Software decay*

Software Decay (Chance, 2016)

Od prvega trenutka dalje, je vsak sistem že zastarel in potreben prenove. V kolikor se sistem ves čas ne obnavlja, slej ko prej pride do pojava, ki se mu v računalništvu reče software decay*, oz. razpad sistema.

Nadgradnja

Obnavljanje sistema ni mehak proces, gre za neusmiljen upor proti obstoječi strukturi. Politični sistem, ki si takih sprememb ne upa ali ne zmore, zdrsi v diktaturo in se naposled sesede sam vase. Vendar vsak upor proti sistemu tudi ni koristen in ne prinese nujno izboljšav.

Upor, ki hkrati ne ohranja vsega kar je dobro, ni upor, ampak naivna menjava nečesa z nečim drugim. Je eksperiment na živih ljudeh.

Resetiranje

Danes problem ni v sistemu, zato tudi rešitev ni menjava sistema. Resetiranje z novim sistemom je smiselno samo, ko je stari sistem preko zmožnosti popravila, ko se s to oceno strinjajo vsi in si tudi zadajo skupen cilj v kakšen sistem bodo vse skupaj resetirali.

To je DEMOS uspel doseči leta ’91. Danes noben od teh pogojev ni izpolnjen, zato tudi demosov ne more biti, niti niso smiselni in to je tudi razlog, da je DEMOS tako hitro po osamosvojitvi postal nepotreben.

(*11. točk)

Ko sistem heka* svoje uporabnike

*uporaba stvari na način, kot prvotno ni bilo zamišljeno

Danes problemi družbene niso tehnične narave, ampak izvirajo iz metafizične sfere, izven sistema ekonomije in politike. Javnost to zagato rešuje tako, da pojem politična normalnost premika proti skrajni levi in skrajni desni (kakor za koga), ker tam najde (totalitarne) sisteme, ki rešujejo tudi teološka vprašanja.

20. stoletje je na primeru pokazalo, da politični sistemi niso namenjeni ustvarjanju duhovnih norm, ampak so jim podrejeni. Družba, ki sprejme katerega od teh skrajnih predlogov, je slej ko prej pohekana (prisiljena, da sprejme in živi v laži).

Matrica

Ljudje so lahko pripravljeni sprejeti laž, ker menijo, da so tako ali tako že pohekani s strani demokracije in kapitalizma in da kaj slabše ne more biti. Ali pa mislijo, da bi sami socializem končno naredili tako kot je prav. Kot da bi bil problem socializma tehnične narave in ne duhovne. Obnašajo se, kot da čas za njih ne teče. Ne vidijo, da posledice razpadanja na začetku skorajda niso zaznavne in da zmaličenje sledi šele proti koncu. Ker ne vidijo časovne komponente, jih ne prestraši niti pekel današnje S. Koreje.

Če ne smemo resetirati, lahko vsaj namestimo virus?

Okuženost sistema s totalitarizmom se kaže v tem, da tolerira izjeme v škodo pravne države. S tem tudi nevede krši načelo ločitve države in cerkve, saj drugače kot preko moralnih temeljev izjem ne more izbirati. Sistemi, ki presojajo na podlagi morale in ne zakonov, kot orodje za ta šport nujno potrebujejo inštitucije, ki opravljajo ideološke ocene (npr. odbori za enakost in vključenost). Papež Frančišek ljudem, ki pri tem sodelujejo, pravi novi kolonizatorji. V računalništvu bi jim rekli virus.

»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« In zelo so se mu čudili. [Mr 12,17]

Cesarja imamo, za Boga nismo prepričani

Če ne smemo zamenjati sistema, če nismo zadovoljni z nadgradnjami, če ne smemo uporabiti virusa, kaj potem?

Kaj pa če problem ni v cesarju?

Na zahodu smo iz biblijske formule izbrisali drugo polovico in pričakujemo, da bo kot celota še vedno delovala. V času tega citata so Jude bolele dajatve cesarju, danes naš zahodni sveti boli dajati Bogu. Danes žrtvujemo samo tisto, česar imamo preveč. To ni nadgradnja in ni napredek, to je v najboljšem primeru reciklaža. V političnem jeziku to pomeni, da danes nimamo reformnih, ampak tehnične vlade. Napredka ni, ker se ne zmoremo odpovedati bistvenim stvarem.

Sistem (zaenkrat) še deluje

Vsak vonj po novem vzbudi nenavadno visok nivo mobilizacije javnosti. Pojav novih obrazov v politiki, ki čez noč zmagajo francoske, ameriške in (skoraj) slovenske volitve, je posledica privlačnosti, ki jo v sebi nosi napredek in ga ljudje zaslutijo v dotičnem mesiji.

Kdo so ti novi reformatorji? In koliko časa še imamo, da z njimi eksperimentiramo?

Apatija in kolonizacija sta vsak dan globlje zažrta v sistem. Apatija na široko odpira vrata naivnemu eksperimentiranju, virus kolonizacije pa bo poskrbel, da bo kot reformatorski mesija prepoznan virusu ne-nevaren tip politika.

Dilema, na katero bomo morali hitro najti odgovor, je, kako prepoznati razliko med mandžurskim kandidatom z lažnimi reformami in neokuženim upornikom z resničnimi reformami? Kdo ponuja plitke reze in kdo boleče odpovedi? Kdo si reforme samo želi izpeljati in kdo jih v resnici tudi bo? Kdo je tisti, ki razume formulo v celoti?

Software decay, it's, uh, a perfect elegant and useful piece of code deteriorates over time.
Its effectiveness and responsiveness diminishes.
It doesn't matter how well it's designed or how carefully it's maintained.
Eventually, the operating environment around it changes enough so that the original code has to be upgraded or thrown away.
It's software decay.
All systems break down.
Yes, yes, all of them.