19. dan: Nagasaki

Nagasaki je kljub svoji zgodovini ena od manj obleganih turističnih točk, tudi zaradi nekoliko odročne lege. Z izjemo spominskega parka in okolice komaj kje vidiš kakšnega tujca, zato nekako razumem, zakaj si naju ljudje tukaj z zanimanjem ogledujejo, predvsem mlajši. Neki šolarji na ulici so npr. obračali glave in kazali s prstom, dve najstnici na tramvaju pa sta na skrivaj pogledovali proti nama, si nekaj šepetali in se hihitali. Je pa mesto sámo res simpatično. Ni vse tako v nulo spucano, ljudje se po mestu prevažajo z zastarelimi tramvaji, so bolj sproščeni, glasni … vlada nekakšen južni vibe, tako da se počutiva skoraj kot doma :)

Levo: V preddverju muzeja je bilo polno slik in girland, narejenih iz že omenjenih papirnatih žerjavov. Simbolika je enaka kot v Hirošimi, muzej v Nagasakiju pa daje še večji poudarek predmetom, ki so bili izpostavljeni vročinskemu valu bombe. Med drugim sva videla stopljene kovance in skupaj zlepljene krožnike, deformirane glinene strešnike in žlebove, oblačila in osebne predmete preživelih in umrlih. Najbolj žalostne pa so seveda osebne izpovedi preživelih. Sredina: Veliko držav, predvsem socialističnih, je Nagasakiju doniralo kipce in spomenike. Na prvem razstavljenem naju je presenetilo posvetilo v jeziku naših sosedov :D Desno: Glavni spomenik miru v spominskem parku. Imela sva priložnost opazovati veliko skupino šolarjev, ki se je prišla poklonit žrtvam atomske bombe (teh je bilo v Nagasakiju okoli 70.000; ocene so spet zelo približne). Imeli so skupinsko fotografiranje, minuto tišine, potem pa so predsedniki razreda v spominsko hišico ob spomeniku svečano prinesli girlande iz papirnatih žerjavov.

Sicer pa vse diši po rožicah in morju. Bližnji park je bil poln družin in otrok, ki so se igrali okoli vode in skakali v fontano.

Levo: Predel Dejima naj bi bil zanimiv zaradi gradnje v zahodnjaškem slogu. Res spominja na kakšno neugledno pristaniško mesto v Angliji. Sicer pa se Nagasakiju pri arhitekturi in tudi kulinariki vidi, da je bil od 16. stoletja japonsko okno v svet. Še posebej pomemben je bil v obdobju politike sakoku, ko je bila država z izjemo nekaj trgovskih mest popolnoma odrezana od preostalega sveta. Sredina: Ta katoliška cerkev je najstarejša krščanska verska zgradba na Japonskem. Zgrajena je bila leta 1864, malo za tem, ko so na Japonskem končali politiko izolacije in nehali preganjati kristjane. Desno: Poleg nizozemskega vpliva se jih je očitno prijela tudi italijanska kuhinja. Privoščila sva si izvrsten espresso macchiato in takšno margherito, da je še Italijani ne bi znali bolje pripraviti.