Trening za mentorje na SummerCampu 2014 v Savudriji

Ustvarjalnik



Danes sem si vzel nekaj ur in se vrnil k mojim zapiskom iz zadnjih petih let. Te dni sem tako zelo usmerjen v tukaj in zdaj, da sem si moral vzeti odmor, stopiti korak nazaj in malo zadihati.

Ne znam opisati občutka, ko sem spet našel skice iz novembra 2011, ko sem prvič risal, kako bi moral izgledati idealen podjetniški ekosistem. Ne dolgo za tem je nastala skica, zaradi katere zdaj obstaja Ustvarjalnik.

Tistega novembra sem se preselil v Ljubljano in znašel sem se v skupnosti mladih, s katerimi smo pogosto razmišljali o idealnem podjetniškem ekosistemu.

Takrat Ustvarjalnik še ni obstajal, projekt se je imenoval po grški črki “pi” Izhodišče za izgradnjo ekosistema smo tedaj videli v fakultetah, ki bi jim dodali ščepec podjetnosti s startup hišo. Spodaj sem risal, kaj vse bi bilo potrebno zagotoviti mlademu na svoji poslovni poti, ko je še v srednji šoli, in ko vstopi na fakulteto.

Nikoli nisem niti pomislil, da bo ta slika danes v veliki večini uresničena. Takrat se mi ni sanjalo, kaj vse je potrebno, da to nastane. Vedel sem samo, da moramo poskusiti.

Že takrat mi je bilo pomembno, da projekt stoji na jasni viziji: ustvariti, kot smo se tiste dni pogovarjali, “idealnega podjetnika.”

Hipoteza tedaj je bila, da je potrebno podjetniku dati znanje iz stroke (kjer računamo na univerze), ter podjetniške veščine, da to znanje lahko podjetniško izkoristimo. To znanje se pridobi v programih podpornega okolja, vse pa je povezano v podjetniško skupnost, ki pomaga z motivacijo.

Sistematično ustvarjati podjetne posameznike je seveda možno samo v povezavi s šolskim sistemom. Podjetniški krožek, tisti čisto prvi, ki sem ga takrat vodil na moji bližnji šoli, sem videl kot najpomembnejši člen tega procesa.

Idejo, da je podjetniške vsebine najbolje vključiti v izobraževalni proces v obliki izvenšolske dejavnosti, smo do danes z našimi podjetniškimi krožki potrdili.

Sicer se osnovnih šol še nismo dotaknili, a vse ostale stvari na tej tabli smo dosegli in izvajamo. Po samo treh letih.

Nekaj mesecev po nastanku teh skic so naju oba z Gorazdom izžvižgali iz nekega seminarja o zaposlovanju mladih. Tistega mrzlega večera v Velenju sva skupaj ugotavljala, da je na tem področju nekaj treba premakniti. Gorazd je takrat narisal skico, ki sem si jo kmalu zatem prerisal v zvezek. Zaradi te skice danes obstaja Ustvarjalnik.

Problem, ki ga je Gorazd takrat tako razločno skiciral: izjemno težak začetek za mladega podjetnika zaradi nesrečno zamišljenih pavšalnih prispevkov

Bodočim - oziroma - mladim podjetnikom, je potrebno pomagati še preden formalno ustanovijo podjetje. Ne samo iz finančnega in davčnega vidika, ampak predvsem z znanji, nasveti in mentorstvom. Podjetniški krožek, kot sem ga takrat vodil v Velenju, je lahko najpomembnejša sestavljanka rešitve tega problema.

Nobene druge poti ni bilo, to rešitev je bilo treba sestaviti.

Prvi koncept podjetniškega peskovnika je predvideval za bodoče podjetnike redno izobraževanje, možnost poslovanja brez ustanovljenega podjetja kot del zadruge/kooperative, ter mikrokreditiranje. Tedaj smo preskočili en korak, saj iz krožka mladi niso mogli kar skočiti v svoj startup, zato te konkretne ideje še nismo izvedli.

Moja glavna kritika obstoječega podpornega okolja takrat je bila, da se podjetjem deli ogromno denarja v obliki subvencij, ki pa nima pravega učinka. Bolj, kot denar, je pomembno da mlademu podjetniku stojimo ob strani in ga vodimo skozi prve poslovne izzive. Namesto pristopa od zgoraj navzdol, je potrebno spodbude usmerjati od spodaj navzgor, od skupnosti naprej. V zadnjih dveh letih z veseljem opažam, da ta pogled ni več tako nenavaden.

Eno leto smo imeli možnost testirati našo filozofijo na dobri tretjini šolskega sistema v državi. Potem smo bili sprejeti v Unreasonable Institute, kjer sva z Gorazdom dokončno izrisala idejo, ki je bila že dalj časa v najinih glavah: podjetništvo ni cilj naših krožkov, podjetnost je zgolj sredstvo, ki mlade opolnomoči.

To je moj zapisek iz prvega tedna Unreasonable Institute-a, ko smo naše delovanje skušali razdeliti na najbolj osnovne elemente.
Nekaj tednov kasneje sva z Gorazdom to znala ubesediti še nekoliko lepše: Ustvarjalnik mlade opolnomoči, da iz svojih hobijev ustvarijo podjetje.
Ta skica poleg moje shizofrene dvojezičnosti predstavlja tudi prvi koncept Ustvarjalnikovega leta 2014

To poletje sem v Koloradu risal novo verzijo povezave med šolskim sistemom in Ustvarjalnikom, zanimivo je videti, kako se je ta ideja razvila v zadnjih treh letih.

Ustvarjalnik je tukaj predstavljen kot tempelj na vrhu šolskega sistema, kar vidim kot model, ki se ga da kopirati v druga področja, ne samo podjetništvo. Morda je prihodnost šolskega sistema v dopolnjevanju splošnega šolstva s specializiranimi znanji, kot je podjetništvo, ravno skozi obšolske dejavnosti.

A kljub vsem načrtom, vizijam in strategijam, to ne pove celotne zgodbe o Ustvarjalniku. V zadnjih letih se je zgodil še en stranski učinek, ki ga nihče ni predvidel. Postali smo skupnost.

Zadnja leta so bila najlepša, najbolj vznemirljiva in najbolj produktivna v mojem življenju.

A do tega spoznanja sem prišel šele, ko me je na to spomnila najmlajša članica naše ekipe. Rekla je, da je vsak, ki je postal del naše skupnosti, na nek način nerazumljen — okolica ga/jo ni sprejela. Najverjetneje zaradi “čudnih” idej.

Ustvarjalnik je prostor, kjer je vsak lahko to, kar je. Tukaj ne bomo nikogar sodili, saj ravno v samosvojih pogledih vsakega posameznika najdemo iztočnice za nove ideje. Smo skupnost, ki se vzpodbuja in si med seboj pomaga, tako pri podjetniških projektih, kot pri naših osebnih izzivih.

Privilegij je biti začetnik tega gibanja. Videti toliko somišljenikov, ki so pripravljeni svoj trud in svoj čas vedno znova in znova vlagati nazaj v to skupnost.

In težko je, saj ustvarjamo nekaj, kar ni naredil še nihče na svetu. Zdaj vem, kako naiven sem bil, ko sem risal tiste prve slike, saj nisem niti pomislil, kaj vse je potrebno narediti v ozadju, da se ta vizija uresniči. In da bom jaz med tistimi, ki moramo to dejansko izpeljati.

Zadnji tedni so bili zame prekleto težki. Toliko stvari je, na katere mora biti pozoren vodja tako razvejane organizacije, kot je Ustvarjalnik, toliko stvari je, ki jih ne izveš drugače, kot tako da pač ustanoviš svoje podjetje in prvič dejansko začneš voditi večjo ekipo…

Namuznil sem se, ko sem med zapiski našel tudi tole… Skica je nastala med predavanjem v Koloradu, ko seveda nisem niti približno dojel kako zelo težko je življenje, ko prvič gradiš podjetje.

Ne vem, če sem se kdaj v tako kratkem času naučil toliko stvari.

Hvaležen sem vsem, ki ste mi v zadnjih dneh pomagali stopiti korak nazaj in pogledati na širšo sliko. Včasih človek postane tako osredotočen na vse brezštevilne malenkosti, s katerimi se ukvarja, da pozabi na smisel za ves trud.

Odgovoriti na vprašanje, “zakaj,” mi nikoli ni bilo težko. Mladim želi Ustvarjalnik dati možnost, da prvič začutijo ustvarjalni žar, saj je to nekaj, kar ostane vse življenje. To se ne bo verjetno nikoli spremenilo.

Zgodila pa se je prelomnica. Ustvarjalnik, ki je bil do nedavnega prostovoljsko gibanje, zdaj postaja “resno” podjetje. Ki seveda potrebuje tudi “resnega” vodjo. Težko mi je v tej novi vlogi in upam, da ji bom kmalu kos.

Verjetno ima vsak od nas svoj način, kako se sooča s stresom. Mene trenutno navdihuje tale skica, ki je tudi nastala to poletje v Koloradu. Veselim se nanjo pogledati čez tri leta, saj dozdajšnje izkušnje kažejo, da se na Ustvarjalniku tovrstne ideje dejansko uresničijo.

Kakršnakoli že bo prihodnost Ustvarjalnika, soustvariti jo bomo morali skupaj. Naše sanje so zdaj tako velike in razvejane, da jih en posameznik ali ena organizacija ne more doseči sam/a.

Pot bo težka in veliko stvari bo šlo narobe. Veliko odgovorov mi še manjka in mnogo strahov imam. Vem, da nisem edini.

Ampak koliko so vredne sanje, če se jih ne bojimo?

— Matija.