Šaljivi (lažnivi) kljukci
Ali je Plemeniti še živ?
Volilne kampanje letos nisem spremljala. Ne bom se izgovarjala, da me je naključje zapeljalo v posebne (nesrečne) okoliščine, čeprav je res. Dejstvo je, da sem volitev v svobodni Sloveniji doživela že toliko, da vem, da si (žal) ne morem nadejati, da bi med volilnimi soočenji izvedela kaj novega ali se celo česa naučila. Takoalitako gledam televizijo minimalno, če že, pa se vnaprej odločim za dokumentarne/izobraževalne oddaje ali za film; v vsakem primeru opis oddaje preberem vnaprej.
Iz nekega neobičajnega razloga pa sem 21. aprila 2022 ob 20h vendarle ostala pri prižgani televiziji in z enim ušesom prisluhnila paradnemu soočenju parlamentarnih strank na TV SLO 1. Vnaprejšnjega opisa oddaje v smislu, kaj se bo v njej zgodilo, seveda ni moglo biti, če bi bil in bi ga prebrala, mu pa ne bi verjela. Pa bi se ga najbrž celo dalo uganiti, si mislim za nazaj, sedaj, ko sem se spomnila (kvalitete in vsebine) neke pesmi (izpod peresa voditelja današnje oddaje), ki sem jo nekoč videla. Če me spomin ne vara, je bila v rimah. Ta večer ta voditelj ni obvladal niti sebe, kaj šele oddajo (ali rime), pravljičnih 12 “takih ali drugačnih” kljukcev (ko bi vsaj bil kateri s strehe!) pa je izvajalo svoje relativno klasične štose. (Kje pa se je letos zadržal pregovorni slovenski novi obraz?? Aja — ne mogel bi biti parlamentaren, če bi bil nov.)
Vrhunec predstave je odplesal bivši baletnik, potem ko dobre pol ure “ni dobil besede”. V tem času je temeljito premislil, kako bo samo-izzvano alkoholno šalo na njegov račun uravnotežil in nadgradil s podtikanjem druge z drogami — ubesedil je predirektno, da bi izpadlo zabavno — takoj za tem pa je svečano povedal, da podpira in bo podpiral samo Slovenijo in Slovence (ja?) ter da zapušča sceno. Res je odšel z odra, kamera pa ga je spremljala. Ko ni bil več v kadru, je nekaj močno zaropotalo. Čeprav gledalci tega nismo videli, je bilo očitno, da je zgrmel po tleh. (Slabša stabilnost? Gl. tudi omembo šale zg.) Moralo je biti groteskno, kolosalno smešno. Smeh (v seriozni oddaji) so eni (od nastopajočih, igralcev, članov improlige, …) zadrževali bolje, drugi slabše. Nekdo je rekel: “A je še živ?”. Nekdo drug, morda pa tudi padli sam, je odgovoril: “Na žalost je!”.
Kmalu je odšel še eden, farsičnost soočenja se je stopnjevala. Videti je bilo, da so “glavni” igralci vse bolj osupli, skoraj zmedeni, “stranski” pa so se zabavali; kaj pa bi drugega.
Voditelj (in pesnik) je nemočno predlagal, da bi morda oddajo predčasno zaključili (ker je ratal cirkus), naslednji hip pa, da bi jo podaljšali (da se bo povedalo še kaj o vsebini). Odšla sta še dva igralca. In še eden. Voditelj oddaje pa nič. Dobesedno nič. Leva stran je bila zdesetkana, desna okrnjena. (A kaj je sploh levo. Kaj je desno.)
(Mogoče bi TV Slo za naslednje tovrstne “zabavne” oddaje (originalne, improvizacije, v živo, proste teme, …; take izvirne, na meji med improvizirano resničnostnostjo in surrealizmom) za voditelja izbirala še med preostalimi slovenskimi pesniki in pesnicami, kar nekaj nas lahko najde npr. na pesem.si.)
Ker čas ves čas teče, se je naposled primeril konec oddaje, ne glede na morebitno krajšanje ali daljšanje.
Nek filozof je dejal: Ne gre za to, da svet razlagamo, gre za to, da ga spremenimo. Nek biblijec je dejal: Ne sodite po besedah, sodite po dejanjih. (Virov/avtorjev nihče od njiju ni navedel.)
Kakorkoli že, res je skrajni čas, da se začnemo v Sloveniji spet veseliti življenja.
Zavesa pade. Reset. (Ne vem, zakaj naslednja asociacija ni ploskanje občinstva, ampak … ampak nekakšno odpadanje, padanje v nekakšno brezno, v lijakasto ponazoritev črne luknje iz šolskega učbenika …)
(Je bila ta (improvizirana) dramska igra v živo navidezna resničnost ali de facto prihodnost?)
P. S.
“Katera kamera je moja?”
“Tista, kjer je lučka.”