Astrologija in uspešno starševstvo? No, ne!

Lepega popoldneva me je preko Messengerja prijazno nagovorila neka novinarka in me prosila, če bi ji lahko povedala kaj o astrologiji, saj pripravlja zgodovinski pregled ob 90. obletnici prve objave horoskopa v časopisu.

Ampak — o astrologiji ne vem ničesar, še verjamem ne vanjo … Zanimalo bi jo mnenje strokovnjaka (!), ki bi ji obširneje povedal, zakaj astrologija in napovedovanje prihodnosti iz znanstvenih vidikov ne drži oziroma ne more postati znanost. Hmm… »Kako bi vi kot fizik nekomu, ki verjame v horoskop, razložili, zakaj ta ni resničen oziroma nima nobene povezave s planeti in vesoljem?« je postavila direttissimo. Nekolikanj ambivalentno sem paberkovala odgovor(e) in ko je nastal že precejšen konglomerat odstavkov, sem jo prosila za e-naslov, da ji besedilo (vseeno) pošljem. Nisem bila čisto prepričana, ali naj se podajam v mnenjevanje. Zdelo se mi je, da je v njenem e-naslovu en znak odveč. Izpustila sem ga in e-sporočilo se ni odbilo. V uvodu sem jo prosila, če mi lahko svoje besedilo, vkolikor bo dejansko v njem uporabila tudi moje besede, pred objavo pošlje v branje, saj si ne bi želela nadaljnjih razprav ali celo izmenjave stališč z morebitnimi astrologi. Odgovora ni bilo, niti potrditve, da je moje e-sporočilo prejela. Prav tako se mi ni več oglasila na Messenger in ker je minilo že nekaj tednov, in ker sem lepega jutra na poti v službo — v začetku septembra! — zagledala reklamni pano — gl. sliko zgoraj — bom napisala nekaj na to temo.

Morda pa je le potrebno na vsake toliko pozvati k zdravi kmečki pameti. Ne, niti uspešnost starševanja, niti usoda otroka nista zapisani v zvezdah!

Pravzaprav me preseneča, da imamo horoskope le 90 let, saj ima astrologija za seboj stoletja če ne tisočletja. Astrologi in zvezdogledi so bili dolgo med glavnimi svetovalci vladarjev. Od smrti (tudi) astrologa Johannesa Keplerja, pomembnega astronoma, ki je odkril zakone, po katerih se planeti gibljejo okrog Sonca, bo kmalu 400 let, časopise so pa npr. v Skandinaviji tudi producirali že sredi sedemnajstega stoletja.

Kot fizik dandanes nekomu, ki verjame v horoskope, ne bi nič kaj razlagala. Povedala bi mu le to, da s planeti, zvezdami in vesoljem, s katerimi se ukvarjata astronomija in astrofizika, astrologija nima nič. Ne bi ga pa prepričevala, saj je verjetje — in za to gre pri astrologiji — (relativno) svobodna izbira posameznika.

Ko sem bila študentka fizike z izbranimi astronomskimi temami, me je poudarjanje astrologije motilo, še posebej, ker velik del ljudi, tudi izobraženih, med astronomijo in astrologijo ni ločil. (“O, a ti se pa ukvarjaš z astrologijo?” “…” “Aja, a ni to eno in isto?”) Fizikom se nam je zdela astrologija nekaj med šalo oz. praznoverjem in skorajda žalitvijo zdrave pameti. Z leti pa se ostrina načel omehča, vedno več znanja in informacij z različnih področij pa širita obzorje in toleranco do različnosti. Morda pa niti ni tako pomembno, da vsakdo zna opredeliti, kaj je astronomija in kaj je astrologija. Mar vsak ve, kaj je npr. radiologija? (Ne, ni veda o radiih.)

Pojave v družbi lažje sprejmemo, če pogledamo v preteklost. (Npr. branje Andrića je vsakokrat navdušujoče.) Eden največjih astronomov, zgoraj omenjeni Kepler, se je preživljal tako, da je služboval kot dvorni astrolog. V njegovem času je bil edini način, da se je bister naravoslovec lahko ukvarjal z (znanstvenim) preučevanjem objektov na nočnem nebu in preživel, “prodajanje” izmišljotij. Umska pornografija, bi se lahko reklo. Gotovo pa je imel tudi nekaj sreče, da je bil dovolj iznajdljiv in da je imel dobro domišljijo.

Zaenkrat fizika in astronomija ne poznata vzročno-posledične povezave med človekom, njegovim življenjem, t.i. usodo ter zvezdami in planeti oz. lego le-teh v času človekovega rojstva. (Pa smo po sto letih od Einsteinove splošne relativnostne teorije “znali” izmeriti celo skrajno šibke gravitacijske valove!) Fizika se tudi sicer ne ukvarja s človekom in psihološkimi pojavi, ampak preučuje zakone narave, ki niso odvisni od človekove volje. Pri istovrstnih fizikalnih meritvah vsak opazovalec pride do enakih rezultatov.

Bistvo znanstvenega principa sta dokazljivost in ponovljivost. Znanost temelji na osnovnih zakonih, ki so univerzalni. Če bova jaz in novinarka, ki je sprožila to pisanje, s spuščanjem kroglice z višine h in merjenjem časa padanja t neodvisno določili vrednost gravitacijskega pospeška na Zemljini površini, g, bova — v okviru merske napake — dobili enak rezultat. Če pa primerjamo horoskope za isti znak in isto obdobje, ki jih neodvisno izdelajo različni avtorji, najverjetneje ne bodo enaki. Drugače tudi ne more biti, saj je zadaj frfotava človekova domišljija, ne togi zakoni narave.

Med vsakim parom teles z maso deluje gravitacijska sila, tudi med zvezdo in človekom ali planetom in človekom. Drugih fizikalnih vplivov zvezd na človeka ne poznamo. Ne le, da je gravitacijska sila med zvezdo in človekom zelo majhna, tudi ne vpliva na človeka ali njegovo psiho, vsaj ne tako, da bi to bilo merljivo, znano ali celo standardizirano. — Razen seveda, če imamo preveliko maso in nas to estetsko moti, povzroči pa slej kot prej tudi (fizične) telesne (zdravstvene) težave. Vpliv prevelike mase na naše kosti in sklepe je direktna posledice delovanja gravitacijske sile Zemlje na nas, a Zemlja ni “kriva”, če na našo veliko maso deluje z večjo silo in nas bolj vleče k tlom kot morda koga drugega.

Naslednja razlika med znanostjo in horoskopi je v preciznosti oz. natančnosti. Znanost daje natančne rezultate, v okviru merskih ali statističnih napak, ki jih tudi poda. Pri horoskopih pa je vse zelo približno, univerzalno. Poskusite pri horoskopih odrezati ime znamenja, dajte besedila “brez naslova” nekomu in ga prosite, da naj izbere svojega. Najbrž se bo težko odločil. V vsakem horoskopu najdemo nekaj zase, še posebej tisto, kar nam godi, npr. da smo pametni, da bomo imeli srečo, …

Zakaj torej iskanje »odgovorov« v zvezdah? Priznati moramo, da je nočno nebo, posuto z zvezdami, ena največjih fascinacij sploh. (Cerkev je to dobro izkoristila: visoki, obokani stropi v cerkvah so često porisani z motivi neba; človek občuduje, spodaj se počuti majhnega in nepomembnega.) Človek je preprosto vzhičen, ko se zazre v zvezde, kaj šele, če se ravno v tistem hipu pojavi meteor. Svetla Venera nizko nad obzorjem je bila neštokrat razglašena za NLP. Mar ni pričakovano, da dojemamo, celo želimo dojeti zvezde nad nami kot nekaj več, nekaj vzvišenega, nadnaravnega? Dolgo ljudje niso vedeli ničesar o tem, kaj so zvezde, kje so, kako daleč so. Ker je atmosfera prozorna in se zrak zlagoma redči, človek (govorim o naravnem človeku, ne o takšnem, ki se v šoli nauči dejstev in jih razume, jih ne pozabi in jih uporablja v življenju — a takih ni veliko) niti ne ve, kaj je pravzaprav nebo, ki se zdi neotipljivo, pa vendar obstoječe, in neznano daleč. Na njem so svetle (samosvetleče!) “pike”, ki “mežikajo” in se poleg vsega še združujejo v nenavadne like. Kako te pike “stojijo” na nebu? (Odgovor je v gravitaciji.) Ko npr. izvemo, da je premer Sonca, ki je zelo povprečna zvezda, več kot milijon kilometrov — si mar to velikost lahko predstavljamo? Velike, nerazumljene reči občudujemo ali se jih celo bojimo. Od tod ni tako težko priti do vraževerja. Si lahko predstavljamo, da je v naši Galaksiji 200 milijard zvezd? Denimo, da na ljudi “vplivajo” le zvezde iz naše Galaksije, saj so najbližje druge galaksije od nas oddaljene po nekaj milijonov svetlobnih let. (Sonce je od Zemlje oddaljeno dobrih osem svetlobnih minut.) Kakorkoli bi preračunavali njihov vpliv na človeka v danem trenutku, gravitacijsko silo ali kakšno drugo, fizikom še nepoznano interakcijo, v vsakem primeru bi za to potrebovali ogromno matematičnega znanja in — zelo zmogljive računalnike.

Astronomija je bila pri nas v časih Pavla Kunavra predmet v šoli, vsaj kot del geografije, kasneje pa je bila izrinjena na par strani pri fiziki v zadnjem razredu OŠ. Manjka nam osnovnega znanja celo o bližnji naravi okrog nas (pa o človeku, o virusih, …), kaj šele o vesolju. Sama sem k temu poskušala prispevati s knjigo Nebo, premazano z zvezdami, ki je pisana v obliki vprašanj in odgovorov, brez formul.

Fizika in matematika sta težki. Mnogih pojavov v naravi, tudi gibanja planetov okrog Sonca, na primer, ne moremo zares razumeti brez matematičnih izpeljav, brez enačb. To je naporno. Človek pa ni narejen za naporno razmišljanje. Kot v knjigi Razmišljanje, hitro in počasno lepo razloži Nobelovec Danniel Kahneman, ljudje delujemo na dva načina. Večinoma se odločamo na približno, po izkušnjah in intuiciji (in pri tem često usekamo mimo). Le včasih se prisilimo k temeljitemu razmišljanju, logiki. Človek ni racionalno bitje, ni ekon, ki bi se vedno odločal skladno z največjimi pričakovanimi (objektivnimi) koristmi. O tem piše npr. Richard Thaler v knjigi Nerazumno vedenje. Ni čudno, da človek — intuitivno bitje, zgodbar — rad sprejema pripovedke, tudi take o samem sebi. A o tem, kot rečeno, bi gotovo bolje razlagali psihologi. Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje še vedno verjamejo horoskopom, je treba iskati bolj pri družboslovnih znanostih kakor v naravoslovju.

Astrologijo lahko primerjamo z alkimijo. Nobena ne daje uporabnih rezultatov, a alkimija je pase, astrologija pa ne. Zakaj? Cilj alkimije je bil jasno opredeljen: izdelava najdragocenejše kovine, zlata iz drugih kovin. Pač ne gre — konkretnega rezultata ni bilo in alkimisti so odnehali. (Mimogrede — tudi ga ni moglo biti. Težki elementi nastajajo le v vesolju pri eksplozijah supernov, najtežji, med njimi tudi zlato pa, kot kažejo najnovejše raziskave, pri trkih nevtronskih zvezd, ki so poimenovani kilonove.) Temelj astrologije pa ni oprijemljiv “predmet” (kot je zlato), ampak neoprijemljive napovedi. Pri napovedih je ogromno manevrskega prostora. Če imate nekaj znanja o politiki in če jo pazljivo spremljate, boste lahko marsikaj napovedali in tudi kdaj zadeli. Marsikdaj se napovedovalci tudi zmotijo, a napakam ne le ne posvečajo pozornosti in jih ne izpostavljajo, tudi opravičila zanje vedno najdejo.

Gotovo bo kdo hitro postregel s kakim primerom, ko se je (astrološka) napoved uresničila. V statistiki se temu pravi problem majhnih števil. Če se nam dvakrat zapored pripeti, da v vrsti pred mejo čakamo dolgo uro, to ne pomeni, da se prav nam prav vedno zgodi, da moramo čakati po celo uro. A dvakrat je skoraj nikoli.

V dolgih tisočletjih prilagajanja za preživetje (v kruti naravi) je človek razvil obilo preživetvenih strategij. Kot kaže, se je želja po nadnaravnem, po svetem, po verjetju (gl. npr. Jonathan Haidt) vgradila v naš genom. Ljudje potrebujemo nekaj višjega. Za večino ljudi so to (bila) verstva. Ker pa v modernem času tradicionalne religije, ki se relativno slabo prilagajajo razvoju družbe in misli, postajajo manj popularne, pri nas v socialističnih časih pa so sploh bile odrinjene, ni presenetljivo, da se ljudje (še vedno ali celo vedno bolj) zatekajo k alternativnim sistemom, ki omogočajo tako verjetje kot prelaganje odgovornosti (za lastno življenje).

Izjemno zanimivo bi bilo izvesti tole (statistično) raziskavo. Na velikem vzorcu ljudi bi preverili astrološke napovedi, in sicer bi neodvisno pri astrologih naročili natalne karte, obenem pa bi za te ljudi zbrali dejanske podatke o njihovih življenjih. Še bolje bi bilo, da bi se natalne karte in astrološke napovedi izdelale ob rojstvu, nato pa bi neodvisno zbirali podatke o dejanskem življenju teh ljudi, ki svojih natalnih kart ne bi poznali. Edino statistična primerjava bi lahko tehtno odgovorila na vprašanje, ali je kaj na horoskopih.

Resnejši problem (astroloških) napovedi se pojavi, če jim verjamemo ter nato (pod)zavestno delujemo v skladu z njimi, jim slepo zaupamo ter s tem škodimo sebi ali drugim. Ko sredi bele Ljubljane v letu 2020 naletimo na sodobno, svetlečo reklamo — gl. fotografijo na začetku sestavka — pa se je morda le potrebno zamisliti. Na reklami piše: »Astrologija za uspešno starševstvo. Za sproščene mame in srečne otroke.« Si predstavljate življenje otroka-šolarja, katerega starši dejansko verjamejo v astrologijo??

Ampak: to je ta naša — kapitalistična — svoboda izbire … Tisto, za kar je trg, se prodaja, in trg ni na tem svetu zato, da bi ločeval seme od plev.

Writing&Thinking. Publications elsewhere: https://www.dular.world/SI/druge-objave/

Writing&Thinking. Publications elsewhere: https://www.dular.world/SI/druge-objave/