Drug pogled: Ko z neba pade survival kit za novo garnituro slovenskih politikov

How to use the book as a handbook for the new set of Slovenian parliament members

Napisano 11. in 12. 8. 2018

Kliše je res obrabljen: Dobra stran poletja je tudi ta, da človek lahko v miru prebere katero od knjig, ki v skladovnici že leta in leta čakajo na (naslednje) poletje. Tokrat se mi je ena vrinila kolosalno: Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenje, protistrup za kaos. Seveda sem že prej slišala zanj (priimka si ni bilo težko zapomniti, saj je skoraj enak kakor Paterson, naslov enega najljubkejših filmov zadnjih let, J. Jarmush, 2016). Zanimivo, Peterson pravi tudi: “To, kar subjektivno doživljamo, je veliko bolj primerljivo romanu ali filmu kot pa znanstvenemu opisu stvarne resničnosti.” Fragmenti o njem (“konservativen”, “podpira totalitarizem”, “krščanski”, “patriarhalen”) so bili dovolj, da (še) zlepa ne bi prišel na vrsto, če mi ne bi otrok, ki je knjigo dobil kot darilo, navrgel: “Tsja, mami, tip ima pointe!” in če ne bi avtor že na prvi strani omenil, da je postal popularen, ko je začel pisati na Quoro (www.quora.com). Quora je kar dober forum.

Ker so bili na nebu oblaki, se mi je kljub četvorki planetov (Venera, Jupiter, Saturn, Mars) z background-spremljavo meteorskih činel (roj Perzeidi) branje potegnilo globoko v sobotni večer.

In tip dejansko ima pointe! Če odmislimo nekaj patosa, globljih čustvenih izlivov in poljudno-psiho-svetovalnih sentimentov — občasno z izrazjem vred — nujno potrebnih za t.i. literaturo za osebnostno rast (med oznakami na zavihku platnic slovenske izdaje piše tudi “bistroumen priročnik za samopomoč”), ki se brez tega ne bi prodajale — gre za prav poučno branje. Peterson je v desetletjih resno preučil ključna besedila najstarejših versko-kulturnih izročil, med njimi posebej poglobljeno Sveto pismo, ki našo (zahodno) kulturo (pač) določa, pa če nam je to všeč ali ne. Ni ga le preštudiral, ampak tudi kontempliral in (re)interpretiral. Izpostavlja velike probleme, ki nam jih je krščanstvo “zapustilo”, pošteno pa mu prizna tudi nesporne zasluge (“Posledično se je metafizični koncept o implicitni transcendentalni vrednosti sleherne duše kljub neznanskim oviram vzpostavil kot temeljno počelo zahodnega prava in družbe. … V resnici je pravi čudež, da so se hierarhične, na suženjstvu osnovane družbe naših prednikov preuredile pod vplivom etično-religioznega razodetja, da je treba imeti lastninsko pravico in osebno prevlado nad drugo osebo za krivično.”), vzporedno pa nevsiljivo in to-the-point, insightfully vpleta ključna sporočila pomembnejših nosilcev sodobne misli od antike naprej (Sokrat, Descartes, Rousseau, Kierkegaard, Hume, Hobbes, Nietzsche, K. Popper, …; Freud, Yung, Adler, D. Simons, C. Rogers, …; J. Milton, Goethe, Yeats, T. S. Eliot, A. Solženicin, Tolstoj, Dostojevski, Orwell, …).

Njegova “konservativnost” ni nič slabša kot zdrava kmečka pamet. “Totalitarizem” konsistentno navaja kot največje zlo vseh časov. Svari pred njim in vzpodbuja, da bi se mu posamezniki izognili oz. ga zavrnili, če bi se že spravili v stanje, ko bi bili zanj (lahko) dojemljivi. Peterson pravzaprav ni “krščanski”, še posebej pa ne cerkven, v pomenu, kot smo ga vajeni, le spo/iz-ročila Svetega pisma jemlje z dolžno digniteto. Morda je “religiozen”, a na način, kot besedo lahko razumete, če ste dovolj dolgo motrili poezijo Tomaža Šalamuna. “Patriarhalnosti” v smislu zaplankanosti ni zaslediti — razen če ima kdo red za njen sinonim. Njegovo polje delovanja (informacije v knjigi in na internetu) so povezave med nevroznanostjo, filozofijo in arhetipi. Pravi, da je npr. ugotovil, da v “starih zgodbah ni nič površnega in naključnega” in da so “primarne prvine sveta izkustva kaosa, reda in procesa, ki posreduje med prvima dvema in se zdi enak temu, kar moderni ljudje imenujemo zavest”.

Univerza v Torontu, kjer predava psihologijo, velja za najboljšo kanadsko univerzo, v svetovnem merilu pa je po UARP (akademska uspešnost) po zadnji razpoložljivi razvrstitvi (2014–2015) na 2. mestu, za Harvardom.

V navideznem “brezumju” današnjega sveta, sistemov in (vedno bolj številčnih) “čudnih”, “ad hoc” , “norih” voditeljev (politikov) se prebivalec-državljan, ki se trmasto noče vdati večinski apatiji “vsi so isti, vse je brez veze”, ali še huje, se obrniti k “avtoritarnosti”, nemalokrat vpraša, kakšno bo nadaljevanje, ali celo alternative, naslednji družbeni red(i)? Zakaj se npr. pušča vnemar UTD-idejo, če pa se iz podatka za svetovni BDP da na prst oceniti, da sploh ni nemogoča? Saj bi vendar večina ljudi kljub temu želela delovati, prispevati, biti vključena, kot kažejo behavioristične študije. Ali res ni možen pravičnejši svet? Ali … ? Drug(i) svet je morda le centimeter stran, kot v TED-Talk-u Is this our final century? pravi Martin Rees, eden od najeminentnejših kozmologov, a če gre za dimenzijo onstran naše percepcije, ga nikoli ne bomo dosegli.

Lepega dne pa se pojavi Peterson; too good to be true — ali pa ima res (teoretični) recept? “Obstajata red, ki čaka, da ga vzpostavite in lepota, da jo prinesete v življenje. Pa zlo, da ga premagate, trpljenje, da ga olajšate in vi, da se izboljšate. … To je vrhunec etike kanona Zahoda. … To ni le izraz občudovanja vrednega samonadzorovanja in samobvladovanja, ampak je tudi izraz temeljne želje narediti svet pravičen.” Samo odločiti se je treba.

Marsikdaj se kdo (npr. med intelektualci) upravičeno, a ogorčeno sprašuje, kje so — npr. s študijem filozofije, razvoja politične misli ipd — “ostali” naši politiki. Zakaj jim ne bi raje pomagali?! Do konca parlamentarnih počitnic še tisti od novih poslancev, ki so s študijem začeli takoj, čim so se udinjali stranki, za katero so ocenili, da jim najverjetneje utegne prinesti “stolček”, ne bodo uspeli niti prelistati cca. 850 obstoječih zakonov; kje so še podzakonski akti! (Peterson: “Pravila se ne smejo po nepotrebnem množiti.”) Kje, da bi se lotili Platonove Države, tudi če vedo, da obstaja! In kaj vse je še bilo epohalnega napisanega v dvatisoč letih za njo — precej preveč za mandat ali dva. Zato bi jim bilo za predlagati, da preberejo vsaj ta kratek, k pozitivnemu naravnan povzetek pomembnega deleža nosilcev razvoja človeške “misli”. Ne tako gosto (niti dobesedno, niti v prenesenem pomenu) napisanim dobrim 300 stranem bo tudi ne preveč urni bralec kos v enem vikendu! Saj bi jim bilo morda primerneje ponuditi knjigo Razmišljanje, hitro in počasi Daniela Kahnemana, a obstaja bojazen, da bi bilo z njo podobno, kot je nekoč za svoje knjige dejal Stephen Hawking: da si ne dela utvar, da se večina bralcev utegne komaj prebiti čez prvih nekaj strani, nato pa se bo knjiga prašila na njihovi nočni omarici. (Dokler je morda za nekaj časa ne prestavijo na kakšno bolj vidno mesto, tako da bodo tudi obiski lahko videli, kaj se bere v tej hiši.)

Gotovo so prvi, ki bi morali brati Petersona, naši novoizvoljeni predstavniki ljudstva. Oni že po definiciji “morajo” biti dobri, k skupnemu dobremu usmerjeni posamezniki! Površen pregled njihovih površnih življenjepisov (siol.net) pokaže, da jih je najbrž kar 70% zaključilo univerzitetni študij, najbrž večinoma na Univerzi v Ljubljani — a gotovo se bodo vsi z veseljem dali kratko podučiti tudi profesorju z mnogo uglednejše Univerze v Torontu! V njegovem instant kompediju osnovnega znanja o človeku&družbi bodo naši ljubi poslanci brez posebnega truda našli neposredna “navodila” za delovanje. Katera šola pa sploh izšola poslanca?

Težko bi bilo “po svojih besedah” vsebinske poudarke podati boljše, kakor jih je sam avtor. Navedimo le tiste, za katere se zdi, kot da bi jih Peterson že vnaprej naslovil na slovenske politike.

Če bi iz celotne knjige izbrali eno samo sporočilo, je to gotovo: Pomembno je govoriti resnico. (“Ko posameznik laže, to ve. … Če prenehaš govoriti laži in živiš, kot ti narekuje vest, lahko obdržiš plemenito držo, tudi vpričo najhujše grožnje.”). Računamo pa seveda tudi na “verjetnega mandatarja” in njegov prefinjeni čut za psiho in za nezavedno. Ne le on, vsi moramo biti pozorni na besede, ki jih bo kdo izrekel takoj potem, ko bo pogoltnil slino ali mu bo ušel kak drug izdajalski “tik”.

Izbor Petersonovih priporočil, ki bi jih lahko ponotranjili naši poslanci in ostali politiki, da bi delovali za dobro vseh, kar naj bi bil tudi cilj političnega delovanja:

  • Ne preurejajte države, dokler niste uredili svojega življenja. Imejte malo ponižnosti.
  • Drznite se biti resnicoljubni.
  • Ko postanejo laži dovolj velike, se ves svet pokvari. Vsaka velika laž se začne z najmanjšimi lažmi. Laži kvarijo svet.
  • Niste moralno obvezani podpirati nekoga, ki povzroča, da je svet slabši.
  • Svojih vgrajenih struktur dojemanja ne morete preslepiti.
  • Namesto, da bi manipulirali s svetom, govorite resnico.
  • Namesto, da bi igrali mučenca, se pogajajte.
  • Namesto, da bi igrali tirana, posvečajte pozornost.
  • Delajte samo tiste stvari, o katerih lahko s ponosom govorite.
  • Če ne razmišljate o nečem, česar nočete vedeti, to ne bo postalo neresnično.
  • Vsako misel, ki jo mislimo, je že prej mislil nekdo pametnejši.
  • Zamera je del triade zla, ki jo sestavljata še nadutost in zavajanje.
  • Greh povzročitve zagrešite, če naredite nekaj, za kar veste, da je narobe. Greh opustitve pa je, če pustite, da se zgodi nekaj slabega, čeprav bi lahko kaj naredili, da to preprečite. Prvi navadno velja za resnejšega od drugega. Sam nisem tako prepričan, da je to res.
  • Nagnjenje, da se dragocene dobrine razporejajo same in izrazito neenako, predstavlja stalno navzočo grožnjo stabilnosti družbe.
  • V civiliziranih, odprtih družbah se večina drži funkcionalne družbene pogodbe, namenjene vzajemnemu izboljšanju razmer.
  • V dobro delujočih družbah je sposobnost, ne oblast, glavni določevalec statusa. Sposobnost, izurjenost, strokovnost.
  • Ponavljajoča uporaba napačnega orodja povzroči vedno enake napačne rezultate.
  • Mogoče na svoje okoljske težave gledamo preveč tehnično. … Čim več ljudi se spravi v red, tem več odgovornosti bodo prevzeli za svet okoli sebe in tem več težav bodo rešili.
  • Množica nikakor nima vedno prav, ima pa navadno prav.
  • Zelo majhno število ljudi proizvaja veliko večino vsega.
  • Kaj naj naredim s tujcem? Povabi ga v svoj dom in ravnaj z njim kot z bratom, da bo morda to postal.
  • Pobožajte mačko, če jo srečate na ulici.

Opomba: Vsi navedki v besedilu so prepisani iz slovenske izdaje, ISBN 978–961–04–0487–3, Ljubljana, Družina 2018, prevod N. Neubauer. Tri pike znotraj navednic pomenijo, da je nekaj besedila izpuščenega. Enako velja za izbor priporočil v alinejah na koncu.