Je res (še) smešno?

Ne morem se opredeliti, ali gre za šalo, ali morda za skoraj nedojemljivo globok preskok, za rešitev, ki kaže pot v družbo prihodnosti. Ta bo — kot je dejal prvi med marksisti — ali komunizem, ali barbarstvo.

Prvi uvod — mikro-lokalno

Odkar so na voljo e-mediji, je širjenje informacij hitro, njihova razpoložljivost pa stalna in univerzalna. Četudi bi namerno zavračali spremljanje TV-dnevnikov, je ostati neinformiran mission impossible. Vedno se najde kdo, ki vam bo po kanalu, na katerem “poslušate”, sporočil najnujnejše — ali najbizarnejše — novice. In to au fur et à mesure.

Drugi uvod — lokalno globalno

V času, ko je samostojna slovenska država že zlezla iz plenic, sanje pa so tudi že postajale jutri, se je pojavila zanimiva trditev, da je za “normalno” državo potrebnih vsaj 6 (šest) milijonov ljudi. Različnih vlog, funkcij, potreb je v sistemu končno mnogo, zastopanost pa se ne povečuje za vse od njih sorazmerno z večanjem števila prebivalcev. Potreben pa je obstoj zadosti velikega “nabora”, da se za vsako od nujno potrebnih pozicij (funkcij) najde ravno pravi (dovolj dober) posameznik. Kajti če skozi dano sito pade npr. le vsak desetmilijonti kandidat, je pri le dveh milijonih treba čakati nekaj generacij.

Je torej v majhni državi absolutno premalo izbire, da bi se na primer našlo za eno vladno garnituro in en državni zbor dobrih predstavnikov ljudstva? In na drugi strani: ali dovolj velika država, npr. vsaj nekaj deset milijonska v vsakem primeru omogoča, da se najde dovolj dobrih kandidatov, da slej ali prej pride do dejanskega napredka in izboljševanja?

Poglejmo dva recentna primera.

Amerika včeraj

Včeraj je iz širnega sveta, konkretno iz ZDA (da, iz gnile, kapitalistične, koruptivne Amerike) spet prišla svetla novica v obliki novega doprinosa neverjetne političarke nove dobe (da: političarke, ne morda politika). Tokrat je Ocasio-Cortez priredila vrhunsko predstavo. Zintervjuvala je člane panela za etiko oz. pri njih kot ultimativnih strokovnjakih preverila, če sama prav dojema — ne le neprimerna, tudi nemoralna — ravnanja nekaterih, ali pa je morda kaj narobe razumela. Seveda je razumela pravilno. Alexandria Ocasio-Cortez se kaže kot bistra znanilka novega, bolj poštenega, boljšega sveta.

Tvit z njenim posnetkom je nemudoma postal najbolj gledani video kateregakoli politika v zgodovini Twitterja in njihov 41. najbolj gledani sploh (stanje 12. 2. 2019).

Slovenija danes

Slovenski politiki se strašno radi zgledujejo po ameriških.

Tudi danes pa je priletela link-novica, tokrat iz domačih logov. Tudi v tej je glavni igralec politik.

Tema je na nek način podobna tisti, ki jo je obravnavala Ocasio-Cortez, vendar sta tako perspektiva kot pristop povsem drugačna. Naš politik ni prevpraševal (moralnih) principov; on je in medias res izvedel nekakšen eksperiment. Čakajoč pred blagajno cele tri minute (v času, ko bi sicer moral biti nekje drugje) je, ker ni bil takoj “postrežen”, meni nič, tebi nič pobasal sendvič, ki ga je nameraval kupiti, in odšel, ne da bi plačal. O. K. — kaj pa bi naredili vi, hudo lačni, v časovni stiski (v času, ki ga nimate, saj bi itak morali biti nekje drugje)?

1. Ker se vam res mudi, jezno vrnete sendvič na polico in mrmraje: “Toliko časa pa res nimam!” naglo odidete.
2. Na pult položite ustrezen znesek in med bliskovitim odhajanjem navržete: “Tule vam pustim za sendvič” (različica ob netočnem znesku: “…, razliko pa obdržite, nimam časa čakati!”)
3. ?

Hm, tretje opcije ni na vidiku. Da bi sendvič vzeli in kar odšli … No, ne.

Razen če … gre za genialni, epohalni, najgloblji preblisk ever.

Poslanec je izvoljeni predstavnik ljudstva. V našem — tudi mojem — imenu se odloča o naši skupni prihodnosti. Je zgled. Je nosilec naprednih idej, razmišlja in razvija novo, bolj pravično, bolj pošteno, bolj strpno, BOLJŠO družbo. Pionir. Tako kot kolegica Ocasio-Cortez na drugi strani Atlantika.

Vendar v Ameriki nimajo izkušnje socializma, mi pa jo imamo, zato gre nam bistveno hitreje. Naš poslanec utegne biti tisti, ki nas bo prebudil, nam dokazuje, da je čas za komunizem že tu. Da ga lahko živimo.

Da smo zrela, napredna družba. Vse je (zastonj) na voljo vsem in vsak bo vzel toliko in le toliko, kot potrebuje. Eno jabolko. In en sendvič. (Čisto samo ena “jabka” res ne more biti zadosti!)

Komunizem ali barbarstvo? Hm… Danes sendvič, jutri dramo.

A “takle ‘mamo” nekako ni več fora. Morda pa bo video o kraji sendviča postal slovenski najbolj gledani video, vezan na politiko.

Ocasio-Cortez bi lahko enkrat postala predsednica ZDA. Kje pa bomo našli nove precednike v Sloveniji?

P. S. (15. 2. 2019)

Slovenska zgodba se je razpletla nepredstavljivo hitro. Predsednik vlade in šef stranke LMŠ zaenkrat kaže konsistentnost in načelnost: poslanec je odstopil. A “smešnosti” ni ne konca ne kraja. Po vsem svetu sedaj dajejo pisci svojim politikom Slovenijo za zgled (poštenosti), seveda pa ne vedo za preštevilne druge zgodbe — vredne za cele oddelke sendvičev — kjer psi lajajo, karavane pa gredo dalje (ograje z bodečo žico, makete drugih tirov, …). V šali o mentorju odgovori zajček, ki se mu vsi čudijo, kako je uspel zmleti celo lisico in volka, da gre le za to, kdo je tvoj “mentor”. V zajčkovem primeru je medved.

Tu pa se obe, slovenska in ameriška zgodba, res skleneta; pri obeh gre za moralo in načela. Kje oz. ali je med krajo in “krajico” (krajčičem) meja? Kolikokrat večja je velika kraja od male kraje? Kdo je arbiter?

Dnevi od usodnega 13. so pokazali, da je resnični prispevek zgodbe o (eksperimentalno) ukradenem sendviču pravzaprav … predvsem k razvoju slovenskega jezika. Do sedaj je bila predpostavka, da se iz korena besede “krajčič” izpeljuje glagol “dokrajčiti” (primer: “S presunjenim obrazom je zapustil pisarno — šef ga je dokrajčil.”) A bogatost slovenskega jezika je še mnogo večja, pomenski izvori pa pogosto čisto drugje, kot se zdi na prvi pogled.