Ujeti neulovljivo (1. del)

Mirjam Dular
Mar 25 · 5 min read

Narava se prebuja kljub antivirusni karanteni. Nekega dne se ljudje prebudimo v svetu, kjer nič več ni tako, kot je bilo.

(Prvo javljanja “od doma”, pisano 22. 3. 2020.)

Fotoverz, napisan na Svetovni dan poezije, 21. 3. 2020, pesem.si

Svetovni dan poezije

Včeraj je bil dan poezije, pesnic in pesnikov. Češnjev poem na zgornji sliki je z Virtualnega odra portala pesem.si. Napisala sem ga pozno zvečer na vzpodbudo urednice in še komaj ujela datum. Včeraj je bil tudi enajsti dan, odkar smo v majceni skupini sodelavcev dojeli, da se napovedujejo resne reči. Da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Da se je treba na hitro odločiti, dobro premisliti ter poiskati pametno in trajno rešitev za našo “delovno organizacijo”, t.i. delo od doma. Po enajstih dneh mojega svojevrstnega dežurstva bo dobrih sto ljudi lahko — če bodo to želeli — delalo od doma, in to v udobju varnega dostopa do vseh podatkov v službi. Ob pomoči nekaj neprecenljivih sodelavcev in okretnih informatičarskih strokovnjakov mi je dejansko uspelo, sem pa zato skoraj zamudila Svetovni dan poezije!

Medtem so vzcvetele češnje. Komaj kaj je lepše od češnjevega cveta; morda hruškov. Belina pod modrim nebom, belina pod oblačnim nebom — zmeraj nedopovedljivo lepo. Na drevesu zunaj znenada pobeljene veje; v moji pesmi napoved snega. Če bi precenjevala naključja in če ne bi priznavala vremenskih prognoz, bi nemara pomislila, da znam videti v neulovljivo prihodnost.

V krizi spoznaš človeka

Izjemne okoliščine ponujajo izjemne priložnosti. Angleški pregovor pravi: When the going gets tough, the tough get going, pregovori pa se — kakšno naključje — vedno znova potrjujejo. Če je časa zelo malo, vsak par spretnih, kooperativnih “rok” še kako prav pride. V izjemnih okoliščinah človek ne more prikriti svoje narave. So kapitani, ki zapustijo potapljajočo barko in taki, ki ostanejo na njej. Vedno se v vsaki skupini najde kdo, ki prevzame pobudo in nekaj zrelih posameznikov, ki se mu brezkompromisno priključijo; dobre in učinkovite ekipe so vedno majhne. So tudi strahopetci, ki se skrijejo v svoje mišje luknje, iz katerih oprezajo in čakajo na sir. So vase zagledani egoisti, ki bi brez trena oka pohodili sočloveka, če bi le videli korist zase. In potem je še tiha, topla večina. Pol od njih samoiniciativno pomaga, če le pri čem more, druga pol čaka in ne moti. Na srečo je teh, večinskih, največ.

V vsaki vojni in na vseh nivojih se udejanjijo vojni dobičkarji. Ministri nekaterih držav si plače znižajo, drugje si jih povišajo. Res je neznosno, da ima v Sloveniji vrsta direktorjev na pol javnih podjetij nekajkrat višjo plačo, kot jo imata predsednika vlade in države. Ujeti smo v začaran krog: ker so plače odločevalcev na visokih političnih mestih relativno slabe, jih dobri kadri ne želijo zasedati. Žal se ta “metodologija” kot voda razliva po vseh segmentih javnega sektorja in vedno težje jo je ujeti in zajeziti. Slabi kadri s svojim obnašanjem in nespametnimi potezami krepijo vedno slabši ugled odločevalcev, zaradi česar javnost meni, da si še plače, kakršno imajo, nikakor ne zaslužijo. Še kako smiselno bi bilo začeti z izvajanjem vsaj drobnih korakov v smeri prekinjanja začaranega kroga, a trenutek, ko še ne vemo, če in kam se bo razmnožil neulovljivi koronavirus, za to ni najprimernejši.

Kot v stiski spoznaš prijatelja, v krizi spoznaš človeka.

Mi in planet

V teh dneh je spet aktualna stara šala, ki gre približno takole:

Vir: Ljudsko izročilo.

Podobno zgodbo poskušajo prikazati risbe na @signtureofhumanity. Zemlja naj bi imela človeka preprosto “dovolj”. Preveč nas je. Vroče ji je. Zbolela je od vsega hudega.

Poosebljanje morda pomaga k boljšemu dojemanju nekaterih pojavov, k premisleku in iskanju poti naprej pa ne kaj prida. Zemlji, pa tudi Osončju in vesolju nasploh je za človeka kaj malo mar. Še če bi npr. galaksije v vesolju tekmovale za obljudene planete, je izbire več kot preveč. V naši Galaksiji je okrog dvesto milijard zvezd. Znaten del njih je podoben našemu Soncu, obkrožajo jih planeti. Ocenjuje se, da je med njimi nekaj deset milijard planetov, ki so podobni Zemlji in krožijo okrog svojih sonc na takšni razdalji, da bi se na njih lahko razvilo življenje podobno našemu. S stališča galaksije je torej (ena) Zemlja gor ali dol povsem nepomembna. Tudi upanje, da bi nas kje “nad oblaki” kdo zares čuval, se žal zdi vse manj verjetno. Stephen Hawking je v svoji zadnji knjigi nakazal, da je za Boga v vesolju pravzaprav zmanjkalo prostora.

Nepošteno je v situaciji pretečega coronavirusa biti plat zvona in govoriti, da nam je odklenkalo, ali da smo celo dobili, kar smo si zaslužili. Negativistično razmišljanje ne more voditi v kreativne, uporabne rešitve. Naključja je težko umestiti v kahnemanski kontekst; lažje in nemoči v uteho jim je pripisovati (pre)veliko pomembnost.

Priložosti

Karantenskega načina življenja nismo navajeni, za nami je šele prvi teden. Prinaša mnogo priložnosti. Trgovine so ob nedeljah spet zaprte, zato imamo več časa. (Za kaj, čemu ga namenimo? Ga potrebujemo?) Na povsem nov način smo svobodni. Dan si lahko organiziramo veliko bolj po svoje.

Ker se ne da kupovati t.i. nenujnih artiklov, bomo porabili mnogo manj denarja. (Bi torej lahko živeli s precej manj?) Da, tudi gospodarska rast bo manjša, a kot je razložil Thomas Picketty, gospodarska rast v daljših obdobjih itak ne more biti več kot enoodstotna. Zemlja je končna. Prevrtali pa smo jo, mimogrede, do 12 km globoko. (Podatek sem preverila na guglu in me je presenetil; zadnji, ki sem ga imela v spominu, resda pa je izpred več kot dvajset let, je bil “le” 2–3 km.) A tudi 12 km seže komaj slabi dve desetinki odstotka poti do Zemljinega središča.

Od doma lahko delamo enako dobro ali še bolje, kot če bi bili v službi. Komur je delo vrednota in kdor dela z veseljem, bo delal v vsakih okoliščinah. Najbrž je takšna večina. (Tj. prej omenjena tiha večina oz. vsaj “pol” nje.) Kdor je len in se delu izmika, bo to počel tako doma kot v službi, vendar doma vsaj ne bo motil sodelavcev. Tudi, če je takih precej malo — v kar verjamem — so lahko najglasnejši.

Naključja

Najprej je prišel virus. Nato se je na gospodov dan zatresla zemlja. Od prvega potresnega sunka sem se prebudila na zibajoči se postelji, drugega sem komaj začutila, a

bilo je že dovolj svetlo, da sem opazila tresenje fikusovih listov, kot da bi čeznje zavel rahel vetrc. Zunaj so naletavale snežinke. Nisem jih uspela ujeti s kamero, ko so mi z mareličinih cvetov odstreljevale venčne liste.

(Se nadaljuje naslednjo nedeljo.)

More From Medium

Welcome to a place where words matter. On Medium, smart voices and original ideas take center stage - with no ads in sight. Watch
Follow all the topics you care about, and we’ll deliver the best stories for you to your homepage and inbox. Explore
Get unlimited access to the best stories on Medium — and support writers while you’re at it. Just $5/month. Upgrade