Ujeti neulovljivo (2. del)

Po naključju se mi doživetja in premišljanja še naprej lepijo na (ne)ulovljivost, padanje, letenje ipd. Kako hitro — kot bi mignil — pravzaprav mine teden!

(Drugo javljanja “od doma”, pisano 29. 3. 2020.)

Fotoverz, napisan in objavljen na pesem.si 24. 3. 2020.

Kam s časom

Na marsikatero težavo sem že naletela v srednjedolgem življenju, nikoli pa se mi ni uspelo dolgočasiti. Nasprotno, noben dan ni imel dovolj ur, da bi uresničila vse načrte in zamisli. Eno težjih eksistenčnih kriz sem premagala v rani mladosti, ko sem po čestih obiskih lokalne knjižnice preračunala in dojela, da nikoli (ampak nikoli!) ne bom mogla prebrati vseh dobrih knjig, ki bi jih želela prebrati. Pa je bilo to daleč nazaj, ko še ni vsak pisal, kot je to baje dandanes, in ko število knjig s časom še ni naraščalo eksponentno.

Končno imam ogromno domačo knjižnico lepo&vzorno urejeno. Mislila sem, da bom sedaj, ko delamo od doma, končno imela nekaj več časa za branje … pa nič! Kam gre čas? Kam gresta npr. skoraj dve jutranji uri običajnega odpravljanja v službo? Hm … zaenkrat kaže, da — za službo. Zanjo še zmeraj porabljam na dan precej več kot osem ur, kolikor jih predpisuje (dovoljuje) interno pravilo za delo na domu, ki sem ga bila sestavila sama. Hahaha. Da, tudi pri omejevanju dela je potrebna trdna volja. Ordnung und Disziplin

Nekaj časa pa mi po novem gre tudi za prej močno zanemarjani fb. Svojevrstno okno v svet, mar ne. “Časovno okno”, politični neofrazem, je bil npr. eden od tam nedavno obravnavanih terminov. Opažam, da sedaj skoraj vsak dan naredim eno od naslednjega: lajkam; objavim lasten poust; in celo komentiram pouste.

Šale

Droga fb ni šala. Zato vsak večer na pol intuitivno sproti preudarjam, ali naj “izgubljam” čas zanj ali ne. Tehtam med zanimivimi in uporabnimi objavami in deljenji ter med nesmisli, ki jih je v času kataklizmičnosti morda še več kot običajno. Samooklicani preroki, B-mnenja, nadomestila za religije, uroki in molitve, teorije zarote o teorijah zarote, … pa tudi fantastične šale, pri katerih se lahko nasmejimo do dna srca.

Pogledam le majhno, končno število objav. Zanimivo je, da se vedno najde šer dobrega članka, dober saying ali izjemna šala. Že res, da se tudi kriterij izjemnosti v času karantene morda razlikuje od običajnega. Izjemna šala je trivialna, do konca nas drži v napetosti, konča pa se s preobratom. Predvsem pa je izvirna. A danes sem naletela na izjemno reciklažo, ki jo prosto prevajam iz angleščine:

Vir: fb.

Osebnostni mehurčki in izogibanje

Pred mnogimi leti sem bila na poletni šoli v ZDA. Izkušnja je bila v vseh pogledih fantastična. Bivali smo v univerzitetnem kampusu, dnevi so bili od jutra do večera zapolnjeni s predavanji, nato so običajno sledila druženja in zabave, organizirane ali samorganizirane, kot pritiče mladim. Intenzivni kurzi različnih, pretežno naravoslovnih subjectov, a kot je to v navadi na kolidžih na drugi strani Atlantika, so vedno vključena tudi družboslovna znanja. Preko sto študentov z vsega sveta, plejada človeških značajev, kulturnih okolij. (Še najmanj nas je bilo iz. t.i. vzhodne Evrope, kamor je ves svet, razen nas seveda, štel Jugoslavijo in njene potomke.)

Med nami so bili tudi posamezniki, ki so kmalu na začetku ugotovili, da ne zmorejo prilagajanja skupnosti navidezno nezdružljivih ljudi ter intenzivnega študija in so jo kmalu pobrisali domov. Posamezniki, ki niso opravili (prav tako intenzivnih) zaključnih izpitov in so bili pretreseni in frustrirani, kako bodo upravičili šolnino. Tam sem slišala za stres, preden je pojem množično prodrl tudi k nam. V konglomeratu različnosti (doživljanja istega) je tako kmalu postalo jasno, zakaj je med učnim osebjem tudi psihologinja in zakaj so bila med prvimi na sporedu njena predavanja.

Zanimivo je opazovati selektivnost lastnega spomina. Med rečmi, ki mi prve pridejo na misel, ko se kdaj spominjam te enkratne mladostne izkušnje, je pojem “personal bubble”. Osebni prostor, minimalna razdalja do drugega človeka, ki jo kot posameznik potrebuješ, da se med ljudmi počutiš udobno. Osebn(ostn)i mehurčki so različno veliki. (Kot so različno veliki “č-ji” ljudi, a o tem kdaj drugič.) Nekateri imajo večje kot drugi. Dobro je, da vemo, kako velik je naš mehurček in pravico imamo nakazati njegovo velikost drugim.

Pretnja koronske okužbe pa naše osebn(ostn)e mehurčke spreminja od zunaj, jih daje na nekakšen skupni imenovalec. Še prejšnji teden se je na sprehodu marsikdo od mimoidočih nasmehnil, če ste se mu v loku izognili in povečali srečevalno razdaljo od nekdanjih pol do enega metra na en do dva metra. Pred dvema tednoma so pohodniki preko vikend-hribčka na robu Ljubljane brez mask živahno pozdravljali vse druge planince, kot da bi bili v pravih planinah in v nekem drugem času.

Ta teden je bilo povsem drugače. Spodaj, kjer običajno začnem vzpon na Rožnik, se iz neznanega razloga vselej postavim na levo stran poti. Kmalu mi je prišla nasproti sprehajalka z zeleno masko, ki je — pravilno — hodila po svoji desni, torej sva bili na isti strani poti. Ker je bila razdalja med nama še krepkih deset metrov, sem opazovala, kaj se bo zgodilo, pripravljena, da bom najkasneje pri razdalji dobrih pet metrov hitro zavila stran, torej na desno in se izognila preblizkemu srečanju. Ni bilo treba, kajti nasprotnica je že zdavnaj skrenila na nasprotno stran. Seveda sem se takoj za tem prestavila na pravilno, desno stran in tako do konca sprehoda po svojih najboljših močeh spoštovala novi splošni prometni red. Čeprav sem izbirala tak čas dneva, da je bilo drugih sprehajalcev kar se da malo, je povsem možno, da je bil to za nekaj časa zadnji sprehod — ukraden, s slabo vestjo. Razen seveda, če se razmere spremenijo.

Rana ura, …

Samo en način je, na katerega bo (pravi) Slovenec sklenil rek: “… zlata ura!” Nikoli nisem bila ljubiteljica zgodnjih ur (“Astronomers do it by night.”), kar pa ne pomeni, da nisem v določenih obdobjih življenja povsem prilagodila svojega naravnega ritma potrebam in npr. vstajala ob nečloveško zgodnjih urah. Verzija pregovora za domačo rabo se je glasila: “Rana ura, zgodnji grob.” V teh časih, ko veliko ljudi prebere veliko knjig, je priložnost za številna nova spoznanja. Tako sem izvedela (hvala, moji promotorji random factfullness-a!) da so menda ugotovili, da je notranja ura pubertetnikov premaknjena glede na uro odraslih. Zato mladinci tako radi dolgo bedijo in kasno vstajajo. Sploh niso sami krivi! (Ne, nisem imela v mislih večne mladosti …)

Z leti pa se tudi ljubitelji neranega vstajanja sem pa tja zbudimo neverjetno zgodaj. Edino, zaradi česar mi je bilo ob užitku v jutru podaljšanjega spanja od nekdaj žal, je bilo (ne)opazovanje sončnih vzhodov. V zadnjem tednu pa sem se nekega dne prebudila že krepko pred peto. Polna glava todo-misli mi ni dovolila zaspati nazaj, pa sem, sledeča staremu slovenskemu pregovoru, zbrala pogum in odšla — v službo. V čudovito domačo “pisarno” s pogledom na starodavna drevesa. Rutinsko sem jo prezračila. Še malo temačen dan se je kot kača zvil skozi balkonska vrata in me sveže poljubil. Nato so me presenetili ptiči. Drug za drugim so se oglašali iz vseh mogočih smeri — kot sporadični meteorji — klicali brate, sestre ali morda potencialne ljubimce, se javljali svojemu bogu, da so around. Totalna magika. Skoraj še čudovitejše od vzhoda Sonca. Kajti Sonce se vedno prikrade natiho. Ptice pa vztrajajo, ne pustijo se ne slišati, čeprav se jih večinoma ne da videti; tako vzdržujejo skrivnostnost. Zastaneš, nedirigirana pesem ptičev postane fantastična simfonija, ki jo poslušaš, poslušaš, skušaš ujeti glasbo in občutek za zmeraj v spomin, … dokler se z drugimi šumi prebujenega mesta ne zlije v standardni ozadnji zvočni (sivi) šum. Le zelo zgodnje jutro še vladajo ptice, potem prevzame človek.

Najbrž pa nikoli ne bom uspela videti na lastne oči, če veverica res prehiti oreh, ki ji pade iz tačk, in ga ujame, še preden bi pristal na tleh. To je namreč neko staro, pregovorno merilo, kaj v resnici pomeni hitrost.

Primerjave

V teh dneh sem se spet spomnila na preprost izračun, ki sem ga izvedla pred leti, po branju Kahnemanove knjige Razmišljanje — hitro in počasno. Vodilo (pri tem ima zasluge Keynes — kakšno naključje, oba na “K”!) me je vprašanje, če je na svetu dovolj “bogastva” za vse, torej dovolj, da bi, — če bi bilo bogastvo porazdeljeno približno enakomerno — , lahko vsi živeli “dobro”. Kahneman namreč navaja eksperimentalno, z anketiranjem dobljeno vrednost povprečnega letnega dohodka, ki predstavlja mejo “srečnosti”: če ima človek še večji prihodek, to na njegovo občutenje zadovoljstva z življenjem ne vpliva pomembno.

Na spletu je že na voljo ocena za svetovni bruto domači proizvod za leto 2019. Na prebivalca nanese dobrih devetsto dolarjev mesečno. (To je tako veliko, da kljub nekajkratnem preverjanju še vedno ne vem, če se nisem zmotila pri kaki desetici.) To je res veliko. Če bi se pol od tega porabilo za skupno družbeno dobro, pol pa bi šlo k posamezniku, bi lahko vsi živeli dobro. Hm; spet le lovim neulovljivo? Da in ne — in še eden od zanimivih prebliskov s fb preteklega tedna. (S twiterja ga je na “moj”-fb zanesel G. G., za kar se mu zahvaljujem.) Mikel Jollett:

Vir: fb.

Kmečka modrost pravi, da “veliko ima še kdo, dovolj pa nihče”. Tudi ta modrost se znova in znova potrjuje. Kje postaviti mejo? Kaj je “več kot dovolj” za eno življenje, magari za ves bogatašev klan? S strani Mikela Jolletta predlaganih nepredstavljivih 999 milijonov bi že moralo ustrezati še tako razvajenemu “dovolj”.

(Se nadaljuje naslednjo nedeljo.)

Writing&Thinking. Publications elsewhere: https://www.dular.world/SI/druge-objave/

Get the Medium app

A button that says 'Download on the App Store', and if clicked it will lead you to the iOS App store
A button that says 'Get it on, Google Play', and if clicked it will lead you to the Google Play store