Ujeti neulovljivo (3. del)
Slike se nizajo. Človek je prilagodljiv. Posamezniku nikoli ne bo jasno vse. Jasno pa je, da bo prišel dan, ko nas ne bo, in tedaj bo vseeno. Dotlej je smiselno … loviti lepoto vsakega dne.
(Tretje javljanja “od doma”, pisano 5. 4. 2020.)
Ptice so umrljive. Ljudje tudi
Vsaka smrt me stisne, tudi smrt ptice. Vrane in njihov rod Corvus veljajo med pticami za bolj “inteligentne”. Vrana pri zelenem semaforju izpusti na cesto (pretrd) oreh, počaka, da ga avto stre, nato ga pri rdeči luči odleti iskat. Vrani se znajo zabavati — z nadomestnimi sanmi se spuščajo po zasneženi strehi.
Vrana je podobna človeku. Je individualist, ki ne more brez skupnosti. Sodi med t.i. oportuniste oz. sinantropne vrste, saj za lažje življenje “izkorišča” človekovo prisotnost. Tudi človek je pretežno oportunist, le da mu ni dovolj izkoriščanje drugih rastlinskih in živalskih vrst, ampak izkorišča tudi sočloveka.
Vojne dobičkarje sem omenila že v prvem javljanju iz karantene. Ne zmanjka jim domišljije. V preteklem tednu me je v Sloveniji presenetila ideja, da bi vsi (javni uslužbenci), ki v času karantene hodijo na svoje delovno mesto, — tudi če bi lahko delali od doma, pa po lastni izbiri ne, — ne zaradi vpoklicanosti, ki velja za profile kot so npr. zdravniki in policisti, prejeli t.i. dodatek za izredne razmere. Zakonska utemeljitev namreč pravi, da je poleg “sektorja” oz. vrste dela določevalni kriterij tudi lokacija, izredne razmere pa veljajo za celotno državno ozemlje. Tudi, če so v službi razmere povsem varne, brez stikov z drugimi ljudmi. Sic!
Eksemplarični primer človeka, ki brez najmanjšega sramu izkorišča stisko drugih, je ameriški predsednik. Najprej je poskušal podkupiti nemški laboratorij, ki sodeluje pri razvijanju cepiva proti COVID-19. Zadnji briljantni preblisk mu je prišel na misel z maskami. Ne, nismo se zabavali ob gledanju posnetka, kako dinastija Trump pod vodstvom Melanie — šiviljstvo je bilo nekdaj po slovenskih domačijah priljubljeno večerno kratkočasenje — vneto šiva maske iz medicinskega bombaža. Nak. Zvezne države in posebej njihove public bolnice, prosijo in zahtevajo, da jim federalna oblast priskrbi maske in drugo zaščitno opremo. In Bela hiša jih je v milijonih naročila — na Kitajskem. Ko naj bi bile že prispele in je zdravstvo preko novinarjev spraševalo, kje vendar so se zataknile, se je momljajočemu vladnemu predstavniku, nepripravljenemu na nadležne novinarje, zareklo, da naj vendar ne pričakujejo poseganja v prosti trg. Maske, ki jih je naročila država, so šle k poslovnežem, ki jih bodo (z dobičkom) prodajali — javnim bolnišnicam. Tudi pri nas poročanje o nenavadnih rabotah z od države naročenimi maskami nikakor ne poneha. Sic!
Kako in kje se še da ujeti kanček spodobnosti? (Takoj moram dodati: kje izven zdravstva, ki ga bolniki ne morejo prehvaliti, vključno s prijaznostjo in človečnostjo prizadevnega osebja. Da, zdravstvo mora ostati javno!)
Kot da se nekaterim nikoli ne pripeti, da bi jim umrl drag človek, ali morda vrstnik, kar bi jih pretreslo v zavedanju, da so tudi sami umrljivi, da vsaka generacija nezmotljivo premine. Na vsaki gimnazijski obletnici povem tole nepozabno anekdoto. V četrtem letniku smo se soočali z dejstvom, da je lepih skupnih štirih let konec in da nas bodo vetrovi kmalu raznesli na vse konce. Ob neki priložnosti smo premlevali tedaj povsem hipotetično idejo, kako se bomo iz leta v leto srečevali na bodočih obletnicah in nas bo, obratno sorazmerno s pretečenim časom, vse manj. Sošolec je rekel: “In potem bova enkrat samo še dva!” Sošolka se je brž znašla: “Ja kaj se bova pa pogovarjala ves večer?”
Ko sem v začetku tedna strmela v mrtvo vrano, okrog katere so postopale njene prijateljice, kot da se poslavljajo od nje, kot da ne morejo razumeti, zakaj vendar leži na tleh povsem nezainteresirana, zakaj se ne odzove na njihovo vreščanje (prigovarjanje?), sem premlevala smrt posameznice v skupini. Vse bo teklo naprej, kakor da se nič ne bi spremenilo. Le nje več ni. A ona tega ne ve (več). Vse drugo je povsem isto. Drevesa v parku še naprej strmijo v prazno, še njihov prirast je iz leta v leto malodane neopazen. Statika.
Naslednji dan se je med e-sporočili pojavilo eno z naslova, s katerega ob tem času ne priletavajo: sošolka zdravnica. Sošolsko dopisovanje tipično poteka slab mesec od sredine oktobra, ko naš organizator pošlje opomnik, da se bliža ta-pa-ta sobota v novembru. A kdo bo na začetku pomladi mislil na november! Torej … Ja, žal. Novica je bila boleča. Da je zjutraj mirno zaspala … naša sošolka. “Kako, ona?!,” smo se spraševali. Ona, na katero imamo brez izjeme vsi enako prvo pomisel: vedno je bila prešerno nasmejana. Tako sonce. Takšni vendar ne morejo kar umreti. Kako je mogoče? Je mogoče. Vedno manj nas bo; nekoč samo še dva. Še kasneje ne bo nikogar več.
Želela bi si, da bi bila moja javljanja iz karantene lahkotna, malce humorna, malce nagajiva, predvsem pa vzpodbudna. Kajti meni je doma res fajn. Če mi bo kdaj uspelo, da bom za službo porabila le po osem ur in mi bo posledično ostalo več časa za vse, kar si posebej želim početi, bo pa naravnost mega. Tudi službeno delo mi je po veliki večini zanimivo, a kaj, ko ima vsak dan omejeno število ur. Ravno zato, ker je življenje tako fajn, bi se bilo nesmiselno delati, da smrti ni. Naj bo raje povezovalka preostalih, še živih.
Delo od doma
Delo od doma postaja z vsakim tednom zanimivejša in rahlo spreminjajoča se izkušnja. Najprej: da, povsem možno je. Nato: zbor lahko vadi na daljavo. Potem: velik del ljudi si dejansko želi delati, kajti na ta način so vključeni, so del celote. Pripadati je za čebelski del človekove narave pomembno. Zanimivo je, da mnoge organizacije, še posebej javne, niso imele niti vodilne ideje niti centralno pripravljene infrastrukture, da bi se lahko nemudoma “prestruktirirale” in nemoteno delovale naprej — od doma. Slišati je za delavce, ki jim je dva tedna ždenja doma brez pravega statusa in brez vodenja že postalo čez-glavo-dovolj. Radi bi delali, če bi le imeli sistem (navodila, koordinacijo) in pogoje za to.
Za javni sektor je delo od doma — ob predpostavki seveda, da gre za relativno samostojno (administrativno ali strokovno) delo, kjer je ključno delovno orodje računalnik — iz različnih razlogov celo ustreznejša rešitev, kot smo morda prej ocenjevali na suho. Tole šalo zaposleni v zasebnem sektorju radi povedo zaposlenemu v javnem sektorju: ena tretjina javnega sektorja dela “kot zamorci”, ena tretjina ne dela nič, ena tretjina dela škodo. Razmerja so seveda le zgodbarska. Tretjina, ki dela več, kakor bi bilo treba, pogosto opravlja nadure oz. “plus ure”. Zakaj? Ker omenjena zadnja tretjina opravlja negativne ure. Negativne ure so dejansko porabljene delovne ure, v katerih se dela nepotrebne ali napačne reči, ki jih nato mora nekdo drug popravljati. Tako se plus-ure in minus-ure v povprečju poravnajo. Delo od doma pa omogoča vsakemu lastno povprečje in je pravičnejše.
Delo od doma je svojevrsten test zaupanja. Najprej moramo zaupati sebi. Potem moramo zaupati v obeh smereh hierarhije. Da zaupamo vodji, mora ta biti verodostojen kot človek, sposoben, po možnosti “boljši” od nas, znati mora organizirati, motivirati in skrbeti za sodelavce. Ni slabo, če zna biti pogumen, kadar je to potrebno. Pri delu od doma se lastnosti posameznikov izkristalizirajo. Kot (domači) motni jabolčni sok, ki se med točenjem v čašo skali, nato pa se pred našimi očmi ustali. Zanesljivo. Kot gravitacija.
V času izolacije se dogajajo videosrečanja in daljinske izmenjave mnenj, kakršnih v običajnih razmerah morda ne bi bilo. Tako sem se na primer znašla v razpravi o tem, ali je bistrost nujna lastnost menedžerja. Zaključku, da ne gre niti za potreben niti za zadosten pogoj, je težko ugovarjati. Obenem pa smo prišli do pomembne (stare) resnice. Bistvena lastnost vodje je modrost. Za modrost bistrost ni zadosten pogoj, je pa potreben.
Primerjave in statistika
Čas pandemije COVID-19 epidemiologi označujejo kot izkušnjo, kakršne v sodobni zgodovini še ni bilo. Vse prejšnje pandemije so potekale v povsem drugačnih razmerah, podatki o njih, s katerimi razpolagamo, so najverjetneje zelo slabe kvalitete, predvsem pa hitrost širjenja informacij še nikoli prej ni bila instantna. Pogumni M. Lenarčič — kaj bi drugega pričakovali od letalca — je v nedavnem TV Dnevniku novinarki nekoliko odletel z začrtane smeri pogovora. Spomnil je na podatek, ki ga z lahkoto zbrskamo s spletne strani WHO. Skoraj pet milijonov ljudi umre na leto zaradi onesnaženega zunanjega zraka. (Zaradi tobaka pa osem milijonov.) Stalinu pripisujejo izrek, da je ena smrt tragedija, veliko število smrti pa le še statistika. Nočem relativizirati, a včasih preproste primerjave odprejo povsem nove perspektive.
M. Lenarčič je izvirno odgovoril tudi na novinarkino zaskrbljenost, kaj bo letos s turizmom. Je mar turizem nujen za naše življeje ali celo preživetje? No — ne. Mogoče je turizem — ne le ekološko gledano — že zdavnaj prešel meje znosnega. Kakšen je smisel potovanja samo zato, ker je poceni, ker si lahko v svetu, kjer posameznik troši več kot dvakrat toliko, kolikor mu domača narava nudi (v Sloveniji je faktor 2,6) , to “vsak” privošči? Brez primarne želje po spoznavanju ljudi in kulture ali geografije. Najbolj se razlika vidi pri tistih, ki v mladosti, v času manifestacije človekovih dejanskih afinitet, nikoli niso bili dalj od Poreča, ki sploh ne vedo za nekdaj famozni interrail, danes pa vsako leto “načrtujejo” nove in nove “destinacije” — organiziranega masovnega turizma.
Na leto kupimo več kot 80 milijard kosov novih oblačil, torej dobrih deset na Zemljana, in ker je kupna moč revnega sveta mnogo manjša kakor razvitega, lahko ocenimo, da znaten del ljudi kupi po več deset kosov oblačil letno. Kam jih shranijo, saj so omare omejene? Baje v Sloveniji zavržemo v enem letu po dvajset kilogramov oblačil na prebivalca. Velika velika večina zavrženih oblačil se niti ne reciklira, niti ne porabi za druge namene. Na začetku poraba naravnih virov, na koncu onesnaževanje narave.
Izreki
Med najbolj neulovljivimi pticami je kukavica. Prisiljeni smo ji verjeti na uho. Bogve kdaj jo bomo slišali letos, saj v karanteno skoraj gotovo ne zaide. A zdaj zdaj bo med vznemirljivo zeleno olistanimi vejami napočil njen čas. Prvič je vedno samo enkrat.
Izrek tedna navajam z dovoljenjem avtorice: “Letos me pa ne bo, kukavica! Že ves teden nosim denar v žepu.”
(Se nadaljuje naslednjo nedeljo.)