Ujeti neulovljivo (4. del)
Dolgočasno bi bilo vnovič navesti, da čas teče hitro. Pa je vseeno res. Naenkrat je na vrata potrkala velikonočnost. Človek se vpraša, zakaj tudi silvestrovo ni vsako leto na ponedeljek.
(Četrto javljanja “od doma”, pisano 12. 4. 2020.)
Ptice in hrup
Center mesta se je umiril in izpraznil. Skupaj z visokimi temperaturami daje vtis poletja, kakršno je bilo …pred tridesetimi leti, pred turisti. Nivo šuma zaradi ljudi je v mestu nula. Nasproti hodeča (redka) pešca se drug drugemu izogneta v velikem loku. Na ozki parkovni poti pohodnik silovito odskoči v breg. Vsak je sumljiv. Vsak je lahko tempirana biobomba. Pretiravamo, ne pretiravamo … bi lahko bilo kot ljubi, ne ljubi, če bi ivanjščice že cvetele in če ne bi bila zadeva preresna.
Kljub karanteni pa se z mestnih cest sliši skorajda zvezen hrup prometa. Petek in svetek, še na sveti petek. Kam se vozijo avtomobili? (Malo naokrog po mestu? Cene nafte so v zadnjih tednih dosegle tudi negativne vrednosti.) Čudno nasprotje navidezni odrevenelosti mesta. Celo motocikle je slišati tu pa tam, le možati brrrmmmhhh mestnih avtobusov manjka. Kadar se pod večer zrak zgosti, se zazdi, da tam v smeri Viča … pošastno sopihajoč, kot demon vlak gre v noč. Se vprašam, kateri verz bodo na izust za zmeraj znale generacije, ki se prvikrat v zgodovini šolajo od doma. In zakaj nekateri vozniki v svojih velikih mestnih džipih z zaprtimi šipami vozijo z masko na obrazu.
V zadnjih letih sem redno zapažala, kako pogosto — v času in prostoru — je v Ljubljani slišati ptice. Ne le zjutraj, ko se ptice zbudijo prve; v vsakem delu dneva, a vsakokrat malo drugače. Dopoldne se drobno cvrkutaje zbirajo na listavcih. Popoldne fijukajo v vrhovih smrek. Skrivnostne ptice, skoraj edini preživeli potomci dinozavrov.
Po nekajkrat vsak dan nebo nizko preletijo vrane. Zakričijo: krivda, krivda, krivda. Izginejo nenadno, kot so bile priletele … V velikonočnem času se zdijo kot opominjevalke. V “prevečnosti” negacija — praznina — zahrepeni po simbolih … in metafiziki.
Lani ob tem času sem brala, da v Nemčiji znaten del kristjanov ne verjame (več) v Jezusovo vstajenje, brezmadežno spočetje ipd. Dogme, temeljni kamni verovanja, so postali otroške pravljice, v katere niti verniki ne verjamejo več; sprejemajo jih kot metafore. (Metafore za kaj?) A ritualov nikakor nočemo opustiti. Ključni so za naše preživetje.
Vsak dan stopim na teraso in zagodrnjam… spet! Pa ravno včeraj sem vse pometla! … Potem se spomnim na ljubo mi petje ptic in si mislim … eh ja, there’s nothing like a free lunch … vzamem metlo in pedantno pospravim zemljo, ki so jo iz posod za rože spet raztresli ptiči, iščoč semena (sončnice ne bodo vzklile) ali ličinke hroščev (ni tako slabo). Rituali vedno znova nagrajujejo, četudi so energijsko potratni.
Kaj pa kanadske ptice? So se najbrž že zdavnaj morale prilagoditi.
Kaj je življenje
Dnevi v domači karanteni so na videz podobni drug drugemu — niti ne pričakujemo, da bi se pripetilo kaj posebnega. Pa vendar se vsak teden dogodi kaj, kar nas zmakne iz zazibanega časa. Ta teden smo izvedeli za nenadno smrt znankinega sorodnika. Ne posebej star, dobrega zdravja in kondicije, brez spremljajočih bolezni. Da, korona. V nekaj dneh.
Bo pomagala papeževa molitev na srhljivo praznem trgu? Nikjer nisem zasledila, koliko je za ukrepe boja proti novi bolezni prispevala (bogata) Cerkev.
Ob novih virusih se na novo sprašujemo, kaj je življenje in kaj ga opredeljuje: razmnoževanje, avtonomnost, upor entropiji; nekaj povsem drugega? Še vsem dosedanjim definicijam se je dalo ugovarjati — najti izjemo, negativni test pravila. Je virus živ ali ne, postaja novo-staro “filozofsko” vprašanje. Čista genska snov v lahni oblekici, brez balasta. Metafora evolucijske biologije. Lahko bi se vprašali, kakšno teorijo evolucije bi Darwin zastavil danes, ko vemo, da je pestrost virusnih genov večja od pestrosti človeškega genoma.
Kaj pa, če vzamemo življenje kot nek drugačen, nestvaren pojem, domislico človekovega ustvarjalnega duha, da izrazi svojo strast, svoje neizrazljivo veselje, in ne kot biološko kategorijo. Kadar nam zmanjka besed in zato obstoječe uporabljamo sinonimsko, novih pa se (še) nismo domislili, morda vzemimo v roke The Deeper meaning of Liff: koliko je besed brez pravega pomena, ki lebdijo naokrog — namesto da bi jih porabili kot označevalce še nepoimenovanih, subtilnih pojmov!
Ljubim veter. Že nekaj dni piha. (Nad mesti bo razredčil žlindrasti zrak, ki skrajšuje življenja.) Ne zavija premočno; škode ne dela. Skupaj z za april nenavadno močnimi sončnimi žarki tudi veter naplavlja okus poletja. Zgodnje-avgustovski teden v začetku aprila. Veter nosi sporočila o vzgibih življenja. Fiziologija sprejemanja vetra pogojuje pesnike.
S ceste spet odmeva zavijajoča sirena. Ko gre za življenje, nam je pojem kristalno jasen.
Kaj je življenje? Tudi zrak in voda. V razvitih zahodnih državah posameznik porabi po stokrat več vode kakor v revnih, razvijajočih se deželah. Vsako leto umre dva milijona otrok zaradi pomanjkanja čiste pitne vode. Umirajo zaradi bolezni, ki se prenašajo z okuženo vodo. Na tem svetu življenje ni enakovredno življenju.
In tako smo spet pri primerjavah.
Primerjave
Tudi ta teden so vsepovsod neulovljivo lebdeli pomisleki in primerjave. Kaj je huje, koronavirusna bolezen ali običajna gripi podobna obolenja? WHO zaenkrat ocenjuje, da je smrtnost novega koronavirusa vsaj dvakrat, trikrat večja od smrtnosti gripe, čeprav so preračuni ob sedanjih podatkih in pomanjkljivem poznavanju novega virusa nehvaležni. Neverjetno je, da so sproti na voljo podrobna poročila o okuženih, umrlih in ozdravljenih z vseh držav sveta, npr. na worldometru, kjer je razmerje med številom umrlih in številom ozdravljenih trenutno ena proti štiri. Čeprav je rezultat vmesen, število testirano-okuženih neprimerljivo večje od števila zaključenih primerov, celotno število okuženih pa neznanka, je zastrašujoče. Pa res vemo za vse smrti, do katerih pride med milijoni revežev, tistih, ki nimajo niti normalne pitne vode? Ali pa so pedantno zbrane številke za znaten del sveta približno toliko natančne, kot so bile ocene števila ljudi še pred nekaj sto leti.
Tudi mene je od vsega začetka begala (številska) primerjava z običajno gripo. Ali pa primerjava s tobakom. Po uradni statistiki jih je v času, ko je pri nas zaradi koronavirusne bolezni umrlo petinštirideset oseb, zaradi posledic kajenja umrlo več kot devetsto. Pravzaprav nepredstavljivo veliko. V čem je razlika? Našla sem razlago, pa ne vem, če je prava. V (ne)poznanem in v (skoraj-libertarno razumljeni) svobodi. Človek se naravno boji neznanega. Z novim se počuti varno šele, ko ga zna vzporediti z nečem že poznanim. Lastnosti novega virusa še ne poznamo dobro, to, kar se ve, pa vzbuja strah. Pri kajenju pa je poznano vse. V današnjem svetu si v nekaterih ozirih vsak sme izbrati svojo smrt, ne pa tudi smrti drugega. Kadilec ogroža samo tistega, ki je prisiljen vdihovati njegov dim, pa še ta zlahka preveri, kaj ga morebiti čaka, če bo dimu izpostavljen res dolgo. Okuženi s koronavirusom pa ogroža vse in nihče ne more z gotovostjo vedeti, kako bo bolezen, če bi se je nalezel, vplivala nanj. Zdravnik, ki pomaga obolelemu zaradi kajenja, pozna najverjetnejšo zgodbo za pacienta in zase ve, da ga nudenje pomoči bolniku zanj ne ogroža. Zdravnik, ki pomaga okuženemu s koronavirusom, pa ne more zanesljivo niti poznati poteka bolezni pri pacientu, niti preprečiti, da ne bi zbolel sam. Žrtev med zdravniki, ki so pomagali pacientom s koronavirusom, je nesorazmerno veliko.
Spoznanja iz dobe koronavirusa bi lahko bila koristna in — upajmo — prenešena tudi na druga polja, kot so vojne in hegemonizmi vseh vrst. Bo svet po izkušnji koronavirusa boljši? Vse možnosti za to so — teoretične.
Delo
Delo od doma … se nadaljuje. Ustalilo se je v običajnem ritmu. Kar je bilo dobro, je še boljše. Kar je bilo slabo — je postalo manj pomembno.
“Nobena reč ni tako slaba, da ne bi bila za nekaj dobra,” je pogost pregovor mnogih mam. Tudi družbeni eksperiment “korona” bo dal nepričakovane koristne rezultate. Pokazal bo, da je UTD povsem možen in izvedljiv. (Koliko ceneje od konkretnih posameznih plač bi bilo obračunavati enoten UTD!) Pokazal bo, da je znaten del dela, s katerim smo v službi vsi tako zelo obremenjeni, da delamo po deset in več ur na dan, nepotreben, če si le ne bi zadajali (nepotrebnega) dela drug drugemu. Nenadoma bomo ugotovili, da bi lahko živeli lepše in bolje — z manj urami dela na dan in z več časa za ljudi, ki jih imamo radi, za naša drobna veselja in — za skupnost. Ugotovili bomo tudi, da bi bilo smiselno usmerjati resurse v poklice in področja, ki so bolj pomembni in potrebni od drugih.
Filozof bo morda (spet) postal iskan poklic prihodnosti. Nekoč teoretična vprašanja spotoma postajajo realnost. Kje je zdrava ločnica med uporabo (pol)osebnih podatkov v korist vseh ali kot zlorabo proti posamezniku in kako naj se jo zarisuje? Ko pa bomo spet nazaj v običajnem svetu — četudi nikoli več ne bo tako, kot je bilo (kar je sicer povedal že Heraklit) — in se bo nadaljeval visokotehnološki razvoj, bo spet aktualna dilema: Kakšen bo algoritem samovozečih vozil, kantovski ali utilitarističen? In tako naprej.
Navedba
V obsežnem encikličnem pismu, molitvi Laudato Si’, je papež Frančišek leta 2015 izrazil nestrinjanje s potrošništvom, izkoriščanjem in uničevanjem našega skupnega doma, Zemlje. (Navadne) ljudi je pozval, da začnemo paziti na Mater Zemljo in ravnamo odgovorno v svojem vsakodnevnem življenju. Pozval nas je tudi, da molimo za razsvetljenje tistih, ki imajo v rokah denar in moč — torej tistih, ki bi lahko, če bi hoteli, zares spremenili reči (make the difference). Tem je namenil le mesto v (naši) molitvi:
Bogve, ali so ga slišali. Da bi ga bili upoštevali že pred koronavirusom, zaenkrat ni videti. Samooklicani preroki pravijo, da se je s coronavirusom zgodila Mati Narava.
(Se nadaljuje naslednjo nedeljo.)