Ujeti neulovljivo (5. del)

Da bi le znali ujeti in živeti vse priložnosti, ki jih testira eksperiment “karantena” … Pa o trdoživosti. O načinih kratkočasenja. In še več idej za prijetno, ljubeznivo, človeku prijazno družbo prihodnosti.

(Peto javljanje “od doma”, pisano 19. 4. 2020.)

Fotoverz, napisan in objavljen na pesem.si 14. 4. 2020.

Neviden kot figov cvet. Le o čem, če ne o vremenu

Po čudovitem ponedeljku, ko se je pregovorno odpiranje narave dalo videti s prostim očesom (še posebej, če ste okrasno grmičje in druge balkonske posodnice v preteklih dneh vestno zalivali), je zima vnovič pokazala … sneg. Najbrž ga je prineslo z vzhoda Kanade, od koder je, mimogrede, bližje do Ljubljane kot do kanadskega severozahoda. Čeprav pozna zmrzal ne prizanaša letini, pa sneženje vedno razveseli otroška srca, ki ne jenjajo s ponovno aktivacijo že opranih in pospravljenih bund in sank. Velikim otrokom ostane lovljenje velikih snežink v velike, tople dlani.

Skrivnostni figovi cvetovi so tudi med sneženjem ostali zviti sami vase. Še preden se je iztekel dan, je sonce izginilo belo prevleko z zelenih trat. Če ne bi ostalo osmojeno cvetje sadnih dreves, bi bilo že naslednji dan nemogoče verjeti, da je snežilo v (pre)toplem aprilu. Kolikokrat sploh doživimo sneg v aprilu, če zapade nekje na deset do dvajset let? Parkrat, ne. Vremenski spomin je še varljivejši od ostalih, a zdi se mi, da sem ga sama do letos doživela še kakih dvakrat po mehki Prince-ovi pesmi.

V naslednjih dneh so se v drncu vrnile poznomajske temperature. Že nekaj časa se vremenogledno vsak koledarski mesec obnaša drugače, kot bi se zanj spodobilo. Klimatske spremembe, spet kratek domet spomina, ipd. A Zemlja še zmeraj kroži okrog Sonca z enako nagnjeno osjo, ki določa letne čase. Vsak dan ji gromozanski Sončev jedrski reaktor pošlje približno pet kilovatnih ur energije na kvadratni meter Zemljine površine. Vso energijo dobimo od Sonca in vsa se vrne v vesolje.

Življenje je nevarno

Še mesec nazaj je obstajalo veliko upanje, da bo poleti koronavirusu odklenkalo. A ni še jasno, če ga višje temperature res uničijo. Tudi to, če prebolelost pomeni tudi imunost, še visi v zraku.

Zdravstveni minister je tvitnil, vsi drugi pa retvitamo, da je v času karantene skupno število smrti manjše, kot je bilo v enakem obdobju lani. Hitri zaključki, ki zanemarijo možna velika statistična odstopanja pri majhnih številih, kratkem času in spremenjenih okoliščinah, so nehvaležni. A novica ni presenetljiva. (Pa tudi ministri pregovorno radi povzemajo, napovedujejo, obljubljajo …) Če smo ljudje doma, če se manj vozimo po cestah in počnemo bistveno manj aktivnosti, pri katerih so možne nesreče, je manj smrti pričakovan izid. Ki nas spet spomni na preprosto dejstvo, da je živeti nevarno.

Včeraj je imel moj oče rojstni dan. Očka je vmes postal očak in pri njegovi častitljivi starosti ga kličemo oča. Mama — kot vse mame — nas je po dolgem času še bolj in na vsak način želela videti. Vse skupaj oziroma vsaj tiste, ki nismo v tujini. Treba se je bilo odločiti glede poti v drugo občino čez druge občine. Glede na to, da imam tam daleč, v naravi, nekakšen lastni sadovnjak, ki že tako ni vzor kmetskih praks, bi bržkone imela upravičen razlog, da moram na nujno pot zaradi nujnih obrezovalnih del. Itd. A pride obdobje, ko morajo biti otroci odrasli namesto staršev. Pa ko ne bi ravno vedela za hčer, ki je po smučanju v Italiji obiskala starše in s koronavirusom okužila očeta v visoki starosti. Eh ja. Nekatere odločitve so težke. Ni enostavno oceniti, s katero od izbranih možnosti bo storjene več/manj škode.

Delo od doma kot priložnost za kakovostnejše bivanje

Nekaj je zagotovo: po prelepih praznikih je travma ah, spet v službo … bistveno manjša, če je služba doma. Kaže pa, da delo od doma povzroča delavcem naravnost čudežne dobrobiti. V delovnih okoljih, kjer je v vsakem običajnem mescu opazno veliko bolniških odsotnosti, se primeri, da v času karantene zaradi nove bolezni, ko bi bilo gotovo zdaleč najenostavneje pridobiti bolniški stalež s preprostim telefonskim klicem k osebnemu zdravniku — tovrstnih odsotnosti z dela sploh ni. Nula. Zero. Zilch. Kako je to mogoče?

Delo od doma morda nudi neslutene koristi za vse deležnike. Delavec bo občutno boljšega zdravja, kar bo za delodajalca in za državo pomenilo prihranke na področju odsotnosti z dela in ta sredstva se bodo lahko preusmerila v razvoj in podhranjena področja. Ker bo delavec ves čas zdrav, bo lahko bolje delal, kar pomeni, da bo v enakem času naredil več. Od tod je zaključek logičen: delovnik se bo skrajšal. Delodajalec bo pomembno prihranil tudi pri najemu ali stroških poslovnih prostorov. Potrebnih bo bistveno manj poslovnih prostorov, kar pomeni manj pozidanih zemljišč in več narave. Več narave bo pomenilo nove možnosti za človekovo (samo) re-kreacijo.

Javni promet bo doživel popolno transformacijo. V naseljih se bo preobrazil v kolesarjenje z mrežami vrste BICIKEL(LJ). Končno bomo lahko opustili duha- in okolje-morno prevažanje v službo v kraje, ki so od doma oddaljeni več kot, denimo, deset kilometrov. Manj vožnje z vozili bo pomenilo dodatno čistejše okolje, manjša poraba naftnih derivatov bo prinesla dolgoročno nižje cene. Obstoječi (pre)obsežni družinski vozni parki se bodo počasi spremenili v share&rent-a-car-e, kjer si bomo za potrebe (redkih) voženj v druge občine, druge države ipd izposodili po enega od vedno istih petih vozil. (Zakaj pet? Mali za v trgovino, veliki za potovanja, športni za izlet, džip-krava za na smučanje, kombi/motocikel za izjemne primere. Brez voženj v službo običajni državljan avto potrebuje cca. dvakrat na teden. A to bo le vmesna faza. Na koncu zasebnih vozil sploh ne bo več. Transparentni nadpovršni GPS-transporterji bodo na klic na voljo vsem.)

Cestišča bodo manj izrabljena, manjša bo potreba po preplastitvah in drugih rednih vzdrževalnih delih. Tudi tu bo družba/država prihranila. Največ pa bomo pridobili državljani. (Kako je že s srečo, državo, posameznikom?) Namesto vedno večje hektike zadnjih desetletij, ko je delovno ljudstvo svoje lepe domove, prigarane s krediti, zaradi katerih je moralo biti vse dni v službi, videlo pretežno le ponoči (v svetlem delu dneva so bili v službi), se bo umirilo in nenadoma bomo — živeli namesto noreli. Več bomo jedli doma (domnevno zdravo, svežo in sveže pripravljeno (lokalno pridelano) hrano), zato bo manjša potreba po restavracijah (tiste, ki bodo ostale, pa bodo resnični presežki) in barih, v medosebne odnose pa se bodo vrnili pogostejši obiski pri sorodnikih in prijateljih na domu. Tudi za večja praznovanja, obletnice, birme, pogrebe, … se bomo raje srečevali v toplini domov kot v neosebnih gostilnah.

Marsikateri moški je v tednih karantene presenečeno ugotovil, da imajo brivniki nastavke, s katerimi si je enostavno narediti elegantno kratko in vedno modno pričesko, pa še nikamor ni potrebno iti. Marsikateri človek je na novo odkril peko kruha, celo brez kvasa. Neizrekljivo zadrhtijo brbončice, ko arhetipski vonj svežepečenega kruha, ki se v nevidnih spiralah razvije po vsem stanovanju, pri čemer jakost vonja pada s kvadratom razdalje, vzdraži več čutov naenkrat. (O. K., ne bomo razpravljali o domnevnih neugodnih vplivih na človekovo zdravje po koncu nomadskega načina življenja in prehranjevanja ter udomačitvi pšenice.) Zakaj ne napišem ničesar o “marsikateri” ženski? Hm … Marsikatera ženska je na novo ugotovila, da so otroci še vedno pretežno ženska briga, pa čeprav sta oba starša zaposlena in sorazmerno prispevata k družinskemu proračunu.

Kaj pa bodo potem, ko bomo postali pretežno samo-oskrbni, počeli vsi posledično brezposelni, nam kljuje globoko v pravičniških dušah, od česa pa bodo živeli? Razdelili si bomo … tudi delo. Že dolgo je dela manj, kot je razpoložljive delovne sile. Vsak mora imeti pravico tako do dostojnega življenja kot do dela. Torej … bomo vsi delali manj ur na dan. Stavim, da bi v šestih urah naredili enako, kot naredimo v sedaj predpisanih osmih. Torej … bi bilo dovolj tudi le štiri ure na dan. Pomislite, kako veliko se lahko naredi v štirih urah, kadar se resno lotite dela, vmes ne četate, ne surfate, ne kofetkate, ne razmišljate o vsem živem

Najranljivejše skupine

Ptiči čivkajo, da smo bili povsem nepripravljeni na epidemijo. Ne vem, zakaj se nam to zdi tako čudno; tudi prvi sneg nas vsako zimo znova&posebej preseneti. Najbrž gre za še eno od evolucijskih prilagoditev: če človek ne bi pozabljal (hudega) in bi se neprestano le pripravljal na (možno bodoče) še hujše, namesto da bi se veselil življenja, bi ga najbrž od vsega hudega pobralo.

Pred nekaj leti smo v prijetni družbi sedeli na kavici v centru Ljubljane. Pogovor je tekel o potovanjih, prijateljica prijateljice nikakor ni mogla prehvaliti čudes Galapaškega otočja, od koder se je bila ravno vrnila. Kako je beseda s potovanj zašla na področje medicine, se pri najboljši volji ne spomnim več. Najbrž je šlo za zdravstvene težave koga od znancev ter obravnavo področja VIP, tako pomembnega segmenta polpreteklega časa. Zdaj je drugače. VIP naj bi bil vse manj pomemben oz. celo prepovedan, tudi zato, ker imamo privatno zdravstveno prakso, kjer je — po nekem izumu, ki ga pripisujejo Feničanom, a naj bi bil precej starejšega porekla — mogoče marsikaj, predvsem pa zaobid nedojemljivo dolgih čakalnih vrst. Prijateljica od prijateljice je suvereno trdila, da itak, hvala-bogu, kaj pa bi sploh brez privatnega zdravstva!? Moje mnenje je bilo diametralno nasprotno. Vedno sem zagovarjala javno zdravstvo. Ona pa se ni dala zlepa in kadar se kdo ne da zlepa, mora postati argumentacija iznajdljivejša. Kje pri nas končajo najtežji&najdražji primeri? Jasno — v UKC, torej v javnem zdravstvu. Le javno zdravstvo je dovolj velik bazen kadra, znanja, infrastrukture, izkušenj, da lahko omogoči razvoj in izsledke …, ki jih nato … tržijo zasebniki. Le javno zdravstvo si lahko — odslej bomo rekli: si mora — privošči(ti) ustrezno pripravljenost na izredne razmere.

Zanimiveje je, da nismo pripravljeni niti toliko, kolikor bi lahko bili po izkušnjah — na srečo kratkotrajnih in ozko lociranih — “živalskih” grip zadnjih dveh desetletij. Zakaj med blagovnimi rezervami nimamo poleg moke tudi zaščitnih mask in razkužil (življenjska doba alkohola je kar dolga)? Zakaj nimamo več medicinske tehnične opreme? Zakaj nimamo več bolniških postelj (na prebivalca)? Tu odgovor poznamo. Desetletja stopnjevanega kapitalizma zdravstva niso zaobšla. Zmanjševanje kapacitet javnega oz. vsaj nepovečevanje vzporedno z večanjem prebivalstva in obenem povečevanje kapacitet zasebnega zdravstva je pripeljalo do sedanjih “statističnih” podatkov. V Sloveniji imamo le nekaj več postelje na prebivalca kot v Italiji, v Španiji še manj, v Nemčiji pa dvakrat toliko. Saj smo opazili, ne, da sta v Nemčiji tako panika kot s covid-19 povezana gostota smrti relativno majhni? Nemčija pretežno vodi Evropsko skupnost, vendar ne k poenotenju standardov, vsaj ne teh, ki “stanejo”. Pri teoretskih razpravah o korona-obveznici da ali ne je Nemčija povsem direktno povedala, zakaj ne. Saj menda ja nihče ne pričakuje, da bo Nemčija posojala kar tako, na lepe oči, brez garancije za povrnitev (z obrestmi) … Saj so vendar že na voljo uveljavljeni (ustrezno obrestovani) finančni mehanizmi, čas od leta 1945 dalje pa, ah, saj veste — to je preteklost, za katero smo se opravičili. (Ja, mislim na Grčijo.) Ampak: Eppur si muove. Predlog (pravno) izvedljivega evropskega solidarnostnega inštrumenta je že tu, prihaja ravno od Nemcev; med njimi je veliko naprednih, izobraženih, razgledanih, zdravo-levo razmišljajočih … ljudi prihodnosti. V razmerah ugodnega, prijaznega življenja lahko ljudje dajo od sebe, kar je v njih najboljšega.

Sklicevanje na velike je smiselno le do neke mere. Islandija je po številu prebivalcev precej manjša, a so vsi standardi tam zelo visoki, vključno s številom žensk na odločevalskih mestih. (In škratovanjskimi presojami pri posegih v prostor!) Primerjave se vedno da porabiti tako ali pa drugače, odvisno od tega, kaj želimo dokazati. V Sloveniji še vedno neverjetno veliko (zasebnega sektorja) verjame, da so dajatve na delo pri nas bistveno višje kot v Avstriji ali Nemčiji, ki ju OECD našteva med državami z največjo obdavčitvijo dela, kjer Slovenije ni.

Zdravstvo in družba sta enotna, da so pri koronavirusu najranljivejša skupina starejši ljudje. Zanje je ključnega pomena, da ne pridejo v stik z okuženimi. Kot je moč verige odvisna od njenega najšibkejšega členka, se kultura države pokaže pri ravnanju z najranljivejšimi. V trenutku nepripravljenosti ni bilo druge možnosti, kakor da se prepreči stikanje — in s tem širjenje bolezni — za vse. Pa so kljub temu domovi za starejše postali žarišča covid-19 tudi pri nas in še hujše razmere v nekaterih drugih državah so le slaba olajševalna okoliščina. Če bi imeli skrb za starostnike že v osnovi organizirano drugače, bi morda lahko (človeško) izolirali njih, ne pa vseh generacij. Mladina, ki jo je naš uradni govorec, ki je žal pozabil, kako je biti mlad, pokroviteljsko oštel, da se bo že še stiskala po parkastih klopcah, pri tej bolezni ni najbolj ranljiva. Bo pa veliko “plačala” indirektno in najverjetneje tudi direktno: spremenjeni načini izobraževanja, za mlade nenaravno ne-druženje, bivanje v zaprtih prostorih — k internetu in televiziji jih je pozval celo prvi med ministri; še dobro, da jim obet dolgov, ki jih bodo odplačevali, še ni prišel do živega.

V katero večjo infrastrukturo smo vlagali v zadnjih tridesetih letih? Železniška je zastarela, vlaki počasni in redki. Cestna se je počasi počasi širila, vsi v zadnjih nekaj deset letih zgrajeni odseki in tuneli pa so bili brezna brez dna, kamor so ponikovali novi in novi aneksi projektov, za katere ni bilo arhitekta, ki bi bil znal premisliti izgradnjo ravninske ceste brez famoznih dodatnih del. Stanje električne napeljave se je pokazalo ob zadnjem katastrofalnem žledu. UKC bo letos praznoval 45 let. V sedemdesetih so potekali še zadnji večji infrastrukturni projekti. Petdeset let je doba, v kateri tudi beton in jeklo potrebujeta bistvene prenove. Že v tisoč letih pa se bistvene sledi civilizacije v največji meri zabrišejo.

Sledi naivno vprašanje: če je bilo možno tako daleč nazaj, ko je bilo “bogastva” bistveno manj, kot ga je sedaj, izvajati tako velike (drage) projekte v skupno dobro, zakaj to sedaj ni mogoče? V šestdesetih, sedemdesetih letih so se presežki namesto kot dotlej v družbeno dobro vedno bolj začeli kanalizirati v zasebne žepe. Trideset let po veliki kataklizmi — drugi svetovni vojni — sta solidarnost in zavzetost za gradnjo novega sveta počasi usihali in do danes skoraj povsem usahnili. Zdaj imamo svet 1/99.

Po kataklizmi koronavirusa bi lahko smer družbenega razvoja preokrenili z bistveno manj bolečine, kot je to bilo v preteklosti. Če kaj, bi se morali naučiti vsaj tega, da ob zadostni količini virusa v pljučih posameznega človeka kaj lahko pride do razmer, ko ni denarja, ki bi lahko rešil obolelega.

Kaj kdo počne v času karantene

Nekateri delajo kot vedno. Nekateri so res izpostavljeni in preobremenjeni. Nekateri delajo kot še nikoli. Nekateri skrbijo (samo) zase kot vedno. Nekateri počivajo. Nekateri iščejo črvine. Nekateri preutrujeni so se končno spočili in naspali. Nekateri spet kuhajo. Nekateri so ugotovili, da imajo otroke in da je otroke potrebno vzgajati. (Današnjemu šolskemu sistemu manjkata dva pomembna predmeta, 1) vzgoja otrok - podnaslov: odgovorno spravljanje novih ljudi na svet in 2) vadba joge.) Nekateri baje športajo več, kot so kdajkoli doslej.

Na drugi strani Atlantika je enako kot na Rožniku.

Drugi so se reaktivirali in po daljšem času vendarle spet začeli z vsakodnevno telovadbo. Veliko bo obdelanih vrtičkov, nastajajo novi. Morda bodo počasi iz dolge prahe obujene celo v zadnjih desetletjih obsežne opuščene kmetijske površine. (Morda bi država, ki gotovo pospešeno koncipira UTD, razmislila o dveh oblikah: denar/zemlja.)

Nihče pa ni časa izkoristil tako dobro, kot je to storil naš predsednik. Kot je slutiti po njegovih tvitih, se je v teh tednih naučil najmanj štiri (4!) nove jezike, v katerih je — pohvalno — vzpodbudno nagovoril voditelja in prebivalce okolišnih dežel, ki jih je covid-19 posebej prizadel. Pri tem predpostavljamo, da hrvaško zna od nekdaj. Da dobro obvlada angleščino (s prikupnim jenkijevskim naglasom), vemo že dolgo. Hm … zaradi blizu zahodne meje preživete mladosti bi bilo povsem možno, da se je italijanščine učil že v osnovni šoli. Vseeno: tudi trije (3) novi jeziki v par tednih je non plus ultra. Namesto Her Majesty mu je sicer odgovorila “le” MP (ženska!). Držimo pesti, da mu bo španski kralj odtvitnil in persona.

Češnje

Domače češnje so cvetele že toliko nazaj, da jim aprilski sneg najbrž ni škodil. Cvetje japonskih češenj, ki so namenjene zgolj okrasju, se zdi dovolj (japonsko) žilavo, da ob aprilskem snegu zgolj skomigne z razkošnimi cvetnimi lističi. Japonska češnja v cvetu je … zen surealizem.

Razkošje cvetja: japonske češnje.

Nekoč je v naši hiši živel japonski kuhar Taku. V Ljubljani je bil na začasnem delu v Sushimami, z ženo Manami, ki ni delala v Sushimami. Zaupno nam je prišepetaval, kdaj je bila tuna dejansko sveža. Poleg tega, da je bil sushi-mojster, je trdil, da pozna vse japonske češnje v Ljubljani, kjer jih je zadnje čase vsako pomlad več. Po novem so vse že od začetka velike in že prvo leto cvetijo v prelestnih odtenkih rožnate. Tako bi Takuju trda predla, če bi hotel staviti, da še vedno ve za vse. A tega niti ne bi mogel poskušati, saj ga je že pred nekaj leti premamila mnogo boljša plača v Londonu. A lifetime opportunity. Nazadnje nam je mejlala njegova žena, ki je nekaj časa po selitvi nenadoma opazila, da nima svoje šatulje s kozmetičnimi drobnarijami. Prepričana je bila, da je ostala v stanovanju. Vsebina ni bila pomembna, je trdila, samo šatulje si je grozno želela nazaj, kajti bila je spomin na babico. A v stanovanju ni ostalo prav ničesar šatulji podobnega. Manami je bila zelo, prav japonsko zelo žalostna, četudi je bila morda šatulja grda in obrabljena. Pri stvareh, na katere smo navezani, spreminjanja na slabše nikoli ne opazimo. Bogve, kaj se je v resnici zgodilo s šatuljo, in ali Taku tudi po Londonu te dni prešteva cvetoče japonske češnje.

Med najbolj trdoživimi pa so kvalitetne brisače. Še vedno imamo par brisačk nežno roza in svetlo zelene barve s čipko, ki sta ju ob davnem silvestrovem kot darilo prinesla Japonca. Barve so zbledele, komaj se še loči, katera je roza in katera zelena, frotir pa je še vedno čvrst in kompakten. Vsakokrat, ko ju, tako kot ta konec tedna, obesim h kopalniškim umivalnikom, se spomnim Takuja in Manami. Dobre brisače preživijo prijateljstva, selitve in življenja. Tudi karenteno.

(Se nadaljuje naslednjo nedeljo.)

Writing&Thinking. Publications elsewhere: https://www.dular.world/SI/druge-objave/

Get the Medium app

A button that says 'Download on the App Store', and if clicked it will lead you to the iOS App store
A button that says 'Get it on, Google Play', and if clicked it will lead you to the Google Play store