Ujeti neulovljivo (6. del)

Šest ni ljudsko število, a tokratno pisanje bo od vseh dosedanjih najbolj “ljudsko”. Kaj pa: ujeti resnico? Neulovljivo!

(Šesto javljanje “od doma”, pisano 26. 4. 2020.)

Fotoverz, napisan in objavljen na pesem.si 10. 11. 2019.

Maske so nas našle

Ironija (burka?) usode je najbrž najprimernejši izraz za posmeh vsem “zahodnjakom”, ki so zadnjih vsaj deset let visoko dvigali meče, ali pa vsaj vihali nosove nad burkami, zahtevali zakonsko prepoved le-teh ipd., pa če so jih ogrožale ali ne. Pri nas se je prav urno pozabilo, da so ženske v Sloveniji, še posebej v kmečkem okolju — pred sto leti pa je bila celotna Slovenija podeželje — praktično morale nositi ruto v cerkvi in v javnosti, iz navade pa so jo v glavnem nosile tudi doma. Spomnim se starih tet, zbirk njihovih naglavnih rut, ki sem jih tako rada pregledovala in občudovala čudovite barve in domiselne vzorce. (Kakšno od njih … sem potem dobila in jih še vedno hranim. Za spomin.) Bombažne za doma in za na njivo, svilene za k maši in za v “mesto”. K maši vsako nedeljo, v mesto nekajkrat v življenju.

No, danes pa vsepovsod vsi po vrsti pozivajo k pokritemu obrazu na javnih mestih. Če v teh dneh vstopite v supermarket brez maske, vas gledajo postrani. (Ob tej priložnosti moram ponovno poudariti, kako neverjetno malokrat je potrebno iti v trgovino!) Kljub temu, da je NIJZ na začetku korona-karantene jasno povedal, da nas (navadna) maska ne zaščiti pred okužbo. Kar je bilo sicer kasneje — precej nerodno, sprva tudi neodločno — preklicano. Kot pravi Allana Shaikh po desetletjih izkušenj na (zdravstveno) kriznih območjih (Afrika, ebola, SARS, …), je edini recept: higiena. 1) Umivanje rok preko vseh meja. 2) Roke stran od obraza, kar pomeni ne mencajte si oči, ne drgnite kože, ne vrtajte po nosu, ne grizite nohtov, skratka, ne umirjajte svojih “nervoz” z ročnim nadlegovanjem lastnega obraza. Kar bi bilo itak smiselno, ne glede na virusne izbruhe. Glede mask dolgoletna strokovnjakinja za zdravstvene sisteme pravi, da bi jih morali nositi okuženi, s čimer bi zmanjšali širjenje bolezni, ter zdravstveno osebje, kot del profesionalne zaščitne opreme. Če bi jih nosili samo okuženi, bi to imelo dodatne pozitivne vidike, saj bi vsak vedel, kdo je okužen, in tako bi lahko izjemno učinkovito preprečevali nove okužbe. Ampak: ne. V današnji demokratični družbi ne. To bi bilo skrajno nedemokratično, diskriminatorno. Glede učinkovitega globalnega spopadanja z boleznimi, kakršna je Covid-19, omenjena avtorica pravi: “Zagotoviti moramo, da bo vsaka država na svetu ustrezno opremljena, da bo znala bolezen diagnosticirati in zmogla ukrepati.” Na koncu so vsi odgovori zelo enostavni. Žalostno je, da je bogastva na svetu dovolj, da bi si ta “minimalni standard” tudi res lahko zagotovili. Priložnost je, da se pomemben del dobičkonosnega svetovnega gospodarstva, (pogosto visokotehnološka) vojna industrija, prestrukturira v (podobno visokotehnološko) industrijo zaščitnih sredstev, medicinske opreme, cepiv in (delujočih) zdravil. Kot pravi najbolj poznana šala o ekonomistih: pomembno je le, da tečejo posli.

Odkar je Nathan Fielder v praksi preveril, da gre poo flavoured frozen yoghurt prav dobro v promet, tudi te šale morda ni jemati kot le šalo … Ljudje s(m)o pripravljeni plačati za … drek. Tudi v zadnjih tednih je za to obilo dokazov.

Vsebina poslov v resnici ni pomembna, da se le obrača denar. Zakaj torej ne bi raje kakor mašinerije za ubijanje proizvajali in prodajali mašinerije za življenje?

O domačih rabotah z maskami je bilo v zadnjem tednu povedano veliko, dobili smo celo prvega pravega slovenskega žvižgača. Poklon za hrabrost! S tem, kaj se bo z njim zgodilo (naj ne postane žrtev sistema!), bomo dobili tudi pravo oceno realne stopnje razvoja (stanja duha) naše družbe. Ali pa le ponovno ugotovili, da se za vsak pravi posel zmeraj najdejo pravi tajkuni, ki se jim drugače misleči — lahko le umaknejo. In da bo vse več posameznikov potrebovalo policijsko varstvo. In kaj bo z odpuščenimi delavci, zakaj tudi oni niso bili poslani “na čakanje”?

Že ko je pred tedni sam gospodarski minister šel pričakat avion z maskami na letališče … je moralo vsako pozorno oko nekoliko zaškiliti. Danes je (zanj) pomembno le to, da odstopil seveda nikakor ne bo, saj se ne počuti krivega, je pa žrtev političnih zarot. Kaj tudi bi, sedaj, ko sta s kolegom notranjim ministrom ravno postala utečen teniški par, četudi zaradi trenutnih razmer ostajata pri namiznem tenisu. Pa sem mislila, da je retorika polpretekle zgodovine preteklost. No, ni.

Ne le, da ljudje pozabljamo, tudi čas strašansko hitro teče. Stare metode so za nove generacije nove. Nedolgo tega sem “ugotovila”, da so med sodelavci (torej: med odraslimi, samostojnimi ljudmi) že zdavnaj tudi tako mladi, da sploh niso mogli doživeti zadnje slovenske vojne in nimajo reminiscenc na par Janša-Jelko. V obrisih sem jim povedala, kako sem tedaj, v študentskih časih, v nekem hipu s kolesom “pobegnila” iz “okupirane” Ljubljane (španski jezdeci, ob njih vojaki, ki so me ustavljali in zmajevali z glavo) domov, in to ravno tisti dan, da se mi je med potjo oglasil alarm, opozarjajoč na nevarnost letalskega napada. Vse to je bilo tamladim tuje. Ne poznajo. Drug svet. Niso doživeli. Zato odločno, “pokončno” zatrjevanje, da gre za politični linč, nekomu zveni novo in morda celo povsem verodostojno. Zatrjevalec, izkušen maček, pa dobro ve, da je ljudski spomin kratek. Da psi nekoliko zalajajo, karavane pa hodijo dalje. Konec koncev — še v bogatejših in domnevno bolj civiliziranih EU-državah, kot je naša, je nebroj posameznikov, ki se poskušajo okoristiti z vročimi žemljicami mask.

Družbena omrežja, ki jim spet posvečam manj pozornosti, kot je to bilo na začetku korona-karantene (vsake igrače se človek enkrat naveliča, a’ne), so polna šal. Tale je prav aforistična:

V medmrežju našel V. S.

Kot je v intervjuju povedala Alenka Zupančič, komedija v času krize cveti, saj z vici dobro izpostavimo paradokse v družbi. Najbrž je pomembna lastnost — poleg dobre zgodbe in suspenza — , ki prispeva k priljubljenosti in uporabnosti šal, tudi njihova ekonomičnost.

Da po krizi nič več ne bo tako, kot je bilo doslej, dokazuje tudi Slovenski etnografski muzej, ki zbira koronske šale, s čimer je štose povzdignil na raven slovenske materialne, socialne in duhovne kulture. Ker se pri svojem poslanstvu ne omejuje le na nacionalno, predvidevam, da pridejo v poštev tudi (aktualni) vici iz brezkončne zakladnice Mujo-Haso-Fata. Pošljite jih na vici.SEMuzej@gmail.com!

Fino, vsaj smejali se bomo.

Čeprav je v resnici vrag že zdavnaj odnesel šalo, če se vsak minister lahko igra, kakor se mu zazdi in če je nov standard delovanja, ki ga je demonstriral aktualni zunanji minister, cinizem: vstanem in odidem. (Kdo mi pa kaj more? Ha!)

Vendar — ko smo že pri maskah in tradicijah; na drugi strani sveta za boj s Covid-19 sprejemajo še bolj rigorozne ukrepe, tako morajo npr. v nekaterih muslimanskih državah ženske odslej nositi kar trislojne burke. Toliko, kadar se bomo spet pritoževali(e), da nam je težko …

Življenje

Enigma virusa v kontekstu definicije življenja ostaja. Bo statistika žrtev Covid-19 zadostna za izsledke o tem, zakaj nekateri pacienti umrejo, drugi — v mnogočem navzven podobni ali skoraj enaki — pa ne. Kaj, če je odgovor na nivoju genov, morda v “obratu” popravljavskega mehanizma DNK, za katerega odkritje je bila pred kratkim podeljena Nobelova nagrada za kemijo. Kaj, če virusi, — ki pri običajnih prehladih “pripravijo podlago za bakterije”, kar preverimo vsakokrat, ko zaradi ene-smrk-virozice-pa-res ne ostanemo v postelji, ampak trdimo, da vse skupaj ni nič, dokler se ne razvije sinusitis, ki ga prežene le obvezna kura antibiotikov, — v resnici pomagajo k prilagajanju bakterij na antibiotike. Pri tem moram posebej poudariti, da je v tem odstavku zapisane ideje treba jemati zgolj kot literarne domislice! Zato tudi nisem postavila vprašajev na koncu vprašalnih stavkov.

Znanstveni dejstvi (po obstoječih podatkih) pa sta, da je človeško življenje prisotno le 0,005 odstotka obstoja Zemlje in da predstavlja masa vseh ljudi zanemarljivo majhen delček “žive mase” na Zemlji. Večino žive mase so rastline, živali je za manj kot pol odstotka rastlinske mase. Človek pa v masi živali predstavlja le tri odstotke. Naravovarstvo bi se moralo od varstva posameznih vrst resno premakniti v spremljanje habitatov. Po dobrih dveh stoletjih težnje k specializacijam se zdi, da nam najbolj od vsega manjka celovitost, zmožnost celostne, sistemske, neegotistične presoje pojavov. A enciklopedisti so že zdavnaj izumrla vrsta.

Zanimivo bi bilo tudi spremljati vpliv koronavirusne bolezni na stanje ohranjenosti narave kakor tudi na (bodoči) odnos družbe do narave. Tu je morda osnova za pot naprej. Da psihologi stanje naše “duševnosti” v času korona-karantene spremljajo, vem, in je dobrodošla novica — nekatera področja so okretna.

Najbolj nore zgodbe pa vedno znova prinese banalno, vsakdanje življenje. V tem tednu v osrednjem Dnevniku TV Slo ni umanjkalo poročanje s sodne obravnave bodočega filmskega zvezdnika. Kaže, da se S. Abramov, katerega nastop je Dnevnik poimenoval Resničnostni šov, ne sekira več kaj posebej, če odškodnina milijon evrov ne bo izplačana, saj mu je baje neka turška televizija ponudila 2,5 milijona evrov, če bi lahko po njegovi zgodbi posnela TV-nadaljevanko, v kateri bi Abramov igral glavno vlogo. Sic! (Ali sick?)

Res, kakšna je vrednost življenja? O tem sem se spraševala že v enem od prejšnjih javljanj. Tokrat bom pustila vprašanje odprto.

Zagledala pa se bom v drevesa, ki so med najštevilčnejšimi, najmasivnejšimi, in torej najpomembnejšimi prebivalci planeta. V vetru se virtuozno priklanjajo.

Kako so smrekove veje prišle v okobal visoke bukve? Za odgovor ni potrebnega nič manj kot Nobelov nagrajenec: Odgovor je v vetru izgubljen.

Vem, da je prav zastran vremena človekov spomin najmanj zanesljiv, a tako stalnega vetra, kot piha že v glavnem vse te tedne, prejšnja leta ni bilo. Vse močnejši je. Še malo, pa se bodo tudi okrog Ljubljane zavrtele vetrne elektrarne; dokler bo zelena energija subvencionirana. Z rjuhami je moje okroglo sušilo za perilo postalo jadrnica na terasi. Kljub betonskemu podstavku — razumem, hotelo je odjadrati! — se je prevrnilo. Česa takšnega pa še ne!

Stari časopisi in (nova) avstrijska vlada. Voditelji. Junaki našega časa

V prvem javljanju sem napisala, da je več prebitega časa doma lahko zelo koristno za zmanjševanje zaostankov pri branju knjig. A tudi za stare časopise velja enako. V njih sem prebrala veliko novega, ali pa sem se ponovno spomnila novic, ki so tedaj, ko so bile nove, šle na hitro mimo in še hitreje utonilo v pozabo. Med njimi je tudi nenavadna avstrijska vladna kombinacija. Konservativci in zeleni. Domovina (narod) in okolje (narava). Avtorica namesto “zeleni” večkrat uporabi izraz “ekologisti” (ne “ekologi”). Morda pa je tu pot: ko se bo skupnost razvijala (spet ne mislim na tehnologijo, ampak na duha — angl. mind), poudarjanje narodne pripadnosti ne bo več ne potrebno ne pomembno. Potem bo ostala samo narava, naša mati Zemlja (čeprav je izraz zadobil prizvok patetičnosti), ki je — poleg medčloveških vezi — pravzaprav edino, kar zares potrebujemo. Ali je bila karantena dovolj dolga za prevrednotenje vrednot? No, ne. V minulem tednu se je zgodil tudi Dan Zemlje. Gov.si nam je ob tej priložnosti povedala, da imamo vode in direkcijo zanje. O slovenskem naravovarstvu pa nič.

Pomemben vidik, ki zaustavlja “razvoj k boljšemu”, je neobstoj dobrih vodij. Je na svetu med voditelji velikih držav trenutno kakšna oseba z integriteto, ki bi mu lahko rekli “veliki vodja” s spoštovanjem in z občudovanjem, brez negativnih konotacij? Hm ... Prevladujoči miselni vzorci se z najvišjih seveda prenašajo tudi na vsa nižja “predstojništva”. Kdo pozna direktorja javne inštitucije, ki je to postal, ne da bi bil “politično usklajen”, ne da bi deloval, kot se “od njega pričakuje”?

In tako se kot perpetuum mobile vrtinčijo začarani krogi, iz katerih se zlepa ne da izstopiti. Vodje, ki to ne bi smeli niti postati, ne morejo in ne smejo priznati svoje nesposobnosti, kar lahko dosežejo edino tako, da zatrejo boljše od sebe. Ko so lastnika in direktorja enega od uspešnih tehnoloških podjetij vprašali, kako vendar prenaša to, da je kup njegovih “stručkotov” (matematikov) pametnejših od njega, je rekel, da je ravno v tem poanta. Prizna jim, da so pametnejši od njega in jih ves čas posluša in upošteva. Tako podjetje in vsi zaposleni napredujejo in vsi so na boljšem. A za takšno razmišljanje je potrebno precej duha. Bog nam je dal po ena usta, a dvoje ušes — pa smo vseeno vsi tako slabi poslušalci. Slabi vodje na višjih nivojih pa poskrbijo, da so njim podobni tudi vodje na nižjih nivojih, saj le v takih okoljih lahko preživijo in še naprej ohranjajo svoj imidž. Nekdaj je veljalo, da vsak posameznik v karieri napreduje do meja svojih sposobnosti. Danes lahko napreduje tudi daleč preko njih — in tam ostane. Običajni človek, ki ga je evolucija naredila nadvse prilagodljivo žival, pa se, če preživi, na koncu prilagodi vsemu, medtem ko priložnosti za razvoj na bolje, naprej, v prijaznejšo, plemenitejšo, pravičnejšo skupnost … ostajajo sanjarije (salonskih) levičarjev.

In še ena značilnost postaja za današnjo družbo vse bolj izrazita in overwhelming: presežek demokracije, ki pa žal ni kul, ampak postaja destruktiven ali vsaj nekoristen. Danes vsak sme predlagati ali zahtevati karkoli. Tudi zavrniti sme karkoli, npr. že sprejeta, dobro delujoča pravila. Tako nas ne sme presenetiti, če so zaposleni v ptujski bolnišnici — Hipokratovi prisegi navkljub — zavrnili sprejem obolelih za koronavirusom. Eden od mojih učiteljev me je naučil, da ima vsakdo svoje ceno. Najbrž res.

Brezglavosti, fejk njuz

In tako ne moremo brez omembe enega največjih liderjev ever. Slovenski zet preseneti vedno znova, še S. Abramov ni tako iznajdljiv. V tem tednu je ponudil kar dva inovativna pristopa k zdravljenju Covid-19. Prvi predlog je ideja, da bi oboleli popil razkužilo, ali pa bi ga za učinkovitejše delovanje injicirali v njegovo telo (naslednji korak bo najbrž vlitje razkužila direktno v pljuča). Kljub temu, da so zdravniki množično pozivali k ignoriranju predsednikove sugestije, so nekateri poskusili novo zdravilo, nakar so proizvajalci razkužil in čistil v Ameriki začeli množično sporočati, da snovi, ki jih izdelujejo, niso primerne za uživanje. Če so Trumpa morda tu (spet) gnale ideje potencialnega oplemenitenja njegovih delnic, pa to ni povsem straight-forward glede njegove druge domislice. Na osnovi izjave sekretarja za znanost in tehnologijo, da se coronavirus najhitreje uniči z izpostavitvijo soncu, je Trump predlagal, da bi v telo okuženega nekako “vpeljali” svetlobo, npr. skozi kožo ali pa “na kakšen drug način”. Če pomislimo, da je sončna svetloba “zastonj”, se podjetniku zagotovo tudi tu v očeh že svetlikajo $.

V medmrežju našel S. K.

Kot sem tudi že omenila v enem prvih javljanj iz karantene — začenjam se ponavljati, kar je lahko le znak za prihajajoči konec nadaljevanke — spremljanje družabnih omrežij le ni povsem brezplodno početje, kajti — ampak res! — vedno najdete kaj ful dobrega. Včasih celo informacijo o res dobrem nakupu, kot so blutooth slušalke, prilagojene za vse operacijske sisteme, ter enako kvalitetne in enako lepe kot so pregrešno drage bele Applove brezžične slušalke, vendar desetkrat cenejše!

Pregovor, da nič ni tako slabo, da ne bi bilo za nekaj dobro, je gotovo ena od najbolj resničnih trditev v svetu, kjer je vse težje presojati, kaj je res in kaj ne. Tako so v karantenski situaciji nekateri posamezniki z redkimi boleznimi, ki so že pretežen del svojega življenja prisiljeni živeti v izolaciji, če želijo preživeti, končno prišli “do besede”. Med njimi je Britanec, ki tako živi že od otroštva.

Epilog

V nekem času opazite, da se mnogi pojavi ponavljajo, da je polno že videnega ali slišanega — deja vu — kot da bi obstajalo le končno mnogo “modelov” in vzorcev. Vemo, da k gravitaciji, ki jo izmerimo v (poznanem) vesolju, t.i. vidna snov prispeva le manjši del. Snovi, ki jo lahko opazimo, je le dobrih deset odstotkov. Znatno večji delež k gravitaciji prispeva snov (energija), ki je ne moremo opaziti (izmeriti) s poznanimi metodami in je še ne poznamo dobro, zato se je zanjo uveljavil izraz temna snov (energija). Kaj, če se vzorec ponavlja v internetnem vesolju in je tudi v njem le kakih deset odstotkov snovi-vsebine “prave” — torej resničnih informacij? (Vprašanje Kaj je resnica? ostaja za kdaj drugič.) Ključno je, da nam tudi v karanteni nihče ne more vzeti najosnovnejše svobode, da vsak lahko sam izbira, kaj bo prebiral… Dokler nas fejk njuz ne posrkajo v črno luknjo in začno krmiliti sisteme.

OPOZORILO!! Vsi članki v povezavah na dele besed v povedih, ki so v zgornjem besedilu izpisane krepko&ležeče, so FAKE NEWS! LOL, huronsko.

(Konec — zaenkrat.)

Writing&Thinking. Publications elsewhere: https://www.dular.world/SI/druge-objave/

Get the Medium app

A button that says 'Download on the App Store', and if clicked it will lead you to the iOS App store
A button that says 'Get it on, Google Play', and if clicked it will lead you to the Google Play store