Vera, verodostojost in viri. Ter (ljudska) izročila

On beliefs, credibility, sources’ reporting, and what folk sayings tell us about

Vera in religija sta sopomenki, za potrebe tega pisanja pa bosta besedi za kratek čas pomensko razločeni. Če bi pisala o “zavesti o obstoju boga, nadnaravnih sil” bi se poslužila besede religija, a v nadaljevanju bom uporabljala le besedo vera, in sicer za druge, od boga in nadnaravnega različne vrste verovanj in verjetij.

Verjeti, verovati

Danes ljudje verjamemo v zelo različne stvari ali ideje, na primer v družino, ljubezen, drevesa, naravo, državo, denar, zarote, itn. Nekateri vztrajno trdijo, da verjamejo le samemu sebi, nekateri pa verjamejo v stranko. Med slednjimi so tudi taki, ki delujejo, kakor da verjamejo v stranko; stranka jim pač nudi varno zavetje za njihove (sebične) ambicije in/ali (trenutne) interese.

Zabrisovanje meje med verjetjem in verovanjem je morda najlažje opazovati ravno pri političnih strankah. Kot piše J. Haidt, sta tako politika kot vera izraza moralne opredelitve, ki jo vsi nosimo globoko v sebi. In ker naši primarni goni in odzivi pogosto niso pretanjeno kultivirani v premišljenih, k skupnemu dobremu usmerjenih vzgojnih procesih, se vedno znova in množično dogaja, da izražamo predvsem zagretost za skupino, kateri pripadamo, do drugačnih pa naslavljamo jezo in tako ostajamo v nepomirljivi razdeljenosti, namesto da bi radovedno uživali življenje, ki nam je dano, se čudili, in spoštovali različnost, saj ravno pestrost izbir preprečuje, da bi se začeli dolgočasiti. Tudi na področju politične izbire pri nas zaenkrat “ni variante”, da bi v kratkem postalo dolgočasno.

Končno odgovor: Kako (nova) stranka pride do ključnih članov

Nove stranke vzbrstijo čez noč, tako kot iz mahu v soparnem avgustovskem dnevu na mah požene gladek, svetleč se jurček. A pri nas se meteorske stranke pojavljajo pred vsakimi volitvami mnogo zanesljiveje od poletnega gobana na robu sosednjega gozda; tudi letos ni bilo drugače. Za kakšno od njih smo se začudeno spraševali, ali je nosilec liste morda “jedro članstva” nabral “na ulici”. Kako se člani dejansko najdejo, pa mi je približno pojasnil znanec, sam letošnji novopečeni politik: “Ljudje te pač poznajo, vedo, kdo je kdo, in tako … so me našli.” Da ne bo pomote: oni so ga prosili, če bi se jim pridružil. Bodoči (pomemben) član nikoli ne išče stranke, vedno najde stranka svojega bodočega pomembnega člana. Pravzaprav je povsem enako kot v trgovini: ne najde potrošnik novega blaga, ampak blago najde potrošnika. Zato si ne smete očitati, če ste (spet) kupile nov kos oblačila; vendar ga niste ve iskale! Ve ste se le nedolžno, brez kakršnihkoli namenov sprehodile po trgovini, oblačilo pa je napadlo vaše prvobitne vzgibe in vas ni več spustilo iz rok, še posebej ne, ko je ugotovilo, da ste pravzaprav narejene, da ga nosite! Prosilo vas je, da ga kupite; zanesljivo ne zmorete biti tako krute, da bi mu odrekle.

Na podeželju je nekdaj veljalo, da gre v politiko tisti, ki ni bil za kaj drugega, z dodatkom, da se mu itak nikoli ni dalo delati. Slednje se je včasih&na podeželju razumelo kot opravljati resno=fizično delo. Seveda, ljudje smo po svoji naravi (“nravu”) silno nagnjeni k sojenju drugih in polni predsodkov. A kaj, ko po (relativno) redkih konkretnih posameznih politikih, ki smo jih osebno poznali, že “včasih” ni bilo težko najti potrditve, da velja verjeti v izročilo. Posebej pozoren je treba biti na glagolski naklon: “gre” v politiko, torej sam, po lastni volji. Značilnost ljudskih rekov, pa če se nam kdaj zdijo še tako banalni, je ta, da vsebujejo prečiščeno modrost (kot npr. v enigmatičnem: Nima fantek kapice, kapica ima fantička). Čeprav povprečen državljan tudi dandanes najpogosteje osebno pozna le manjše število politikov, je često že to dovolj, da se ljudsko reklo znova izkaže kot aksiomatično. (Kdaj bo Slovenija patentirala in po možnosti dobro prodala pristop “novih obrazov” v politiki? Plus ça change, plus c’est la même chose.)

Pripadnikova verovanja

Ali (najdeni) novi član verjame svojemu (tj. strankarskemu) vodji? Gotovo mora do neke mere verjeti, ni pa nujno, da tudi veruje. Če stranka ali njen vodja še nista imela časa razviti globljega creda, je kar nekaj časa možno shajati z instantnimi vodili, npr: “Mi ne obtožujemo drugih kar tako”, ki ga novopečeni politik preudarno poda ko odgovor na vprašanje o strankarskih izhodiščih oz. morebitnih navodilih. Ko v njegovih naslednjih stavkih sledi kopica neprijaznih pripomb na (županskega) protikandidata za občino, kjer izid volitev ni bil znan vnaprej, to seveda ni “nobeno obtoževanje, ampak, dragi moji, saj vendar vsi vemo, kakšen je, saj se spomnite, kako je …” Verodostojnost, ki gradi na omalovaževanju in demonstraciji napak drugega (političnega pola) je pri nas garancija za (vsaj kratkoročni) uspeh. Pa v tem nismo narodno-specifični. Kot pravi J. Haidt, smo ljudje sebični hipokriti, tako izurjeni v prikazovanju svojih vrlin, da preslepimo celo sami sebe. A kaj nadomesti izvirni credo, če ga nova politična opcija še ni utegnila razviti? Kot slejkoprej vsak ugotovi, so končni odgovori navadno zelo preprosti, npr. follow the money. Vložiš denar — pričakuješ denar. Vprašanje je, če je vera v denar ali poenostavljeno: zaupanje, da bo vključitev v politično stranko omogočila dolgoročno “umeščenost” novopečenega politika ali vsaj garancijo, da bo zanj dobro poskrbljeno “do penzije”, res dovolj. Namreč, za dolgoročni obstoj politične stranke v družbi dualnosti ni dovolj pragmatično koristoljubje, ampak je potrebna tudi morala kot koncept za vrednotenje v smislu prepoznavanja dobrega in zla. Potrebno je verjetje, ki bi lahko postalo vera.

Metamorfoze in sovpadanja

Naš novopečeni politik je doslej ob druženjih z največjim veseljem in v zabavo vseh pripovedoval vice, posebej rad je imel vsaj nekoliko opolzke. Po novem pove komaj kakšno pozorno izbrano šalo, primerno tudi za mlajše otroke. Doslej se pri alkoholu ni držal nazaj, sedaj pije v kontroliranih količinah in izborno. Doslej je predvsem obujal zgodbičarske spomine na našo skupno neposredno preteklost, sedaj je poln vizij za velikopotezno skupnostno prihodnost. Doslej je vedno odšel zadnji, sedaj odide prvi. Čeprav ni popil veliko, nikakor ne bo vozil sam. Nov človek. Politik. Ki bi — brez tridesetih let podlage in med neznanci — lahko celo bil verodostojen.

Znani ljudski rek pa je tudi: Gliha skup štriha. Nedolgo tega je po kiber-srenji priletela povezava na posnetek, v katerem ena od bivših ministric jasno pove, da se leto konča novembra. Gre za izsek iz konteksta, a sporočilo je dokaj jasno: delovno leto traja največ deset mesecev. Šala? Nedojemljiva so pota YouTube-a — prispevek je uvrščen med šale — naslednji posnetek, ki se ponudi, je Serpentinškov. Zadnje čase je ostareli, od garanja skrivljeni možakar preživelih nazorov nekoliko iz mode, a njegovi štosi, čeprav obrabljeni, pogosto ponavljani in variirani, so na nek preproščinsko-slehernjaški način še vedno smešni, politično nekorektnim izpadom moškega šovinizma vprašljivega okusa navkljub.

Mlada država neverjetno hitro postane dežela neskončnih, neverjetnih možnosti in priložnosti. Vse je mogoče, v politiki — se zdi — še toliko bolj. Nekoč so nas stari, ko smo sanjali o velikih potovanjih, radi pribili na realna tla s sklepom “Ja, s prstom po zemljevidu!”. Danes skoraj vsakdo lahko gre kamorkoli. In skoraj vsakdo lahko postane karkoli — če je le dovolj neobčutljiv in konformističen. Gledanje s srcem pa je ostalo za zmeraj uročeno v čarobno knjigo, ki je — naključje? — izšla med drugo svetovno vojno. In spet mi prihaja na misel nepozaben film Being there.

Od razvedrilnih posnetkov k propagandnim; viri, zgledovanje in kopiranje

Uspeh YouTube-a ni slučajen, saj je človek bitje podob (in zgodb). Slika pove več kot tisoč besed. Ni slučaj, da se tudi naši politiki vedno pogosteje oglašujejo s spoti. Vloga reklamnega videospota je predvsem v (kreativni) ideji, v moči njegovega (čustveno baziranega) učinkovanja in v hitrosti, s katero dobro ciljano sporočilo doseže naslovnike. Pomembna je tudi razlika v količini napora, ki ga mora naslovnik vložiti v lastno branje (in razumevanje) sporočila ali pa v le-ogled (vizualizacije) sporočila. S stališča sporočevalca je gotovo smiselno poiskati zgled, ki je že obrodil dobre sadove, ne pa odkrivati Amerike. Posnetke je preko brskalnikov vse lažje najti, po drugi strani se vsak dan pojavi enormno število novih, kar lahko oteži iskanje. Hitro se privzame, da videospota (relativno nepoznanega) tujega politika v Sloveniji zlepa ne bo kdo našel. Verjetnost za to najbrž res ni posebej velika, ničelna pa tudi ne. Skušnjavi plagiatorstva se je težko upreti, še toliko bolj v politiki, kjer gre predvsem za prepričevanje, ne za vsebino, zato že preverjeni vzorci nadomestijo obilo trdega dela. In dokazano je (gl. npr. D. Ariely), da tudi večina poštenih ljudi vsaj malo goljufa, če se jim le ponudi priložnost. Kaj je mala guljufija (plagiatorstvo), če je namenjena velikemu cilju (politična zmaga)! Pri nas vendar nismo malenkostni!

Eden prvih širše poznanih primerov kopiranja predvolilnih videospotov je s svečano, nekoliko “spovedničasto” glasbo podložena omnibus-parabola o rokah, ki bodo delale zate. Je copy-paste reklamnega posnetka pri nas manj znanega ameriškega republikanskega politika Carsona. Podobnost med obema spotoma, vključno z glasbeno podlago, je osupljiva. Trud pa je bil vložen v izbor akterjev (v našem spotu so videti slovensko, med njimi npr. ni temnopoltih) in v navedbo proporcev (prilagojeni lokalnim merilom — roke izbrane ameriške mom vzgajajo kar šest otrok, medtem ko roke cankarjanske matere skrbijo le za štiri). Če smo bili v tem primeru nad plagiatorstvom ogorčeni in smo se “potolažili” z mislijo “ah, saj to so desni …”, moramo sedaj priznati, da so tudi drugi (slovenski) politiki rdeči pod kožo. Za plagiatorstvo brez navedbe virov politična stran ni odločujoča. Posnetek se že v prvem kadru in prvem stavku niti najmanj ne trudi skriti, od kod črpa. Je res možno, da nas podcenjujejo in ne verjamejo, da bomo našli original? Ocasio-Cortez ni le čedno in bistro dekle, ampak tudi vzhajajoča zvezda in velik up ameriških demokratov. Da na svetu kljub vsemu še vedno vlada neke vrste “red”, nas pomiri le prepoznanje, da naši desni kopirajo ameriške desne, levi pa leve.

Volivec prevprašuje verodostojnost

Kaj je prva misel volivca, ki želi — vsaj za čas volitev, na katerih bi rad udejanil možnost, ki mu jo ponuja demokracija — verjeti v idejo (neke stranke), pa odkrije brezsramno plagiatorstvo? Kako se počuti? Se bo zadnji hip premislil in volil za drugega, morda zaradi afekta razočaranja celo nekoga z diametralno nasprotnega pola? Bo začel analizirati in skušal “opravičevati” kandidata, da najbrž spota sploh ni produciral sam, ampak mu ga je organizirala stranka? Bo poskušal opravičevati tudi stranko, češ da je plagiatorstvo gotovo zagrešila najeta reklamna agencija v hlepenju po lahkem zaslužku? Kaj bo storil potem, ko ne bo več znal izmisliti novega “mesta”, kamor bi se še dalo preložiti (njihovo) odgovornost? In kaj, če na kraju iz protesta — ali pa zavedajoč se nemoči posameznika — sploh ne bo odšel na volitve? Pa tako malo bi bilo treba za ohranjanje tenke vere v demokracijo — samo navesti vir. Vsaj priznati, da je ideja iz kiber-univerzuma idej, ne pa izvirna domislica.

Pri viru se začne verodostojnost, šele dostojnost (dostojanstvenost?) pa utegne omogočiti pravo vero, a še to le v primeru, če je temelj ustrezna moralna matrika. In ker znanca, novopečenega politika, kot tudi njegove sedanje stranke, v naslednji volilni sezoni najverjetneje ne bo več, naj zaključim s prej začeto (O. Župančiča, a ponarodelo) otroško uganko: Prišumele sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička. Novih (fantičkov) nikoli ne zmanjka, kot tudi ne želje po verjetju. Verodostojnost pa si komaj opazno nadeva oguljeno obleko arhaizma, medtem ko se viri nevidno stekajo v vsevednega Gugla.

P.S. Lik novopečenega politika ni povezan s tistimi, do katerih vodijo hiperpovezave v tem besedilu. Uporabljeni primeri so zgolj ilustrativni.

Opomba: Pisanje je bilo začeto 19. 11. 2018, dan po lokalnih volitvah