Zakaj potrebujemo UTD — univerzalni temeljni dohodek

Could UBI be a possible contribution towards the great majority of people’s happiness?

Ob (neuspelem) referendumu o UTD v Švici leta 2016 se je tudi v Sloveniji premlevalo o argumentih za in proti (Bi bil UTD izvedljiv v Sloveniji? Da.). Skoraj tri leta kasneje se na prvi pogled zdi, kot da je zagon pobudnikov nekoliko splahnel — ali pa se je ideja samo začasno premaknila iz žarišča v ambivalenco.

Poskusov je bilo vmes po svetu kar nekaj: Finska, Kanada, Kalifornija, … Mnenja o UTD so različna. Varovalka pred izkoriščevalskimi delovnimi razmerji; potuha lenuhom; ultimativna pravičnost/enake možnosti; poenotenje in s tem poenostavitev različnih vrst državne podpore. Nobelovec Daniel Kahneman, psiholog, ki preučuje človekovo naravo in obnašanje (behaviour), meni, da bi moral biti glavni cilj vlad zagotavljati razmere, v katerih se bo čim več ljudi imelo čim boljše. Kaj lahko pričakujemo od UTD?

∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞

Kadar se Zoran pogovarja s sosedom, ki je nekakšen uradnik v državni ustanovi in ki mu v službi pravzaprav sploh ni treba delati, saj le preklada papirje z ene na drugo stran mize, vedno znova uvidi, da na svetu ni pravice. Fizično delo, ki ga opravlja sam, je zagotovo neprimerljivo bolj naporno. S tako službo in mizerno plačo pač ne moreš biti zadovoljen. Sluti, da bi tovrstno delo že zdavnaj lahko opravljali stroji, če le ne bi bili delavci za lastnike podjetij cenejši. Je pa res, da je vsaj na zraku, sebe si namreč ne predstavlja v zatohlih prostorih uradniških služb. Okrog domače hiše ima nekaj zemlje, a le od nje ne more živeti, pa bi z veseljem prideloval zelenjavo, ali si celo omislil kokoši in zajce, če mu seveda ne bi bilo treba hoditi v službo, kajti vrt in žival zahtevata čas in spočitega človeka. Zoran pa se iz službe vrne utrujen in tolaži ga le, da ga od penzije loči še manj kot deset let; tedaj … tedaj se bo šele začelo pravo življenje.

Sanela ne mara svojega poklica, v katerem je stalno na nogah in mora neprestano hiteti, da vsak dan izpolni normo, ki jo predpiše šefica. Marsikdaj pomisli, da bi v drugačnih pogojih, na primer če se ji ne bi bilo treba preseliti in bi zaključila šolo, lahko opravljala povsem drugačno, intelektualno delo. Po drugi strani si težko predstavlja, da bi morala vsak dan osem ur sedeti za mizo v utesnjeni pisarni, skupaj s sodelavko ali celo sodelavcem, s katerim se ne bi mogla zediniti glede pogostosti zračenja pisarne, ali bi morda hotel med delom ves čas poslušati radio, ali pa bi celo neprestano govoril po telefonu, medtem ko bi sama želela tišino. Pravzaprav pa njena plača za dane razmere ni najslabša, zanesljivo priteče vsak mesec na tekoči račun in nekoč … nekoč bo nastopil čas, ko se bo upokojila, se vrnila v svoj rodni kraj in odtlej bo počela prav tisto, kar si najbolj želi početi.

Danica je po končanem študiju zamenjala nekaj služb in se na koncu ustalila na področju, za katerega sprva ni pričakovala, da ji bo ustrezalo. Vendar se je kmalu privadila specifičnim delovnim razmeram, celo deljenemu delovnemu času. V velikem kolektivu se je dalo izbrati ravno prav sodelavcev, s katerimi je našla skupen jezik, trenutke za prijeten klepet in zabavno družbo v odmorih za malico, med tem ko se je preostalim zlahka izognila. Poleg vsega pa ima do služba tako blizu, da se lahko vozi s kolesom, kar ji nadvse ustreza. A Danica ni zadovoljna. Vse bolj se ji zdi, da so ure, ki jih mora prebiti v službi — z leti to postaja pretežen del njenega dneva — , na nek način potrata časa in da bi si jih znala v celoti zapolniti brez službe, poleg tega že dolgo sumi, da bi ji celo gospodinjenje z vsakodnevnim kuhanjem izvirnega kosila povsem zadoščalo.

Martina služba je tiste vrste, kakršno bi nemalo kdo opisal kot sanjsko ali vsaj tako, čez katero se ni niti najmanj primerno pritoževati. Vedno je na toplem v udobni pisarni in dela na računalniku. S strankami ima stika ravno toliko, da ni nikoli osamljena, osem ur dnevne delovne obveze pa lahko opravi skoraj kadarkoli v dnevu. Svoje delo opiše kot ravno prav dinamično, da ni dolgočasno in ravno prav zahtevno, da ne more zapasti v rutino. A Marta ni zadovoljna. Že nekajkrat je preverila, koliko let ji še manjka do upokojitve, a manjkajoča doba ostaja tako dolga, kot da čas sploh ne bi tekel, čeprav sicer vse pogosteje pomisli, da leta minevajo vsak dan hitreje. Ve, kaj bi najraje delala, vendar to ni povezano z njeno službo, zato čaka, da se bo upokojila. Potem bo končno imela ves čas na voljo za vse tisto, kar bi najraje počela.

Brane je bil na vseh stopnjah šolanja med najboljšimi v generaciji. Njegova služba je tisto, o čemer sanjajo vsi odlični učenci, ki jim dobronamerne učiteljice prerokujejo uspešna življenja in jim napovedujejo, da bodo najverjetneje postali elita družbe, še posebej, če bodo še naprej marljivi in bodo razvijali talente, ki jim jih je tako obilno namenila mati narava. Dosegel je vse, kar se v akademskem smislu da doseči in če bi želel, ali če bi bil vzgojen z manj pregovornega poštenja ter z manj čuta za odgovornost in dolžnost, mu v službeni pisarni sploh ne bi bilo treba prebiti vsakodnevnih osem delovnih ur. Vsebina njegovega dela ga še vedno iskreno zanima, a nekaj manjka. Brane ni zadovoljen. Odkar za branje potrebuje očala, je že večkrat pomislil, da se najbrž stara in da bi pravzaprav še najraje … odšel v penzijo. Počel nekaj drugega.

Mire pripada eni od t.i. priviligiranih in uglednih poklicnih skupin. Zunanji opazovalec bi njegovo delo ocenil kot pestro in nagrajujoče, njemu pa se zdi vse bolj rutinsko; kot da bi tudi izzivi izgubili svoj čar, če jih je preveč. V omarah se mu kopičijo produkti njegovega dela: fascikli. Njegova plača nikakor ni slaba. A Mire ni zadovoljen. Zadnje čase vse pogosteje premišlja o krasnem prihodnjem času, ko bo v penziji in bo lahko — na primer — vse dni lovil ribe. Za svoj zadnji delovni dan je že zrežiral pravcato gledališko predstavo. Pod okno pisarne bo pripeljalo dostavno vozilo, iz katerega bodo izstopili člani godbe na pihala, se simetrično postavili v dve vrsti, levo in desno od okna, ter igrali koračnico ves čas, ko bo Mire v tovorni prostor vozila skozi okno brezkompromisno metal kupe papirja, ki jih je “izdelal” v svoji (pre)dolgi karieri.

Brigita je prototip uspešne ženske. Uveljavila se je v zahtevnem, izrazito moškem poklicu, se marsičemu odrekla, vendar je postala strokovnjakinja, priznana in poznana širše, ne le v zaprtih krogih svojega področja. Delovni dan si usmerja in odmerja sama, nihče ne nadzira njene prisotnosti na delovnem mestu, kar tudi ne bi imelo smisla, saj Brigita službi vsak dan posveti bistveno več kot osem ur. Njeno poklicno življenje je raznoliko, obdaja jo krog nadebudnih sodelavcev, ki jo spoštujejo in ji sledijo. Pri svojem delu tudi potuje in ker je bilo potovati od malega ena njenih velikih želja, kdaj pomisli, da ima pravzaprav srečo, saj v roku službe vsaj občasno lahko počne eno od tistih reči, ki si jih je od malega najbolj želela. A Brigita ni zadovoljna. Eno ve: Če bi si to le mogla privoščiti, bi … se upokojila in počela le še tisto, kar si želi. Na primer potovala in na potovanjih ustvarjala.

Zato Zoran ob nedeljah projektira rabo zemljišča.

Zato Sanela ob vikendih piše dolga pisma.

Zato Danica poskuša izdelati nežno, dišeče milo.

Zato Marta ob večerih kvačka umetnije.

Zato Brane ob praznikih peče sofisticirane piškote.

Zato Mire jeseni vse oljke obere ročno.

Zato Brigita vsak dan teče minuto dalj.

Vse to počno v svojem prostem času, namesto da bi ga izkoristili za druženje z drugimi ljudmi in počitek. V službi namreč delajo tisto, kar morajo.

∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞ ∞

Večina ljudi v maločem uživa bolj kot v trepljanju rezultatov dela, ki ga opravijo s srcem. Veliko ljudi (predolgega) dela v službi ne more (več) opravljati s srcem. Težko pričakovana skoraj-sanjska dežela Nije — penzija, pa ni le daleč, ampak se izmuzljivo odmika.

Če bi vsak lahko počel tisto, kar dela najraje, in mu ne bi bilo treba delati tistega, kar mora, ker brez plače ne more … Bi bili Zoran, Sanela, Danica, Marta, Brane, Mire in Brigita bolj zadovoljni? Odgovor bomo dobili v poskusu, kjer bo UTD omogočil prerazporeditev od dela k početju pri-srčnih reči in zmanjšal gnečo v vrsti za letečo preprogo v Nije. Poskus bo slej ko prej moral biti izveden; tudi pri nas.

Za konec dobra novica: švicarska režiserka Rebecca Panian v mestu Rheinau od lani poleti izvaja enoletni eksperiment prejemanja UTD, ki bo zabeležen tudi v dokumentarcu.

Tudi R. Panian se sprašuje, kakšna bi bila družba, če ljudem ne bi bilo treba delati zato, da dobijo denar, ampak bi dobili denar zato, da bi lahko delali.