Navidezna svoboda
Zgodba o industrijskem paradižniku je zgodba o vseh lažeh globalizacije in obstoju svobodne izbire v potrošniškem kapitalizmu, piše Malet. Konzerve paradižnikovega koncentrata so metafora kapitalizma. Proces koncentracije zadnji dve desetletji, ki ga usmerja interes kapitala, je pripeljal do tega, »da v mega tovarnah izdelujejo en sam tip blaga, zapakiran v množico različnih ovitkov, povsod po svetu pa bo zaužita vedno ista konzerva, ki vsebuje isti koncentrat. Raznolikost ovitkov ohranja živo iluzijo izbora. To je kapitalizem: na videz prinaša s seboj obljubo ‘raznolikosti’, ‘konkurence’, ‘svobode’ potrošnika, dejansko pa služi samo določenim interesom.«
Težko bi lepše predstavil obljubo navidzne svobode. Navidezne izbire neskončnih polic neskočnega števila trgovski centrov. Skozi vse kanale komunikacije, skozi TV zaslone, radijske sprejemnike, spletne strani, socialna omrežja, pa plakte po mestih, plakate ob cestah, panoje na hišah, skozi prelepljene avtobuse se zdi, da je še edini preostali smisel življenja ostal v lovljenju znižanih cen, sodelovanju v nagradnih igrah, gužvanju ob odprtju novih trgovin ter dnevnim sproščanju ob nakupovanju. V intervjuju za Siol so pri Trgovinski zbornici Slovenije zapisali da … “več konkurence pomeni večjo izbiro trgovskega blaga, s tem pa tudi lažje sprejemanje nakupnih odločitev potrošnikov”. To se sliši precej dobro. Zdi se, da je kupec tisti, ki z gradnjami novih trgovskih centrov največ pridobi. Toda kaj naj bi večja in svobodna izbira sploh pomenila? Kako naj vem kateri izmed 40 različnimi sirov je res najboljši? Kako naj izberem med 10 različnimi paradižnikovimi mezgami? Pa 25 različnimi vrstami kosmičev? Lahko preživim celoten dan v trgovini, se poglobim v vsak posamezen artikel, naredim analizo, preverim sestavine, preverim proizvajalca, skušam ugotoviti na kakšen način je izdelek proizveden, ali gre za zglednega delodajalca, ali so kje v verigi proizvodnje delavci izkoriščani? Najbrž ne. Lahko kupim najcenejšega. Iz nekega golo ekonomskega vidika je to najbrž res najboljša odločitev. Lahko se tudi (podzavestno) spomnim na oglase, ki so nam jih servirali, se spomnimo na vesele otroke, ki so pili Nestléjev kakav in ga kupimo še sami (seveda si lahko kdaj preberemo še kaj manj privlačnega o multinacionalki Nestlé). Skratka, ne glede na to zaradi kakšnega razloga smo se odločili, da kupimo določen artikel se je dobro vprašati, kdo se je zares odločil. Smo se res svobodno odločili o tem? Je to res tiso kar hočemo, si želimo in potrebujemo? Ali …
Hkrati mi je zanimiv tudi pojav akcij ter znižanih cen. Res bi bilo zanimivo videti, kako bi izgledalo vse skupaj, če trgovci ne bi nikoli prodajali stvari s popusti, ampak … / citiram Primoža iz Rifuzla, ki je napisal super blog / … bi bile cene izdelkov realne in ne umetno napihnjene, da so potem s popusti in akcijami lahko navidezno znižane. Mnogim bi se to zdelo precej čudno. Se mi zdi, da bi se prevelikokrat zgodilo, da bi se v večini primerov odločili za izdelek, ki je npr. znižan na enako ceno kot nek drug, vendar ima višjo osnovno ceno. Vsak raje kupi izdelek, ki je vreden več, gotovo je tudi boljši. Potem pa spet pridemo nazaj do naše paradižnikove mezge. Lovljenje akcijskih ponudb v premnogih trgovskih centrih je pač postal neke vrste šport. Ali pa celo religija. Ne rečem, da se sam vedno drugačen, ampak dajmo začeti vsaj razmišljati o teh stvareh. Enkrat bo potrebno. Žal.
Zelo na hitro in površno sem strnil svoje misli. Vsaka zgodba ima vedno več plati in pogledov. Razlogov ter posledic. Dajmo se le vsaj malo zavedat, da smo del ene neskončne verige, ki na eni strani slavi in poveličuje šoping centre ter potrošnika, na drugi strani pa v smrt pošilja vse, ki imajo pač smolo, da so se rodili na drugem koncu planeta. Vprašanje je le, če se kdaj ta veriga sklene, postane krog. Takrat ne bomo vedeli kje je začetek in konec. Kdo je potrošnik in kdo suženj.
Pri tem smo pozabili na kolateralno škodo, na vse druge prebivalce tega še vedno čudovitega planeta, ki smo jih zaradi naših ozkih interesov poslali v pogubo, v pogubo kamor počasi, a očitno dokaj zanesljivo pošiljamo tudi sebe (iz MZPP-jeve žalne slovesnosti).
Za konec pa še citat iz N’tokovega komada, ki se mi zdi, da precej dobro zaključi zapis. “V zameno za tišino misli se nihče ne vtika, v zasebno življenje tvojega privatnega kotička. Kar naenkrat živiš za kup udobnega pohištva, poceni tehnologije in plastičnega kiča.”
