o

večnosti se ne govori. Ne v šoli, ne doma. Večnost je tako nekaj, kar odkriješ sam. Morda se to zgodi takrat, ko se zaveš veličine narave, ko te premaga njena lepota ali pa takrat, ko le ta v tebi vzbudi občutek sublimnega. Morda je polna luna tista, ki ti v temni noči na uho prišepne hvalnico večnosti, ki prebiva v vsakem izmed nas. Odkrivanje življenja pade v roke posameznika samega. Vendar bi bilo lepo, da bi se o stvareh, ki se tičejo našega notranjega bitja kdaj tudi pogovarjali. Lepo bi bilo, da bi otroci vedeli, da niso le telo, ampak najprej duša, ki ji telo nudi življenjsko izkustvo. Želela bi, da ta mala iskrena bitja vedo kdo so in kaj vse zmorejo. Da bi vedeli, da so posebni in edinstveni, da so popolni ravno takšni kot so in da je to življenje tukaj z namenom, da se naučimo ljubiti in biti. Morda bi morala obstajati šola, v kateri bi se poleg vseh “življenjsko pomembnih stvari” učili tudi o sočutju in ljubezni, o razumevanju in sprejemanju samega sebe in ostalih. O stvareh, ki so temeljna za našo rast in ki jih družba žal potiska v ozadje, ker je v kapitalističnem svetu, pomembna materia in ne duh. Pa je svet, brez krivic in tekmovalnosti možen? Morda bi se celotna družba morala prestrukturirati, da bi se baza, njen temelj lahko predrugačil. Naša duša, naš dom, tiho joče, ker so tisti, ki so del nje, tako zelo zaspali, tako otopeli, da jim je vseeno, vseeno za to kam se je njihovo bistvo izgubilo.