za zdaj.

Morje ostane čisto tudi takrat, ko se nanj zgrne jeza neba. Ko padajo kaplje, ki očiščujejo moje telo in se stapljajo s soljo v morju, se dvigne nepojemljiva lahkotnost bivanja. Sedeti tu, je čudež. Sploh če znaš uporabljati čute, ki so ti bili podarjeni ob rojstvu. Misli, ki te venomer vodijo stran od tega prostora v katerem si, počasi izgubljajo svojo moč in telo se sprošča v umirjenosti njegove esence. Včasih mi kot kamen nekaj pade na srce in potem se kar nekaj časa trudim, da bi ga odstranila. Včasih je težko. Takrat ko ne razumem dejanj, besed in pogledov, ki svoje puščice strogo usmerjajo vame. Ko se mi zdi, da je razum nesposoben dojeti to kar je že pred časom dojelo srce. Kaj bom? Mar ni dovolj, da le sem, da sedim tukaj in gledam v premikajočo se modrino, da se belina obzorja dotakne z rumeno, ki jo riše sonce tam zadaj, in se potopi v globine? Takrat, začutim lahen dotik, kot da nekdo stoji poleg in me rahlo in nežno kot s peresom ptice, boža po roki, pa ga vendar ne vidim, ker ga v naslednjem trenutku ni več. Mar ni to dovolj za danes? Sem tu in sem priča tej popolnosti, ki je neodvisna od mene, vendar katere del sem zagotovo tudi sama. Četudi ne vem kaj bom jutri, v katero smer se bo moja pot razvila, danes nekaj vem zagotovo. Sem. In to je za zdaj dovolj.

Like what you read? Give mind.tape. a round of applause.

From a quick cheer to a standing ovation, clap to show how much you enjoyed this story.