Zagreb.

Tako dolgo sem si želela le nekam oditi. Morda na krajši oddih, na izlet ali na kratko potovanje. Pretekla zima je bila tako dolga. Nekaj se je nabiralo v meni in če ne bi ravno v pravem trenutku posijalo sonce, bi se najbrž izgubila. Kam iti, kaj si želiš početi, kdo in kaj si. Toliko vprašanj se je motalo po moji glavi ob meglenih jutrih, ko v Ljubljani nisi videl niti palca pred seboj, da bi o njih lahko napisal knjigo. Moje dolgo podaljševanje študija, v katerega sem se zavijala leta, se je naenkrat končalo. Saj ne, da ne bi bila pripravljena, zavedala sem se, da je čas in da si želim končati. Študij mi je dal ogromno širino, mi ponudil odgovore in me kljub iluzoričnosti realnosti, ki naj bi jo le ta dajal, na nek način prizemljil, postavil na mesto. Vprašanja kljub veliko odgovorom še vedno ostajajo, le malo bolj lahkotno so se vsedla vame. S pomladjo pade neka mehkoba, veselje ob gledanju presežka zelene barve, ki se razprostira po gozdu, v katerega se zazrem vsako jutro, ko odprem oči. Tistih nekaj kilogramov teže, ki sem jo vlekla pretekle mesece za seboj se je odvalilo stran, ostalo nekje v snegu, na mestih kjer zdaj kraljujejo zeleni travniki in spomladansko cvetje. Zdaj ko se lažje diha in bolj sproščeno misli, je pravi čas, da se kam odpravi. Misel na Zagreb me je spremljala že od decembra, a mraz, me je vedno znova odpeljal nazaj na kavč, na toplo.

Pomladno jutro, popolnoma obsijano s soncem, nama je dalo vedeti, da je dan pravi. Iskanje prenočišča do dveh zjutraj je občutno skrajšalo najin spanec in prestopanje po kopalnici ter last minute pakiranje je pripomoglo k temu, da so avtobusi proti mestu že vsi odpeljali. Zato sva se do mesta odpeljali s taksijem, katerega je, na najino srečo, vozil nadvse zabaven gospod, ki nama je razložil vse o sebi. Tako zgodaj zjutraj se že dolgo nisem nasmejala in gospodu zares privoščim, da čimprej pride do Havajev, kamor si resnično želi odpotovati. Kljub temu, da sva za taksi plačali ravno toliko kot za karto do Zagreba, je ceno absolutno odtehtala zabavna vožnja. Ko prideva na železniško postajo, me tam preplavi poznan občutek. Vedno, ko se kam odpravljam, se v meni prebudi mešanica vznemirjenja, ker grem, ter navdušenja nad vsem kar bom videla na poti. Obenem pa me za trenutek prevzame tesnoba, ker zapuščam poznano. Na vlak se odpraviva z obvezno opremo, super kavo prijaznih in vztrajnih fantov iz podhoda železniške in hop, se že peljemo. Ker je vlak skoraj prazen imava obilo možnosti za presedanje, tako da nama prvi sedeži seveda niso všeč, ker smrdijo po lulanju, zato se presedeva do naslednjih. Ko že misliva da je to to, pogledam čez okno in vidim da se skozenj skoraj nič ne vidi. Ker Ana Marija vztraja pri tem, da se ne premakne več, se sprijaznim z motno sliko pokrajine. In gremo!

Peljemo se po poti po kateri sem se dolgo vozila domov, reka Sava nam dela družbo vseskozi, in ko se peljemo mimo Loke, se mi zazdi da bi se morala ustaviti in pozdraviti domače. Pa vendar, plan je drugačen, spoznati še kaj drugega kot domače udobje, zato gremo naprej. Ustavimo se v Dobovi. Kakšnih sedem policistov in carinikov pregleduje potne liste, hrvaški in slovenski, kot da nismo v Evropski uniji, fantu poleg naju pregledajo cel kovček. Z rokami brskajo med njegovimi stvarmi, s kakšno pravico si mislim. Takšne stvari me jezijo, ker dobim občutek, da sem nemočna proti oblasti, osebne stvari gnete roka oblasti, kljub tvoji volji. Fant je pozimi delal kot maser v Avstriji, zdaj se z denarjem vrača domov. Zgleda utrujen, malo naveličan, morda od dolge vožnje.
Ko cariniki in policisti pregledajo vse, za kar menijo da je sumljivo, se odpeljemo naprej in v dobre pol ure prispemo v Zagreb. Na hitro vzameva svoje stvari in skočiva dol iz vlaka. Ker mi je še vedno malo slabo od wceja, ki je bil na vlaku in zadržujem lulanje že več kot eno uro, je najina prva destinacija wc na železniški postaji. Gospa, ki čisti wc že misli da sva angležinji in se namrdne, ko zbirava kovance, vendar pa ko vidi, da vsaj približno govoriva njen jezik, se široko nasmeje in začne pripovedovati o njej neljubih turistih, ki zbirajo lipe za wc in na koncu odidejo ker jih ne zberejo dovolj. Ampak ker mati narava ne sklepa kompromisov se vsi vrnejo nazaj. Ker je moj mehur dokaj majhen, sem stalna obiskovalka javnih vecejev, kamorkoli že grem. Ker sem jih tudi v Zagrebu obiskala kar nekaj, lahko povem, da so vsi precej čisti, vendar pa je res, da moraš čisto vsakega plačati, zato je pametno vztrajno hraniti kune, za primer da te stisne v mehurju. No, najino malo popotovanje sva začeli z obiskom wceja in ko se končno podava naprej, da bi zajadrali proti mestu, Ano Marijo pritisne kakat. Ne preostane nama drugega kot da poiščeva nov wc, saj noče še enkrat v istega, saj pravi, da jo gospa iz wcja zdaj že predobro pozna. Preden razmenjava denar, da dobiva tisti dve kuni, ki sta potrebni za olajšanje, je sonce najvišje na nebu in počasi začenjam slačiti odvečne plasti oblačil. Skupaj s soncem se sprehodiva do glavnega trga in zdi se mi kot da nisem v Zagrebu. Vse se mi zdi malo večje kot v Ljubljani. In ko se sprehajava po uličicah, me le te spomnijo na Frankfurt, kjer sem pred petimi leti hodila, v upanju, da najdem tisto, kar sem ves čas nosila s seboj.

Ker je najin apartma prost šele ob dveh, se na Tkalčićevi ulici vsedeva in spijeva kavo. Pozabila sem kako lep je občutek. Ko sediš v mestu, ki mu ne pripadaš, kjer si tujec in počasi srkaš kavo, opazuješ mimoidoče, vse se sprosti. Kot da se je čas ustavil le za naju, obrazne mišice se sprostijo, nasmeh se kar sam prikrade na obraz in obda me neka neopisljiva svoboda in občutek miru. Toplo je, sonce greje in nas mehča, vsi so dobre volje in listje nad nama plapola v lahnem vetriču.

Ko se počasi vsrkava v počasnost in umirjenost, se odpraviva do tržnice, kjer živahne branjevke ponujajo sadje in zelenjavo. Barve, ki se pletejo skozi stojnice, so tako žive, da bi zelenjavo in sadje kar vzel v usta in pojedel. Tako večje se mi zdi vse in zelenjava ter sadje sta občutno cenejša kot pri nas.

Odločiva se, da bova nakupe pustili za naslednji dan in se odpraviva do apartmaja. Na Trgu bana J.Jelačiča naju čaka majhen apartmajček, imenuje se Minni, lahko bi mi bilo že prej jasno zakaj. Najbrž je tudi za to potrebno imeti talent, da lahko namreč v petnajst kvadratov spraviš spalnico, kuhinjo in kopalnico, ampak naj bo, za eno noč je pravi luksuz. In še lulam lahko, medtem ko gledam tv. Ker v Ljubljani nimava tveja se kar malo hipnotizirani zazreva v to škatlo premikajočih se slik in kakšno uro tako obsediva.

Potem se le predramiva, saj bi bilo vendar škoda dan preživeti med štirimi stenami in se odpraviva poiskat kosilo. Ana Marija ima prijateljico Andrejo iz Zagreba, ki sedaj živi v Ljubljani. Preden sva odšli nama je napisala seznam vseh krajev, če smo iskreni, predvsem lokalov, ki jih morava obiskati. Obkljukava lahko že tistega kjer sva pili kavo, Funk Club, vendar imava še kar nekaj dela za ta dan. Ampak, kot rečeno, najprej kosilo. Ana Marija si zaželi tajsko hrano, v Skalinski ulici, sva videli majhno simpatično restavracijo, zato se odpraviva tja. Vsedeva se na leseno klop, vse skupaj je kar hecno, saj stoji restavracija sredi klanca, zato imaš nenehen občutek da visiš. In potem čakava in čakava da naju kdo postreže in ko končno ulovim pogled natakarja mi ta pove, da se naroča pri šanku. Kar seveda na veliko piše na meniju, ampak to lahko vsakdo spregleda. Grem naročit in kmalu dobiva rezance z zelenjavo ter piščančka z rižem in teriyaki omako. Kosilo je fino, kljub temu, da rewievi na Trip Adviserju niso tako zelo pohvalni.

Ko pojeva kosilo, sva seveda zaspani, vendar se podava po mestu. Rada hodim tako naokoli, ne zanimajo me toliko različni spomeniki, kipi in muzeji, ampak veliko raje opazujem ritem mesta. Ljudi ki hitijo, tiste ki ležerno posedajo po lokalih, nadvse urejene mlade dame, zmedene turiste. Počasneje gre kot pri nas. Morda to počasnost ustvarja tramvaj ali pa je vse skupaj plod mojega dojemanja. Morda je temu tako, ker prevzemam drugačno držo kot v Ljubljani, ker sem turist in turisti pač ne hitijo. Razen kitajski seveda. Izgubljava se med uličicami in naključno pristaneva pred lokalom Millenium, ki je eden izmed lokalov na najinem seznamu. Slastičarna kjer imajo najboljši sladoled, kot pravi Andreja, me malo spominja na ljubljanski Cacao. Vendar se izbira sladoleda ne more ravno primerjati s tisto, ki jo imajo v Cacaou, sladoled je bil sicer čisto fin, le besedo karamela Ana Marija pravi, da bi morali razumeti tudi hrvati. Ko skuša gospodični, ki streže sladoled naročiti le tega z okusom karamele, je ta namreč ne razume in šele ko pove to v angleščini, ji postane jasno, da želi karamelo. Vendar karamela je karamela, mar ne? Ob takšnih trenutkih se zdim sama sebi izredno pametna, da razumem vse kar mi nekdo govori v hrvaščini, in se občasno zgražam ker nas oni včasih prav nič ne razumejo. Karamela, no, saj to pa vendar ni tako težko. Sladoled na hitro vrževa vase, saj sem zagledala trgovino kjer prodajajo startarske. Že dve leti si jih želim kupiti, ampak vedno se zgodi isto. Ko stopim v trgovino in si izmed vseh različnih modelov izberem tistega najmanj izstopajočega, se v meni prebudi mali škrti škrat in se potiho začne razburjati, da je trideset evrov čisto preveč za en kos platna in malo gume. Tako da tudi tokrat, kot ponavadi, ne kupimo nič in odidemo ven iz trgovine. Skozi dolge ulice se pomikava nazaj proti železniški postaji, saj si želiva ogledati botanični vrt. Ana Marija ima rada takšne stvari. Tudi v mestu bo našla priložnost, da obiščeva vsaj botanični vrt, če že ne živalskega ali pa vsaj kakšno jamo ali pa izvir kakšne reke. No, tokrat ostanemo samo pri botaničnem, ki pa je precej večji kot naš v Ljubljani. Lepo je, sonce zahaja in se vrtinči med živo zeleno barvo dreves in sveže pokošene trave. Pa vsi cvetovi ki se kopajo v svetlobi, zdi se da bi bilo škoda požmrkniti z očmi, da ne bi česa spregledal in ne ujel vase. Zdi se mi kot da v 28 letih prvič zares vidim vse te barve, vso to živost v naravi, te svetove ki se bohotijo v soncu, katerega kar slišiš kako greje. To so trenutki, ki se vtisnejo vate, to so barve, ki jih bom videla tudi sredi mrzle zime, in občutek te lepote bo ostal za vedno.

In v malem ribniku vsaj pet žab veselo reglja in nas pozdravlja, tako blizu so da bi se jih lahko dotaknil in morda bi se katera res spreminila v princa. Vendar ker princev ne iščeva, žabice pustiva v ribniku in se sprehodiva naokrog. Babice se držijo pod roko in se leženo sprehajajo po parku, dedek sedi na klopci in premišljuje svoje misli ali pa le uživa v barvah. Ko končava z lebdenjem in padeva nazaj na pločnik ob glavni cesti, se podava naprej do tako imenovane zagrebške metelkove. Malo je hecno ker je še dan, v Ljubljani mi ne pade na misel da bi se sprehajala po metelkovi sredi belega dne. Vendar se nekaj mladih že zbira, posedajo naokoli, diši po travi in pijejo pivo. Majhno je, vendar zgleda tako prijetno intimno, domače, zdi se mi da se vsi poznajo, in da zgledava kot da sva padli iz vesolja in ne veva točno kje je mesto najinega pristanka. Malo nerodno nama postane, zato se kar na hitro pobereva.

Pogledat greva bar iz najinega seznama, za katerega se spomniva, da sva ga videli že iz vlaka, saj stoji na drugi strani tirov kot središče mesta. Krivi put, se imenuje. Prijazen lokalček, ki te spomni na kakšen Club Gajo vendar v takšni bolj surovi različici. Lesene klopi in mize so posejane po velikem vrtu, nad katerim se šibijo velika drevesa. Noter stoji mali šank s sto različnimi vrstami piva, malo se ne znajdeva, naročiva Staropramen, ter se usedeva ven na leseno klop. Ana Marija skriva fotoaparat, skušava prikriti da sva turistki, da bi se tako lažje infiltrirali v družbo. Mislim, da nama vseeno piše na čelu, da nisva ravno domači, saj malo preveč zavzeto gledava naokoli.

Ko se končno sprostiva in se dejansko začneva pogovarjati o stvareh, ne le opazovati okrog, ugotoviva da se je že stemnilo. Ana Marija gre po novo pivo, ker vidiva, da vsi pijejo Velebitsko pivo, zato seveda naročiva zdaj tega. Meni se zdi isti kot vsi, Ano Marijo pa navduši dejstvo, da se polni na izviru Velebit.

Lepo se počutiš v (ali na) tem Krivem putu. In zanimivo je, vsi pijejo pivo in tako različni ljudje so združeni na enem mestu. Od pankarjev, do gospodičen v kratkih krilih, očetje z malimi otroki, mladi študentje, lezbijke, stari gospodje, mlade, še nepolnoletne gospodične. Toliko različnosti na kupu, vendar se nihče z nikomer ne ukvarja, vsi uživajo sami s seboj in zdi se da to različnost, ki jo vidiva midve kot dve turistki, oni sploh ne opazijo. To nama da lep občutek in Ana Marija se začne spraševati, če bi bilo to možno pri nas, imeti lokal, tak preprost, kejr vsi pijejo pivo, kjer so vsi drugačni in vendar je vsem skupno to, da želijo v prijetni družbi na prijetnem kraju preživeti lep večer. Jaz že delam plane kje bi tak lokal lahko stal, prepričana sem, da bi šlo, seveda bi šlo tudi pri nas, ona pa seveda realno, analitično dokazuje, da ni toliko ljudi ki pije pivo, da ne bi bilo možne tolikšne raznolikosti na tako majhnem vrtu. Ostanem pri sanjarjenju in moji resnici, da je vse mogoče, ter počasi začnem zehat. Obiščem še wc, ki me preseneti po svoji čistoči in nato se odpraviva proti mestu. Ker so vsi, ki so prihajali v lokal imeli v rokah neke vrečkice s hrano, bureki in pice, se nama je zdelo da imajo čez cesto zagotovo najboljši burek v mestu, če pa ga vsi jedo, no, ugotovili sva da je najbrž le najbližji, ker pravzaprav ni bilo nič posebnega na njem, je bil pa zagotovo cenejši kot v Ljubljani, pičlih sedem kun. Ko po kakšnih pol ure prispeva do Trga Bana J. Jelačiča, torej pred najin apartma, je ura komaj deset. Andreja nama je že v Ljubljani zabičala, da ne smeva ob desetih spat, da morava nujno videti večerni utrip mesta in oditi na kakšen drink v kakšen lokal iz seznama, zato se sicer malo zaspani ampak z veliko dobre volje odpraviva v drugo smer, v Tkaličićevo ulico, ki je polna lokalov. Vsedeva se v Funk Club, naročiva pivo in viski, in vse je malo narejeno. Ne da se nama, utrujeni sva od hoje in nič kaj posebno se nama ne zdi, zato bolj kot ne na hitro spijeva in odideva domov.

Zlezeva v posteljo, meni se zdi, da me vse srbi, praskam se kot da bi imela bolhe, ni mi udobno v postelji, ker je prekratka in ima previsok poušter, moti me Ana Marija ker gleda tv, no tako napol zaspim, sitna seveda in upam da bo noč kmalu minila. Noč sicer preživim, zbudim se precej zgodaj, pogledam skozi okno, in temno nebo nakazuje, da je dež čisto blizu. Ana Marija počasi odpira oči in pove da že dolgo ni tako dobro spala, kar ji seveda zavidam, ker se sama zbudim kot da bi pila celo noč in me je zjutraj obiskal maček. Skuham si kavo, ki me vsaj nekoliko zbudi, zunaj pa se ulije dež, kot da je nebo zadrževalo vse kaplje ravno do tega jutra. Preden spakirava stvari in se umijeva, že neha deževati, zato se odpraviva na zajtrk v majhen lokalček Mundoaka Street Food, ki stoji čisto zraven vrat v najin apartma. Vsedeva se za eno izmed štiri miz in postreže naju prijazen natakar. Glasba, ki se vrti, te popelje v prijeten občutek, in ti dovoli da si prisoten v trenutku. S pogledom in vonjem kar goltam ta prijeten ambient. Zdi se mi, da moram vsrkati vse. Naročiva omleto s sirom in muffin z limonino kremo. Vse poteka tako počasi, zunaj dežuje, vse bi bilo drugače če ne bi, popolno je. Prvi požirek kave se prelije čez celo telo in uživam v občutku ki mi ga daje. Vse je tako na mestu, male žličke in beli prtički pa vilice in krožniček, kar smeje se mi. Dobiva omleto, sir se topi v ustih, kruh hrusta kot da bi ga ravno vzeli iz pečice, miru pa mi ne da paradižnikova pomaka, v kateri se ves čas, medtem ko jem zajtrk, trudim ugotovim kaj je notri. Malo limone morda, ali pa mete, Ana Marija se mi smeje, ko že stotič pokušam omakico, in si vedno znova premišljujem kaj je notri. Ko pojeva omleto se lotiva še muffina, fin je, le spet mi ne da miru krema s katero je polit. Takšen bi moral potekati vsak naš obrok. Ko si tam, z vsemi svojimi čuti, ko res okušaš in uživaš v občutkih ki ti jih hrana daje, to je pravi obred, ni le polnjenje želodca, ampak je totalen užitek.

Po zajtrku oddava ključe prijazni gospe, ki je oddala apartma, in se po dežju odpraviva do muzeja Iluzij. V Ljubljani bi me najbrž motilo da zunaj dežuje, jaz pa mokra hodim naokrog, tu mi je vseeno, zdi se mi, da je prav, da je tako. Pred nekaj meseci, ko sva bili na nekem koncertu v Celici, sva tam spoznali dve turistki, mamo in hči iz Afrike. Po rodu sicer madžarki, vendar sta se že zdavnaj preselili v Afriko. Spomnim se, kako sta takrat rekli, da je vseeno kakšno vreme je medtem ko potuješ, vse kar se spremeni so le oblačila, ki jih imaš na sebi. To se mi je usidralo v spomin in vedno ko se začnem pritoževati čez vreme se spomnim na to in začnem uživati vreme, kakršno koli že je.

Zaviti v jakni in z mokrimi čevlji, prideva skoraj do konca Ilice, kjer stoji muzej Illuzij. Menda je čisto nova pridobitev Zagreba, Ana Marija si ga želi videt zato zakorakava noter. Vstopnina je 6 evrov, malo skeptično pogledam naokrog in si želim, da obstaja za teh 6 evrov še kakšno dodatno nadstropje. Različne podobe ki se kažejo drugače, če se postaviš malo bolj levo ali pa malo bolj desno, lesene sestavljanke, ki jih lahko kupiš v trgovini “To je to” v Ljubljani. Zabavna je le miza, ki skrije tvoje telo in potem skozi njo gleda le glava, ter soba s precejšnjim naklonom in malo difuzno sliko, ki skupaj povzročita napad slabosti, zato se kar malo vsedem, zdi se mi, da mi primankuje zraka. Morda bi se moje mnenje zdelo komu iluzija, vendar muzej ponuja premalo za 6 evrov.

Odpraviva se nazaj na Ilico, odločiva se da greva pogledat še muzej razpadlih vez. Ko prideva do tja, naju kar nekako ne vleče noter, zdi se nama, da bova z obiskom muzeja nase povlekle slabo karmo, zato se odločiva da greva naprej. Bolj kot muzej nama seveda diši hrana. V Skalinski sva že prejšnji dan videli, malo restavracijo La Struk, kjer strežejo štruklje, slane ali sladke. Štruklje oglašujejo kot tradicionalno hrvaško jed. Vedno se mi je zdelo, da so štruklji slovenski, ravno takšni kot jih je včasih pripravljala mama Pepca in jih danes kuha mama Erna. Kuhani v vodi in navrhu posuti s sladkorjem in cimetom. Najboljši domači. No, nama se zdi, da si lahko privoščiva zgodnje kosilo in preveriva kakšni so tradicionalni hrvaški štruklji. Ker lokal vsebuje le pet miz, (no vsaj tako sva mislili, dokler nisva ugotovili, da strežejo tudi v kletnih prostorih), stojiva pred vrati in čakava, da se kakšna miza sprosti. In ko se, se poženeva notri, da naju slučajno kdo ne prehiti. Očitno je, da je to ena izmed destinacij, ki jo redno obiskujejo turisti, saj se natakarica z vsemi pomenkuje v angleščini in tudi veliki nahrbtniki obiskovalcev ne govorijo nič drugače. Naročiva popečene sladke štruklje z jabolki in cimetom in kmalu dobiva cimetovo bombo. Veliko cimeta in skoraj nič jabolk naju sploh ne moti, zmaževa vse.

Malo težkih nog, zaradi utrujenosti in štrukljev v želodčku, se pomikava naprej po mestu in raziskujeva kotičke, ki jih prejšnji dan nisva videli. Zdi se mi, da bi se tako nekam ulegla, malo oddremala in bi bilo lažje. Pa vendar vztrajava, obiščeva še par trgovin, napiševa kartico, pojeva še košček pice (štruklje štejem med lažje prebavljivo hrano, zato sva kmalu spet lačni) in skoraj je že čas za odhod na železniško. Na poti do tja obiščeva še trgovski center, kjer zopet najdem trgovino s starterskami in seveda zopet zakorakam noter in takoj tudi ven. Več sreče je seveda v trgovini Kraš, kjer bi kupila vse, malo zaloge za na vlak ne škodi, si mislim, saj je potrebno ostati pripravljen za kakšno nenapovedano zamudo, ki jo lahko povzroči, pregledovanje torb na carini. Potem odideva do železniške, kjer kupiva karto in počakava na vlak. Medtem srkam Schweeps in gledam naokrog, zdi se mi, kot da sem bila v Zagrebu vsaj kakšen teden, ne le dva dni. Zanimivo kako drugače teče čas, ko si drugačen sam. Pripelje vlak, veseli sva, da ima vlak kupeje, da se lahko zlekneva in v vsej udobnosti, ki jo vlak ponuja, uživava ob gledanju odhajajočega se mesta. Prične bolj deževati, vesela sem da sem udobno nameščena in čez šipo opazujem mokre ceste in hiše ki hitijo mimo. Skozi glavo mi šineta zadnja dva dneva, potek dogodkov se uredi znotraj glave. Vedno se mi je zdelo, da se misli uredijo med vožnjo z vlakom. Vedno ko me je kaj težilo, sem se usedla na vlak in rešitev se je pojavila med vožnjo. Morda se to zgodi zato, ker si ti pri miru in se vse ostalo premika in ti to daje občutek da si miren, no ni le občutek, na nek način se res umiriš. Prijetna vožnja, želela bi si da bi trajala, kar do Zuricha bi se peljala. Ko se peljeva mimo Dobove, nedaleč stran zagledava žico, ki vso poezijo mojega življenja, za trenutek malo prereže. Zavem se, da je milni mehurček v katerem poteka moje življenje, tako zelo mehak in morda za trenutek dobim slabo vest, ker vem, da mehurčki v katerih živijo mnogi ljudje niso tako zelo udobni. Z mislimi hvaležnosti in spraševanji o stvareh, katerih odgovora ne dobim, čez dobro uro in pol zagledam tablo Ljubljana in vem da morava dol iz vlaka. Pristanek v realnost se zgodi takoj, ko začneva teči proti avtobusu in ga zamudiva. Ko dočakava naslednji bus in se voziva po dolenjki se zavem, da je vsake toliko treba malo stran od običajnega vsakdanjika. Vedno se vrneš domov malo spremenjen, nekaj znotraj tebe se premakne, nastavi ali prestavi. Morda na ta način obnoviš sebe, to kar si ali pa spet najdeš tisto nit, ki jo nosiš v sebi in ki te žene naprej, pa se je morda sredi mrzle zime malo zavozlala.