iz hiše nasprot sonca 2

Zdi se mi, da sem zadnje čase zasuta z delom. Ali je sluzba ali Mija, ali sola, vrt. Seznam je neskončen. Zato bom pisala kratko. Sicer ne bom nikoli uspela nič napisati.
Zadnjič sem dobila preblisk, da je moj razred podoben Sloveniji. Oba sta dva neodkrita bisera. Slovenije večinoma ne pozna veliko ljudi. Najprej me je to grozno motilo. Želela sem, da bi več ljudi poznalo naše kraje jih obiskalo. Da mi ne bi bilo treba vsakemu tujcu razlagati, da je med Italijo, avstrijo in Hrvaško.Sedaj pa sem kar zadovoljna da je tako kot je. Nič ne pogrešam, da bi živela v kakem turističnem getu.Da bi se morala čez japonske turiste prebiti do službe. Če kdo slučajno zaide sem, super, sicer pa naj gredo smetiti drugam.
Z “mojimi” otroci je podobno. Večina jih ne pozna. In če jih že kje opazijo, vidijo njihovo lupino. Ki ni ravno kot iz naslovnic. Enemu gre malo slina iz ust, drugi ne govori, tretji je na vozičku. A so več kot le te lupine. Srčni, prijazni, topli,in ja tudi super zabavni so. Seveda so kdaj tudi težki, kot smo pač vsi ljudje. Vem, pa da sem ena redkih ki vidi njihovo lepoto. To je skrivnost,ki se pokaže le največjim Indiana Jonesom. Ki jih ni strah se prebiti skozi goščave.
Povsem vredu mi je, če Slovenija ostane relativno neznana. Prav tako vem, da ne bodo vsi šli v defektološke vode. Vsi pa ki bodo prisli v Slovenijo in med naše otroke,pa ne bodo odsli praznih rok.

Like what you read? Give mojca.jereb1 a round of applause.

From a quick cheer to a standing ovation, clap to show how much you enjoyed this story.