Zakaj iščem dobro v ljudeh?

Nikakor nisem naivna. Vem, da vsi ljudje niso dobri. A imam
deformacijo. Specialno pedagoško deformacijo.
Naj ponazorim s primerom. Nekoč sem dobila enega učenca… pri katerem
sem že na začetku skoraj obupala. Ponavljal je razred. Imel prejšnje leto ducat
cvekov. Prejšnja specialna pedagoginja je rekla, da si nič ne zapomni. Mama ni kazala velikega interesa za sodelovanje s šolo.Mislila sem si..to pa ne bo šlo.
A sem začela iz začetka. In predvsem v otroku sem skušala
videti dobro. Začeti z enostavnimi stvarmi in iti od tam. Se truditi za minimum.
Pohvaliti kar je bilo dobro. In predvsem graditi na tistem kar je bilo dobro,pa
čeprav je bilo to nekaj čisto majhnega.
Stvari so se z veliko dela začele premikati. Prvo konferenco
je popravil. Mama je prišla na govorilne in z njo tudi sam. Spet sem začela s
pozitivnim, pohvalila kaj je dosegel in otrok je kar zažarel. Verjetno je
slišal že preveč kritik. Seveda nisem pozabila tudi na probleme. Treba je biti
realen.
Skratka..Mama je tisto leto še nekajkrat
prišla.Samoinciativno. Kar je bilo napredek od lanskega leta,ko sploh ni
prihajala na šolo. In otrok se je dokaj popravil. Bile so še negativne, a jih je bilo manj. Kar ni super, ampak boljše.
Zaradi tega me večina ljudi ne razume. Če rečem
nekaj dobrega o Pahorju ali Janši ali sploh komerkoli, ne pomeni, da sem zanju,ali da mislim da
naredita vse dobro. Prej to pomeni, da ju vidim kot moje učence (kot enega
hiperaktivca in enega z motnjo avtističnega spektra), in da iščem tudi pri
njiju nekaj dobrega.
Poleg tega se ob tem človek tako bolje počuti,kot če išče
slabo. Da ne omenjam, da vsi rabimo »božanje« /termin v transakcijski
analizi/-pohvale, komplimente, zahvale, dotike..

Like what you read? Give mojca.jereb1 a round of applause.

From a quick cheer to a standing ovation, clap to show how much you enjoyed this story.