Kako in zakaj je ELES kupil Facebook stran?
Avgusta 2012 je nad Ljubljanskim barjem strmoglavil balon. Facebook stran Ljubljana, moje mesto je novico objavila med prvimi. Le da ni šlo toliko za novico kot neposrečen primer iskanja pozornosti. Šlo je za učbeniški primer lajkfehtanja, ki se je bralo takole:
“V Ljubljani je ravnokar zaradi nevihte strmoglavil balon. Klik na like, da je z potniki vse ok. “
Za boljši doseg je sporno objavo delila še ena stran: Slovenija, moja dežela. Obe sta imeli veliko skupnega: podobno ime in istega administratorja.
Javnost se je nekaj časa zgražala, v resnici pa se ni zgodilo nič. Administrator, ki si je ime sposodil od 30 let stare oglaševalske kampanje, je razumel, da se na družabnih omrežjih nagovarja čustva. Nagovarjal jih je z domoljubnim imenom strani ter iskanjem sočutja ob tragični nesreči. O interpretaciji slednje lahko zapišem le, da ni zbrala dovolj všečkov. S potniki po nesreči ni bilo “vse ok.”
Slovenija, moja dežela
Stran je naslednjih nekaj let živela v skladu s strokovno doktrino administratorja, ki ji sam pravi “organska rast”. Pohvalil se je, da na njej ni bilo nobenih nagradnih iger in da na njej ni bilo “clickbaitov.” V uvodu sem prikazal ravno nasprotno. Prosjačenje za všečke v stilu “klik na lajk” ni organska rast Facebook strani. Kako je rasla, v resnici ni najpomembneje, a marca 2018 je imela več kot 70.000 oboževalcev.
Dosti bolj zanimivo je, kaj se je s stranjo zgodilo marca letos. Administrator jo je v zaprti Facebook skupini Slovenski blogerji in blogerke dal na prodaj. Ob napol javno dražbo se ni obregnil nihče. Ko sem le postavil vprašanje o takšni praksi, je bil odgovor: “in kje je problem?”
In kje je problem?
Pogoji Facebooka niso povsem jasni, ko gre za prodajo strani. Odgovor zaposlenega na Facebooku sicer trdi, da to ni v skladu s pogoji. Na Quori pa se da prebrati, da Facebooka to v resnici niti ne zanima: načeloma bi morali dati takšni prodaji soglasje, lahko pa jo tudi izbrišejo.
V luči splošne uredbe o varovanju osebnih podatkov GDPR lahko Facebook stran primerjamo s seznamom email naslovov. Po 25. maju bržkone nikomur več ne pade na pamet, da bi seznam ljudi brez njihovega izrecnega soglasja prodal drugemu podjetju.
Zamislimo si podoben primer: Mercator proda svojo Facebook stran Tušu in ta spremeni ime. Oboževalci Mercatorja bi tako čez noč nevede postali oboževalci Tuša. Tu se skriva tudi spornost takšnega početja. Recimo, da vam je danes všeč Facebook stran Marjana Šarca. Kdo ve, čigav oboževalec boste jutri, če bo stran prodana.
Et tu, ELES?
Prodaja Facebook strani po vsej verjetnosti ni v skladu s Facebookovimi pravili, a tudi če bi bila: zakaj bi jo sploh kupili? Da bi imeli čez noč 70.000 novih “oboževalcev”? Ki sploh še ne vedo, da ste jim všeč?
Ne vem, kakšen strateški razmislek ali odsotnost le tega je družbo Eles pripeljalo do obupane odločitve, da kupijo Facebook stran. Če rešujejo odnose z javnostmi, imamo dokaz, da jim manipulacija ni povsem tuja.
Kdo ve, morda ste tudi vi, čez noč, postali oboževalci podjetja Eles, pa tega še ne veste. Stran všečka kar 99 mojih Facebook prijateljev.
Prodaja se seveda ni zgodila čez noč. Potekala je postopoma:
- Stran je dobila novo ime (Prej Slovenija, moja dežela, zdaj Slovenija, d. o. o.) in novega administratorja (nekoga z Elesa)
- Izbrisane so bile vse stare objave (da oboževalcev nova vsebina ne bi preveč zmedla)
- Zamenjali so naslovno fotografijo: zdaj je to motiv Elesa
- Zamenjali so profilno fotografijo: zdaj je to logo podjetja Eles
Družba Eles bo imela z novo Facebook stranjo kar nekaj težav, tudi če jim je ne bodo ukinili.
Najprej bodo morali vsaj oboževalcem pojasniti, zakaj so Facebook stran sploh kupili in (to je informacija javnega značaja) koliko so zanjo plačali? Ali pa, kako si predstavljajo komuniciranje z javnostmi, če z javnostmi ne komunicirajo odkrito? Nedvomno gre za nakup, ki dosti bolj kot prejšnjemu administratorju škodi novemu “lastniku”. Ko bo Eles naslednjič nagovarjal lokalno javnost zaradi nove trase daljnovoda, bomo vedeli, da z nami niso povsem odkriti. Morda vam bodo odgovorili v medijskem središču. Predvsem pa me zanima, kako kaj razumejo PR in GDPR? Dvomim, da je z njimi “vse ok.”
