Sobota se počasi toda vztrajno preliva v večer. Nemir v glavi, željeno daljše spanje, kolikor ga sploh je bilo, se je spremenilo v neprestano obračanje po postelji, po katerem niti vroča relaksantna banja in tuš nista popravila, spremenila počutja. Zajtrk, no, če temu sploh lahko rečem zajtrk, popolnoma brez okusa.

Kava brez okusa, popravil sem ga z večjo količino kremnega likerja kavnega okusa in kavo tako spremenil v meni tako všečen corretto. Vklop računalnika, odpiranje okna in vrat na balkon, pregled že znanega, nič novega! Imam občutek, da mi kri šiba v nasprotni smeri, vse je nekako nasprotno. Tipična, zadnje čase že “klasična” sobota.

Lahko bi bila tako čudovita, da bi jo sanjal do konca življenja, no, zgodi se, tudi vedno pogosteje, da je včasih zgrešena in prazna. Bodo boljše, Bodo. Stvari se znajo popraviti v trenutku, včasih je dovolj na pogled majhna stvar, toda velika kot nebo. Glas, sploh, če je popolnoma nepričakovan.

Zasliši se glas, po katerem dan zasije z močnejšim sijem od sonca. Poslušaš ta glas, slišiš smeh in vedrino, govoriš, toda sploh ne veš o čemu, kri se živahneje vrača v kroženje v pravilno smer, vsak vzdih vnese v telo novo življenje, nasmeh preko celega obraza.

Male stvarce ustvarjajo srečo. Sobotni dan, bilo kateri dan, bilo kateri del dneva, bilo katerega dneva, v malih stvareh, malih “srečnih” stvareh življenje najde smisel. Recimo. Najrajši bi zdaj ure pisal o samem glasu.

O silni, nedojemljivi toplini, ki jo izžareva, o plazu dobrih vibracij, ki me prevzamejo že pri samem pogledu na ime na ekranu. Glas in nasmeh, ki ju vidim, kot da sta tu pred mano, že znana mimika obraza in premiki glave, tisti svileno nežen pogled, nasmejan pogled, ki je vreden življenja.

Vse to v glasu, še več kot to, precej več. To sobotno popoldne ni več prazno ne zgrešeno, toplo in ugodno je. Razdraženo, popolnjeno je. Naj traja!