I Sono Ain Mona

Zaradi jezika so me vedno zajebavali, od osnovne šole vse tja do fakultete. Človek pač “pade notr”, sam sem pa vedno v angleščini našel nekakšno uteho. Verjamem pa, da sem od malega s tem težil, saj sem se vedno poskušal približati tistemu čudovitemu zvenu “posh” angleščine; pri telovadbi sem vedno zadnji prisopihal na cilj, fizika in kemija sta bili kot teti v tretjem kolenu (veš, da ti ljudje obstajajo, ampak ko se srečate, ne veš, kaj bi z njima), in medtem ko so drugi brez težav reševali zapletene enačbe s členi, sem jaz še risal kroge z geotrikotnikom. Jezik je na koncu tunela svetil kot ena redkih svetlih točk, pri jeziku so se stvari samodejno poklopile, nekaj sem dejansko znal.

Tekom osnovne in srednje šole prideš do spoznanja brezveznosti pravilnega govorjenja. Po eni strani te ljudje norčavo primerjajo z brazgotinastim čarodejem, po drugi strani pa itak izpadeš kot prepotenten kreten.

V podobnem obdobju sta se znašli moji dve mlajši sestrični. Otroka dvojezičnih družin, presenetljivo pridni v šoli, športu, ne posebno nadarjeni za umetnost, ekstra simpatični. Ko prispejo z našo nono (babico) na domače dvorišče, se takoj zapodita iz avta in pri naših vratih veselo stiskata gumb za zvonec. “Sm dobila 10 dns!”, se s širokim nasmeškom pohvali starejša (10). “Ta mala” (9), da ne bo v zaostanku, ponosno, na ves glas: “Jst tui!”.

V teh nežnih letih se poleg italijanščine v dvojezični šoli učita tudi angleščino. Kot dvojezična bitja naši družini pogosto postrežeta s spregatvami, katerih še lep čas ne bom razumel. Tako je enkrat mlajša pritekla iz kopalnice, vreščala na vse grlo: “Se mi je polilo nekej po tljih, ma sm pobriskala!”. Očeta ju nemočno in zmedeno poslušata, mi pa se muzamo kombinaciji italo-slovenščine.

Kakorkoli, začeli sta z angleščino. “Sm dobila 10 dns pr sprašavanji pr angljiščini!”, se zavijajoče italijansko širokousti starejša. “Ma rjis? Kej si pej mela?”, jo navdušeno vprašam. “Številk in potrjibščin, ma je blo lhko, e.”, ponosno, in nato mi italijanski angleščini zrecitira števila od 1 do 10. Najraje bi ubogemu otroku rekel:”Ma za to si dobila 10? Rjisno?”, ampak se ugriznem v jezik in ji potrpežljivo svetujem: “Ma pridna, samo se n reče “ču” ku čufrca (lokomotiva),”, in hkrati na njeno veselje posnemam vlak,”ma “tu” ku dva.”. In potem cela navdušena ponavlja “tu”, “tu”, “tu”, dokler ga ne res lepo izgovori.

Daj petko, gremo naprej.

Volčja Draga, Miza, Angleščina. Spraševanje se bliža, nona pa napoti sestrične k meni. Po nekaj minutah relaksa se usedemo za mizo in začnemo s ponavljanjem. Tokrat imam živali s starejšo, z mlajšo pa števila. Ista štorija, ta mala puha tisti “ču” na dolgo in široko, seveda, z obilo leteče sline pri č-ju. Medtem ko mlajšo popravljam, starejša vzdigne nadebudno glavo in zrecitira: “Učitelca je rjekla, d ni prow tkw.”

Kaj?

“Kkw ni prow?”, začudeno vprašam. “J rjekla, d mormo rejč “ču”, k čenje ns noben n zastopi.” Ne uspem se pobrati od odgovora, ko sestrični nadaljujeta učenje med seboj. Starejša mlajši: “Ma kkw s ži rječe “kača” in ingleze?”, nakar mlajša, popolnoma samozavestno, kot da je odgovor čisto samoumeven: “Ma, Ale, lo znejk, e!”.

10 je dobila.