Od Točke A Do Točke B

Svoj čas sem strašansko rad vozil. S puntičem sva v najini skupni katranski avanturi, dolgi 80.000 kilometrov, doživela marsikaj; od pijanih kolegov, bruhanja pa do vseh možnih plat (na skurjenih zvočnikih), špilov in romanc. Po poti do Sawal parkirišča, ob slovesu in najinemu razpotju se mi je srce trgalo na koščke. Ampak življenje gre naprej, spomini pa ostajajo. Novi konjiček je sedaj, zaradi sile razmer ter agresivnosti parkirišč Šiške (kjer se ti avto dotraja hitreje kot džip v tropih), večinoma v drugih rokah, sam pa se poslužujem alternativ. Od točke A do točke B lahko človek ubere množico poti, vse dokler pade v previdno zastavljen kalup sodobne civilizacije (in Zare). Sarkastično: Najmanjša odstopanja, in za vrati prvega avtomobila (ali vlaka) te že čaka čudovita pustolovščina.

Hitro, zelo hitro sem začel še bolj pogrešati svojo italijansko skrpucalo:

Primer A:

Februar, Volčja Draga, vstop na avtocesto, kjer prodajajo breskve, 8.40.

Pričakujoče stojim poleg svojega majhnega, zeleno-modrega kovčka na postaji za štoparje in prevoze. Ob 8.30. sem z nekom dogovorjen za prevoz do Ljubljane. Preko sporočila nisem uspel razbrati spola osebe, tako ko tudi ne tipa avtomobila. Načeloma se lahko vedno človek orientira po takšnih drobnih informacijah, ter si temu primerno navleče prtljago. Tako napenjam oči za neznano osebo in neznanim avtomobilom, čakajoč na rumen smernik in obskurno znamko avtomobila, ki bi skoraj pahnila lastno podjetje v propad (npr. Mazda Tropic ali Citroen Kljunaš).

Že tako topo bolečino v zobu februarski mraz še dodatno stopnjuje, zato si začnem (malo v uteho) zvijati čik. Na križišču za vhod na avtocesto se pojavi majcena siva Micra, iz nje pa strmijo 4 pari oči. “Ma ne, sej ni ta pravi,” in avto se primakne na dovoz. Potniki iz avta me gledajo:”Ja, poglej ti to goro od človeka, kam bomo pa tega dal? Pa še kovček ma, kako si sploh drzne?”.

Premaknem se proti avtu, iz voznikovega sedeža pa skoči nekaj let starejša punca. “Sori, sam res nism vedla da vas bo tolk!”, se napol v transu opravičuje medtem ko tlači kovček v prtljažnik (z volumnom pigmejskega dojenčka). “Tako, pa smo,” se rahlo zadihana zravna in zaloputne vrata prtljažnika ob gubo na kovčku, ki presenetljivo spominja na kot mojega prenosnega računalnika. “Sam trenutek, takoj ti odprem,” in sključeno vzdigne sedež. Punca, ki je prej zasedala prostor za voznico, se umakne na sredino in mi prepusti celih 20 kvadratnih centimetrov prostora. “Težek 130 kilogramov, visok meter devetdeset, prej bom jst peljow ta auto ku pa ta auto mene,” si pri sebi godrnjam med tlačenjem na zadnje sedeže. Ugriznem se v jezik, 5€ do Ljubljane bom že potrpel. Luksuz. Z razbolelo stranjo obraza butnem ob stranico avta.

Zob mi je zelo hvaležen.

Problem v takšnih situacijah je osebni prostor. Ne obstaja. Z dobrim metrom premera ramen v Micri, osebni prostor preprosto ne obstaja. Ni ga. Soseda to čuti, tako kot tudi jaz sam. Ampak zob me opominja, naj se raje naslonim na mrzlo šipo. Udarec je poleg mrazu poslabšal zobobol, ki se je do Rebrnic začel počasi spreminjati v migreno. Debata med voznico in sosedo pa nikakor ni pomagala; obdelovali sta namreč svoje najljubše znamke kemičnih pisal. Pri Ravbarkomandi nisem več zdržal, in sem začel kopati po žepih za slušalkami. Klobčič kabla sem naposled našel, in si začel vrteti nekaj, kar tolče konkretneje kot pa moj zob.

Naprej od Unca se od življenja poslovi ena slušalka.

In tako sem sredi peklenskega zobobola, morilske migrene, s skompresiranimi koleni in čebljanjem o kemičnih svinčnikih (voznica in soseda sta na koncu ugotovili, da sta jima všeč isti kemiki) naposled le dočakal postajo S.C.

Primer B:

December, Volčja Draga, Železniška postaja, večer.

S kolegico napol ozebla čakava prihod vlaka na železniški postaji. Odločila sva se, da poskusiva v snegu in mrazu doseči Ljubljano z vlakom. Ne spomnim se točno zakaj sva se odločila za vlak, domnevam, da je bil to predlog moje matere, ki je iz neznanega razloga strašansko opevala Slovenske železnice. Po enem praznovanju novega leta v Ljubljani, je bila to prva avantura z vlakom do Belega Mesta. Vlak se čisto počasi ustavi pred nama, s torbami in kovčki se prerineva do sedežev, ki prenašajo takšne in drugačne riti že zadnjih 30 let, ter se udobno namestiva na zguljene socialo-sive klopi. Vlak se leno premakne in že začenjamo 3 ure in pol dolgo pot do Ljubljane.

Še prej pa postanek v Sežani. Ker pač edini, ki znajo graditi železnice v Sloveniji so vojaki iz Avstro-Ogrske. V 21. stoletju pa ne znamo postaviti količka brez gradbene afere ali sesutja hriba zaradi računske napake.

Rahlo me stiska pri srcu, saj nisem čisto prepričan, če bomo dosegli Prvačino v enem kosu z rumeno-rdečim dizel tankom. Strahove mi pomiri kondukter, ki naveličano in opazno zdolgočaseno prileze do najinih sedežev. Če njega ni strah, tudi mene ne bo. Na hitro nama (seveda, brez očesnega kontakta) izda vozovnici, poravnamo račun in z zehajočim “Zdravo” odlebdi do naslednjih sedežev. Mi pa mirno drsimo čez sneg in zaspano pokrajino proti Sežani, kjer naju čaka prestop na drug vlak, ki pelje do železniške postaje v Ljubljani. S predpotopnega vlaka se zvlečeva z najino prtljago in počakava na postaji. Pojma nimam kdaj in kje naju bo čakal novi vlaku, totalno izgubljen, kolegica pa po od Boga dani intuiciji ve točko odhoda.

Čas vožnje: 2 uri

Nekaj ljudi se je že zbralo na postaji, vsi nekako pripravljeni na borbo za sedeže. Vsi pričakujejo električno zadevo, ki tiho zdrsne na postajo. Kot da bi delil krompir na Črni petek. Ljudje si začnejo pot skozi skupino utirati kar z ročno prtljago, tako kot Stallone z mačeto skozi tropski gozd. Bitka po odhodu od postaje še kar traja, a si v zmedi (in po nekaj udarcih torbic) uspeva utreti pot do kotička pri radiatorju. Super, toplo bo.

Ja, toplo.

Ne spomnim se dobro, ampak mislim, da sem v uri vožnje izgubil približno tretjino telesne teže v potu. Ljudi, ki te rahlo sovražno gledajo (“a še sedel boš, al kva?), je na vsaki postaji več, vsi sopihajo, vsepovsod plašči, kovčki, strojevodja pa si, najverjetneje pod vplivom halucinogene droge predstavlja, da potujemo preko Sibirije na vlaku iz palmovih listov in žge radiatorje na polno. V vsem kaosu si z brado nekako poiščem udobno mesto na kovčku, ki poševno tišči na moja že tako pretisnjena kolena. Vdam se v usodo (na tej točki potovanje traja dobre 4 ure) in začnem malo opazovati paleto nejevoljnih, naveličanih in nasploh živčnih ljudi. Mimogrede ošvignem okno in končno se mi na koncu Satanove analne odprtine zasveti čisto majčkena boja; bližamo se zasneženi Ljubljani.

Čas vožnje 4.30

Kolena so že pošteno sprešana, maščoba se že raztaplja, ne vidim ure, da končno stopim na železniško postajo in skočim na trolo. In ja, v Tivoliju (parku) se vlak ustavi. 15 minut se vse zgubljene duše pečemo kot mineštra od none v kotlu, ko se vrata iznenada odprejo. Zaradi snega in izpada elektrike vlak žal ne bo dosegel postaje. Prepoten in pretisnjen se poslovim od kolegice in si s kovčkom začnem utirati pot skozi sneg do Šiške. Nikdar več v življenju ne stopim na vlak.

Iz obeh prilik lahko potegnem končno misel o Slovenski infrastrukturi. Transportne avanture po Sloveniji so na las podobne prenosu datotek; lahko se odločiš, da te na prevozih zazipajo do amena in v zmanjšanem formatu pobiraš odpadle bajte po stanovanju. Lahko pa potuješ v polni velikosti preko dial-up povezave in moliš Boga, da ne pade linija.

Vožnja z avtobusom je pa itak sporočilo v steklenici.