Problemi Debelih Ljudi

Rad kuham. Velikokrat si naredim svoje testo za pico, testenine, pripravim piščanca s harisso v pečici, kus-kus na sto in en način, sendvič s solato, paradižnikom, mocarelo in olivnim oljem, itd. Ne kuham zato, ker čutim potrebo po “instagramiranju” svojih kulinaričnih dosežkov. Kuham zato, ker sem debel.

Naj pojasnim: Ko se debel človek prehranjuje v družbi prijateljev ali širši okolici, pride do večnega problema. Naročiš nekaj kaloričnega (ker ti pač paše) — si debel kot svinja in požeruh. Naročiš nekaj lahkotnega (ker ti pač paše) — hujšaš. Ne glede na to, kaj si debel človek zaželi za kosilo ali večerjo, se bodo komentarji vedno obračali okoli teh dveh možnosti:

Primer A: Meso

Z moško družbo se po intenzivni seansi v vadbenem prostoru odločimo, da nadomestimo izgubljene kalorije in gremo na hamburger. Po poti do domnevno najboljšega hamburgerja na “Soškem nabrežju” vsak v svoji glavi fantazira o tej in oni obliki sploščenega mesa, krmežljave solate in Monsanto paradižnika. Prispemo na parkirišče, kjer nas pričaka vrsta žuborečih Italijanov, pripravljenih na Rimsko gostijo piva, mesa in post-prehrambnem čiku. Končno sedemo za mizo in že je tu natakar.”Kej boste?”, odsotno zrecitira vprašanje. Itak, vsi smo lačni kot trop volkov, vse od suhih do debelih/ega. Moj nasproti-sedeč, suhljat kolega z očali pogumno naroči:”Ma dejmi en hamburger zs sirm an enu pivu.”.Suvereno. Nadaljnjo naročanje poteka naključno, sam pa raje počakam na primernejši, manj vpadljiv trenutek, češ, naročil bom v miru. Naročila so ista, tu pa tam kdo svoj krožnik popestri z ajvarjem ali dodatkom sira. Se končno oglasim:”O, mene tui en hamburger zs sirm in če lohko še dvji porcij krmpirčka na enem pladnji z…”

Ne utegnem izreči do konca stavka in že vidim tisti pogled v natakarjevih očeh:”Si pej lačn, a?”. Smeh za mizo. “Z vse, pač da mamo za piknt.”. “Ja, ja, tkw pej ja.” se obrne in odide.

Iste porcije smo naročili. Dejstvo je, da ko nekdo izgleda 120+, si človek misli, da če te narobe pogleda, še njega požreš za prilogo. Malo smeha, gremo dalje.

Že vidim natakarja z našim naročilom in se pripravim na proceduro. Vsakemu izmed nas poči svoj delež pred gobec in nas pusti, da se znesemo nad mesom. Vsi se lotijo svojih bombic s slastjo, sam pa se odločim ubrati drugačno taktiko. Najraje bi pokončal hamburger kot Rimljani Galce, vendar si mislim:

Naredim en ugriz hamburgerja, en grižljaj krompirčka, en ugriz hamburgerja, itd. Tako bom lahko lepo, kulturno in počasi dotrajal svojo večerjo brez komentarja.

Dvignem hamburger k ustom:”Kej zdej ti, si lačn, a? Ne se šparat dej, pikni še malo krmpirčka, d n padeš u švhwst!”

Primer B: Solata

Kosilo, Ljubljana, Foculus

Z boljšo polovico in njeno kolegico s fakultete smo dogovorjeni, da gremo med študijskim odmorom na kosilo. Seveda, ni problema. Se najdemo pod pesnikom in razpnemo jadra v smer Foculusa. Po pravici povedano, pica mi ne tekne. Vroč dan, malce muči žeja, čaka me pa še cela gora dela. Sam sebe dovolj dobro poznam, da če se lotim pice lahko popoldne preživim počen na kavču, gledajoč kako se v savani levi in levinje obdelujejo na Animal Planetu.

Ok, ajde, gremo v Foculus. Ne bom pice. Bom nekaj svežega, nekaj lahkotnega. Na verandi se posedimo poleg mini-promenade in čebljamo o tem in onem. Med zvijanjem tobaka poslušam tegobe mladih študentk medicine, nakar prifrči natakar, zmeče pred vsakega izmed nas meni in povpraša po pijači.”Vodo, prosim.” Itak, po eni strani izpadem, kot da sem preveč skopuški za kaj več, po drugi strani pa izgledam kot mahnjenec na “same zdrave reči”. V bistvu je običajna Coca-Cola preveč sladka za tako vreme, in mi enostavne ne paše. Seveda, bi se dalo tudi naročilo Coca-Cole zajebat.

Pregledujem meni (sosedi imata že vnaprej predelan meni za bone po dolgem in počez, ter že vesta kaj si bosta naročili) in pridem do solat. O super, solato bom, ravno prav. Natakar prileti izza vogala in počaka, da se zberemo. Pustim dekletoma, da naročita svoje in raje počakam do konca. Nimam na bon, in natakar se mi zdi dokaj preobremenjen, da bi si zapomnil zaporedje bon-ni na bon-bon. Dekleti svoja naročila izstrelita, počakam da natakar pomigne z glavo proti meni:”Zame eno X solato, prosimo. Aja, zame ni na bon.”. Fašem tak pogled, kot da sem ravnokar prispel kot Xenomorph iz filma Osmi Potnik. Nimaš na bon, a je vse v redu s tabo?

Tema za drugič.

Poleg naše mizice kampira skupina treh, po kompleksnejših latinskih frazah na platnicah knjig in platinastem sijaju sodeč, študentk prava. Knjige služijo kot dodatek; debata teče o žvaljenju v Topu z naključnimi frajerji in o tem, kako smo tipi nasploh prasci ker pogledamo za vsako češpljo (mimogrede razgaljeno na Čopovi pod ne mini, ampak mikro-krilom).

Sue me.

Našo debato prekine prihod natakarja, ki krožnike lepo položi pred nas, nam zaželi dober tek in švigne po naslednje naročilo. Vzamem si kos kruha, malo olivnega olja in med plemenitenjem solate ošvignem sosednjo mizo. Čisto vsem trem sosedam piše na čelu:”Model, kva pa ti naročaš solato, a neb raj rastlinjaka? Pa zajce zravn?”

V miru nadaljujem boj z vilico in stebli, nakar prileti mimo poznanstvo s Primorske. Tipična debata v smislu:

Kaj pa ti tukaj?

Ma neč, jem.

A, lepo, lepo.

Nato pa sledi, kar čakam že od trenutka, ko sva eden drugega ugledala:“Solatka, al kaj? A si začel hujšat? Malo paziš na linijo?

Ja. Pazim na linijo.