Pacug

Mojim alergijam se gre zahvaliti, da sem davnega leta 2005 prvič obiskala kraj, kamor se vračam še danes. Pacug pri Portorožu je (za tiste, ki tega mogoče ne veste) majcen zalivček na slovenski obali, ki leži med Strunjanom in Fieso in tisti del najbližje obali je otroško letovišče. Že od leta 1964 (se mi zdi). 7 hišic, jedilnica, nogometno igrišče, odbojkarsko igrišče in kup manjših kotičkov za druženje predstavljajo mehurček, v katerega v poletnih mesecih za 10 ali 7 dni stopijo skupine otrok s svojimi vzgojitelji.

Sama sem se letos vanj vrnila že desetič. Začelo se je dobrih 11 let nazaj, ko me je zdravnica zaradi mojih alergij in glavobolov poslala v kolonijo, ker naj bi morski zrak dobro vplival na moje stanje. Po štirh letih obiskovanja Pacuga kot otrok in dveh letih dela v kuhinji kot servirka, sem letos četrtič v Ljubljani na avtobusu sprejela svojo skupino otrok, ki so mi potem 10 dni bolj ali manj intenzivno skakali po glavi. Večinoma v dobrem smislu. 9 fantov starih od 10 do 11 let je v Stožicah na zbirnem mestu izgledalo še kar sramežljivo, a če kje, tu prvi vtis vedno vara. Kmalu se je izkazalo, da niso nič kaj sramežljivi in da se tako kot vsem ostalim, tudi njim po glavah večino časa napletajo hudomušne ideje. S čimer v resnici ni čisto nič narobe (dokler stvari ne eskalirajo preveč, ampak pustimo detajle). Je pa res, da potem vzgojiteljica začne izgubljat glas, ko se je treba čez celo igrišče dret, da je ob opoldanskih urah igranje z žogo na močnem soncu prepovedano (iz očitnih razlogov), tisti na katere opozorila letijo pa se jih na vse pretege trudijo preslišati (kdo bi vedel zakaj…).

Pa kakorkoli, od svojih servirskih let dalje sem redna članica druge izmene in tudi letos nas je 16 vzgojiteljev vsak s svojo skupino, 2 športna animatorja in en pedagoški vodja v Pacug prišlo z misijo, da otrokom po svojih najboljših močeh čim bolj polepšamo in popestrimo 10 dni počitnic na morju. Naš moto je “vse, sam’ da se otroc’ zabavajo”. S tako logiko se potem tudi pri 30°C oblečeš v dolge delavske hlače in daš na glavo volneno kapo, da bo skeč “A je to” na večeru “Pacug ima talent” čim bolj pristen. In s tako logiko kolegica pokliče Klepača in Gustinčiča z Radia 1, če bi lahko prišla kakšen dan pozdravit otroke (in ona dva, ker sta res zakon, prideta in jim zapojeta in prineseta podpisane kartice, otroci pa so itak potem čisto srečni in je naš cilj spet dosežen).

S tako logiko 10 dni bolj ali manj trdo dela celotna 19-članska ekipa. Vse večerne animacije, dnevne delavnice, animacije na plaži, konstantno prenašanje ozvočenja po letovišču, da se lahko vsak trenutek z ‘radia Pacug’ javljata ‘DJ Blondie in DJ Žaži’. Čeprav mogoče kakšnemu nevednežu izgleda, da smo prišli na plačan dopust, mi pa po desetih dneh pridemo domov in popadamo v postelje za vsaj dobrih 12 ur, da pridemo malo k sebi. Ampak se splača. Sploh če lahko delaš s tako super ekipo. Nas je vseh 19 tako povezanih, da ko pridemo v Pacug dobiš občutek, da v zadnjem letu niti dneva nismo preživeli narazen. In nam niti 10 dni dežja in priložnostna trebušna gripa ne prideta do živega. Saj se mogoče sliši nepomembno, ampak verjeli ali ne, to da se ekipa vzgojiteljev dobro razume med sabo se pozna tudi na otrocih. In najbrž se vsi strinjamo, da je prijetneje preživeti deset dni na morju v pozitivno naravnanem vzdušju.

Vsako leto mi teden in pol prehitro mine. In vsako leto pridemo nazaj v Ljubljano, vsi ravno prav utrujeni in že razmišljamo, kaj bi v program vključili naslednje leto. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Najbolje bi bilo, da si že kar zdaj začnem zapisovati vse ideje, da jih v naslednjih 12-ih mesecih ne pozabim...

Like what you read? Give Tjaša Jereb a round of applause.

From a quick cheer to a standing ovation, clap to show how much you enjoyed this story.