Jaz in burka

Moje prvo srečanje z burko je bilo največ leto dni nazaj na otroškem igrišču v domačem kraju. Z družino smo prispeli na igrišče, kjer je ob gugalnicah stala ženska od glave do pet oblečena v črno oblačilo z odprtino za oči (morda to ni bila ravno burka, morda ima to muslimansko oblačilo drugačno ime, ampak to niti ni tako bistveno). Gugala je, verjetno, svojega otroka, ne spomnim se več natančno ali je bil fantek ali punčka. Na klopci za njima je sedel moški z brado, domnevam, da njen mož.

Priznam, ob prvem pogledu nanjo mi je zastal korak. Ker podobe nisem bil vajen, je telo odreagiralo z nekakšnim strahom. Takšnim strahom, ki se meša z radovednostjo. Na igrišču kar nekako nisem mogel odmakniti pogleda od te slike. Otroka, ki se guga tako kot se vsi otroci, ob njem mama pokrita od glave do pet in bradatega moškega za njo.

V glavi se mi je postavilo nešteto samoizpraševalnih vprašanj. Od tega, kaj ta moja reakcija pomeni? Sem nestrpen do drugačnih? Ali pa je to povsem normalna reakcija nekoga, ki se sreča z nečem nenavadnim v njegovi kulturi? Globoko verjamem, da smo si vsi ljudje enaki; da imamo vsi pravico verjeti v kateregakoli boga in da imamo vsi pravico slediti načelom religije v katero verjamemo. Tako ima tudi katerakoli muslimanka pravico obleči muslimansko oblačilo.

Takoj sem svojo prvo reakcijo „popravil“ s sliko ženske pod tem pregrinjalom. Pa saj je tudi ona povsem navadna ženska, tako kot moja žena, kot moja mati, kot moje prijateljice, kot moje sodelavke in kot ženske, ki jih vsakdan srečujem na vlaku. Tako sem, tudi pred svojo ženo, odločno zagovarjal stališče, da je takšno oblačilo pač njena pravica. In pika.

Ob poslušanju predloga SDS o prepovedi nošenja burke in nikaba v javnosti, se mi je ta slika priklicala nazaj v spomin. Enako kot takrat je tudi tokrat za voljo obrambe moje lastne vere v enakopravnost bila prva reakcija ogorčenje. Ogorčenje nad tem, da se muslimanom zaradi begunske krize odvzema verski simbol. Ampak bolj ko sem se pripravljal na članek o tej temi, bolj se mi je to moje ogorčenje zdelo nesmiselno.

Letos poleti sem prebral dve knjigi. Ena je bila knjiga Nobelove nagrajenke za mir Malala, druga pa švedsko ameriške novinarke Jenny Nordberg o afganistanskih dekletih, ki do pubertete igrajo vlogo dečka zato da soseska ne bi izvedela, da družina „ni sposobna“ roditi fantka. Ko sem si v spomin priklical še knjigo meni ljubega avtorja Khaleda Hosseinija Tisoč veličastnih sonc, potem se mi je slika ženske pod tem pokrivalom precej spremenila.

Mogoče je to kot moja žena, mogoče je to kot vse ženske, ki jih poznam, a po drugi strani je pod njim lahko tudi Zahra. Punca iz Nordbergine knjige, ki se ni hotela sprijazniti s preobrazbo v žensko in spoštovanjem pravil tudi glede oblačenja. Morda tudi njej ta simbol prekrivala onemogoča lastno izražanje, lastno izobrazbo, lastno voljo… Morda je zaradi tega pregrinjala samo muslimanska ženska, v resnici pa želi biti nekdo z imenom in priimkom, ki jo bomo sosedi prepoznali. In da, zapisal bom verjetno zame še nedavno bogokletno misel – morda je v naši družbi, kjer so ženske samostojne, kjer so osebe z imenom in priimkom, prepoved nošenja burke in nikaba smiselna. Ker je to simbol zatiranja žensk, kar je v naši kulturi nesprejemljivo.

Ironično, ampak prepoved bi morda moral podpreti zaradi moje vere v svobodo in enako(pravno)st.

Potem pa mi je misli pomagal zbistriti argument enega od predlagateljev – poslanca SDS Vinka Gorenaka. Ta je namreč kot prvi argument, zakaj je prepoved smiselna, navedel javnomnenjsko raziskavo. No, pravzaprav ni bila javnomnenjska raziskava, ampak navadna spletna anketa. Češ ljudje to podpirajo. Če je to ključni argument, ali to pomeni, da v prvi vrsti ne gre za svobodo in enakopravnost, ampak za (slab) PR? Je bil zato moj razmislek že na začetku odveč oziroma na povsem napačni predpostavki iskrenosti? Je bilo moje samoizpraševanje le posledica naivnosti?

Malo konteksta. Stranka je predlog objavila na dan, ko je javnomnenjska anketa pokazala dvig vladajoče SMC po odločitvi vlade za postavitev ograje na meji. In tako so visokoleteča človekoljubna vprašanja nadomestila druga. Se je nekdo ustrašil, da bo neka druga stranka zajahala val antibegunskega oziroma antimuslimanskega vzdušja ljudi in se je zato odločila za ofenzivo? Če upoštevamo, da je NSi prepoved nošenja burk predlagala že 5. oktobra in takrat od SDS, kot pravijo, ni bilo glasu. Ne gre za ženske, ampak za oblast?!

Čeprav je predlog prepovedi vreden razmisleka in široke družbene razprave ter odpira za sodobno družbo relevantna vprašanja (položaj žensk in njihova enakopravnost) je v tem trenutku tudi nevaren. Predvsem, če bi ga kdo razširil na prepoved nošenja vseh muslimanskih oblačil, tudi naglavne rute. In ni nemogoče, da bi kdo v javni razpravi to skušal storiti. Argumenta predlagateljev ljudje to hočejo in to ni del naše kulture, tega ne preprečujeta.

V napeti situaciji razmer med zahodom in vzhodom ali katoliškim in skrajnim muslimanskim svetom je namreč kakršnokoli podpihovanje sovraštva kot bi pihali v žerjavico. In to ob sodu smodnika. V trenutku ko se zdi, da je Huntigtonov Spopad civilizacij nova izdaja Nostradamusa, je še en konflikt, še eno postavljanje jasnih meja med „našim“ in „njihovim“ svetom popolnoma nepotrebno. Sedaj ni čas za prepovedi, sedaj je čas za razum.

In da se vrnem na začetek. Ste se med branjem vprašali, kako so na burko na otroškem igrišču reagirali otroci? Ko sem pojasnil, da je pač tako oblečena, ker imajo taka pravila, so se igrali dalje. Ločeno od ženske v burki, a kot da se ni nič zgodilo. Ker se, pravzaprav, tudi ni. Morda bi se lahko tudi mi odrasli kaj naučili od otrok.