Snapchat — WTF je to?!

Ker se smatram za nekoga, ki želi biti in tudi je na tekočem z IT (po novem ITK) in ki želi preizkušati obzorja, ki mu jih sodobna tehnologija nudi, sem preprosto moral preveriti tudi ta “čudežni” snapchat*.

*Opomba: družabno omrežje pišem z malo začetnico, podjetje, ki upravlja s tem družabnim omrežjem pa z veliko. Velja za vsa družabna omrežja in podjetja.

Vem. Prvo vprašanje je povsem logično: kaj za vraga naj 35-letnik počne s socialnim omrežjem, ki je razširjena predvsem med najstniki. Tik preden sme kliknil Sign up, sem razmišljal ravno o tem. Zakaj bi postal del omrežja, ki je znan predvsem po (samovšečnih?) selfijih? Odgovor je bil preprost — Because, I need to know!

Po enem tednu uporabe sem hitro ugotovil, v čem je privlačnost tega omrežja in zakaj se zelo težko prime med mojo generacijo in zakaj je zelo blizu najstnikom. Bom poskusil pojasniti.

Snapchat ima vse prednosti FB in TW ter nobene njune slabosti

Najprej uvodno pojasnilo za nepoznavalce (poznavalci lahko ta odstavek prekočite): snapchat je družabno omrežje, na katerem si lahko uporabniki med seboj pošiljajo predvsem fotografije in videoposnetke (lahko tudi sporočila, a to ni bistveno) — skratka neke ujete trenutke. Posebnost pa je ta, da se sporočilo potem, ko ga naslovnik vidi izbriše. Trajne shrambe ni, razen, če prejemnik naredi posnetek zaslona (kar pa naj bi snapchat aplikacija zabeležila ter pošiljatelju tudi sporočila, tu pa Snapchat opozarja, da to orodje (še?) ni zanesljivo).

Kakšna je torej razlika med snapchatom, FB in TW?!

V samem bistvu je ni. V vseh treh primerih gre za družabno omrežje, katerega namen je ostati v stiku s svojimi prijatelji oziroma sledilci. Pomembne pa so podrobnosti.

Facebook je osnovno družabno omrežje. Na njem si, ker moraš biti. Na njem si, da te prijatelji lahko najdejo, da ti lahko najdeš njih in da si lahko na tekočem z življenjem prijatelja ali samo bežnega znanca, kar sicer nikoli ne bi bila.

Kar bi lahko bila največja prednost prvega, je sčasoma postala njegova največja slabost — (pre)množičnost. Odlično jo je z eno samo anekdoto opisal deset let mlajši kolega: “Joj, moj ati mi je poslal prošnjo za prijateljstvo na FB. Pa sem ga kar ignoriral.” Na njem lahko življenje svojih otrok spremljajo tudi starši, tete, strici, skratka vsi pred katerim najstniki morajo skriti del svojega življenja. Uf, kako lažje je bilo nam, ko smo lahko počeli neumnosti, pa te niso nikjer dokumentirane. Če samo pomislim, kako bi izpadlo, če bi takrat (ne bom povedal kdaj) imel nekdo telefon s fotoaparatom ter omrežje, na katerem bi to objavil… Vidite, kakšno olajšanje to prinese?

TW je namenjen spremljanju novic, kratkih domislic in dovtipov ljudi, ki jih želiš spremljati. Zato se TW poslužujejo predvsem mediji, znane osebnosti (ker je to ceneje in učinkoviteje kot poslati PR sporočilo) ter politiki.

Ko se je že zdelo, da je ravno TW rešilna bilka, ker se osredotoča bolj na vsebino kot na neko “zalezovanje” prijateljev iz osnovne šole ter nekdanjih ljubic, je ravno to postala njegova največja slabost — širša množica ga ne potrebuje. Gre za omrežje, ki je namenjeno predvsem nam news junkiejem ter tistim, ki svojo kratko misel preprosto morajo deliti z ostalim svetom. In takšni ljudje s(m)o v manjšini. Edina prednost TW je (bila?), da nanj podjetja še niso navalila v tako množični obliki kot na FB. A tudi to se že spreminja.

In na tem mestu pride snapchat. Na njem posameznik sam izbira komu bo poslal utrinek iz svojega življenja, za ta utrinek ni potrebno (pre)veliko napenjanje možganov in kar je najboljše (in tu je pomembna razlika v primerjavi z instagramom) utrinek se (načeloma) ne shrani, ostane v tvoji in prejemnikovi glavi. In zato je to, v tem trenutku, najbolj idealno družabno omrežje za najstnike.

Poleg tega omrežje obstaja samo kot aplikacija! Ni ga moč uporabljati drugje kot na telefonu (tudi aplikacije posebej prilagojena za iPad ni). Kar še dodatno poudarja pomembnost trenutnih utrinkov in ne nekih poglobljenih razmislekov.