Protestantizem

Besedo protestantizem povezujemo z Martinom Luthrom, ki je na cerkvena vrata pribil 95 tez. To je tisto vprašanje, na katerega smo pri zgodovini v osnovni šoli znali odgovoriti vsi. Ni pa čisto jasno, ali je bil prelen, da bi se jih spomnil še 5 in bi jih bilo okroglih 100. Mogoče so si pa v šoli izmislili neko številko, samo da vidijo, če smo si jo sposobni zapomniti. Kdo bi vedel. Na slovenskih tleh je pomembno vlogo v protestantskem gibanju prevzel Primož Trubar. Potni list Svetega rimskega cesarstva in protestantizem v duši. V tistih časih so ga zaradi novodobnih nazorov tudi preganjali in želeli vreči v ječo, a mu je vedno uspelo pobegniti zaradi dobrega obveščanja s strani njegovih kolegov. Dvakrat je zviznil v Trst; tržaški Škof Bonomo je bil njegov mentor in zaveznik, ki mu je vedno pomagal. Pietro Bonomo je italijansko ime. Nekateri mediji ga na spletu označujejo za avstrijskega humanista, drugi za italijanskega. Več časa gre mimo, bolj bomo lahko manipulirali s tem, kaj je Bonomo bil, in na koncu bo Slovenec, ker je prijateljeval s Trubarjem.

A je važno, kaj, kdo in katere narodnosti je bil?

Vemo, da je bil Pietro Bonomo škof in v redu človek. Sem prepričan, da bi mi zgodovinarji lahko v trenutku povedali, katere narodnosti je bil — ampak a je važno?

Mogoče pa je važno. Pretekli vikend je bil v Trstu shod stranke CasaPound. Stranke, ki se je samooklicala za stranko fašizma 3. tisočletja. Na isti dan, 3. novembra, v Trstu praznuje tudi zavetnik mesta, sveti Just. Poleg tega so hkrati praznovali še 100. obletnico zmage v prvi svetovni vojni. Prva ugotovitev je ta, da so Italijani zmagovalci, ne glede na izid. Druga pa je ta, da če si od nekod ter imaš isto narodnost in državljanstvo, se spodobi, da v svoj narod verjameš in si hvaležen prednikom Je pa modro priznati napake, jih sprejeti in se iz njih nekaj naučiti. Nedaleč stran od prvega, fašističnega shoda je bil shod Osvobodimo se fašizmov. Protest. Zbralo se je nekaj več kot 3.000 ljudi s Hrvaške, iz Italije, Nemčije in Slovenije pa tudi iz Afrike in z Bližnjega vzhoda. Najbrž še od kod drugod, a jih nisem legitimiral.

Pogledat sem šel oba. Normalni ljudje. Shoda stranke CasaPound so se udeležile tudi družine z otroki. Sicer rahlo morbidna glasba in ogromne, velike zastave, a brez nasilja; vsaj takrat, ko smo bili mi tam. Na antishodu pa je bila glasba bolj živahna, imeli so transparente, različne zastave itd. Ob gledanju obeh skupin sem se trudil najti skupno točko. Vsi mi smo ljudje. Vmes so bile sicer tudi živali, a domnevam, da so bile tam zaradi lastnikov, in ne zaradi lastnega prepričanja. V obeh skupinah so bili ljudje odeti v podobne obleke iz trgovin multinacionalk. Podobna organizacija: kombi, zvočniki, glasba. Hoja v koloni.

Antishod brez shoda ne bi obstajal. Antifašist za svoj obstoj že po imenu sodeč potrebuje fašista. Kaj bi drugače bil? Veš, ta stara fora: »Ne bodi proti vojni, bodi za mir.« Najbrž bi mi nekdo, ki je doživel vojno, primazal klofuto. Resnično verjamem, da živimo v časih, kjer imamo dovolj znanja in izkušenj, da se izognemo najhujšemu. Ni zmagovalca v vojni. Zato je debilno praznovati zmago. Debilno se je šteti na ulici, koga je več. Bojim se, da bi preveč zbanaliziral oba shoda. Besede so programiranje in takoj lahko povem, da me bo nekdo slabo razumel. Tega si res ne želim. Vem, da moram paziti, kaj govorim, ker so lahko te iste besede nekoč obrnjene in razumljene čisto narobe. Zato je vsako stvar treba razumeti v kontekstu časa in prostora. Vedno.

Poleg znanja in izkušenj imamo tudi dobro komunikacijo. Pač, glej, tudi na pijači s frendi je najbrž en vmes, ki je malo fašist. Fašizem je samo en strah v preobleki, ki hoče izgledati pogumno. In ta strah potrebuje en pogovor in varnost. Varnost pa so služba, zdravje, prijatelji, hrana, pijača itd. Pojav fašizma je v resnici lučka, da nekje drugje ne štima. Ko se ti pokvari avto, začne svetiti lučka. In če udariš po lučki, da poči in neha svetiti, naj povem, da s tem nisi popravil avta.

Samo ljubezen.