Odprto Pismo o Predlaganih Spremembah Obdavčitve Kriptovalut

Kritična analiza in pripombe na obdavčitev kriptovalut

Na spletnem mestu FURSa smo zasledili nove predloge glede sprememb pri obdavčitvi kriptovalut [1][2]. Z veliko pozornostjo spremljamo to področje, saj si velik del kripto skupnosti želi urejenega in varnega pravnega okolja, kar pa objavljeni izjemno skopi predlogi po našem mnenju ne morejo doseči. Še več, menimo, da bo uvedba novega davka v davčni sistem (in to celo s posebnim zakonom) ustvarila več zmede kot koristi, hkrati pa ugotavljamo, da država s takim predlogom ne bo dosegla nobene poenostavitve oziroma debirokratizacije niti to ne bo koristilo ugledu Slovenije v mednarodnem okolju oziroma med kriptopoznavalci.

V nadaljevanju opozarjamo na nekatere vidike, zaradi katerih so podani predlogi nesistemski, diskriminatorni ter v nasprotju z veljavno zakonodajo, Ustavo ter odločbami evropskih sodišč in v ta namen navajamo pravne argumente ter strokovno povzemamo mnenja velikega dela kriptoskupnosti. Predlagatelji omenjenih sprememb sami žal ne uporabljajo kriptovalut, ter se ne zavedajo škode, ki jo bodo s tem predlogom povzročili tako trenutnim kot tudi prihodnjim uporabnikom, Slovenijo pa spremenili iz vabljive destinacije za plemenitenje kriptopremoženja v destinacijo, iz katere bodo še sedanji prebival umikali svoje davčno rezidenstvo.

Uradna valuta suverene države

Na začetku je potrebno ugotoviti, da je bitcoin uradna valuta suverene države, in sicer ga je zakonodajna skupščina Salvadorja uvedla kot zakonito plačilno sredstvo z Bitcoin zakonom, ki je stopil v polno veljavo 07/09/2021. S tem je postal bitcoin enakovreden in enakopraven ostalim tujim valutam. Uporaba, izplačila in pretvorbe tujih valut v Sloveniji niso obdavčene (če ne gre za opravljanje dejavnosti po ZDoh-2), zato predlog krši načelo enakosti pred zakonom in po nepotrebnem uvaja razlikovanje v ustaljen davčni sistem. Po sedanji zakonodaji tako ni obdavčeno trgovanje z valutami tujih držav, v kolikor gre za spot trgovanje in ne gre za dohodek iz dejavnosti po III.3 poglavju ZDoh-2.

Digitalno zlato

Bitcoin se velikokrat uporablja tudi kot digitalno zlato — varčevanje za slabe čase ter postopno ustvarjanje generacijskega premoženja (tako imenovano “HODLanje”). Bitcoin predstavlja enega od načinov za varčevanje za mlajšo generacijo, ki si ne more več v enaki meri privoščiti nepremičnin ali drugih oblik varčevanja (delnice, skladi ipd.) zaradi visokih vstopnih in operativnih stroškov. V primerjavi s tradicionalno borzo ali družbami za upravljanje, nakup in shranjevanje bitcoina pomenita zanemarljiv strošek, poleg tega pa posameznik lahko kupi le delček bitcoina, ne nujno celega bitcoina, kar omogoča investiranje tudi osebam z manjšim osebnim premoženjem. Bitcoin tako demokratizira in na novo postavlja temelje osebnega varčevanja.

Nadalje je potrebno ugotoviti, da obstoječa zakonodaja daje poseben status fizičnemu zlatu, saj je investicijsko zlato oproščeno plačila DDV (119. člen ZDDV) ter tudi davka na dobiček iz kapitala (93. člen ZDoh-2).

Predlog v tem delu zopet krši 14. člen Ustave (enakost pred zakonom) ker neupravičeno različno obdavčuje digitalna materialna sredstva (assets), ter izvzema iz obdavčitve primerljiva materialna sredstva, v nesorazmernem obsegu pa dodatno obremenjuje generacijo, ki je bolj naklonjena digitalnim tehnologijam in oblikam investiranja, kot pa obstoječa, ki se o novih oblikah ne poduči, ter se bolj zanaša na investicijsko zlato ter nepremičnine.

Obdavčitev kot davek na kapitalski dobiček

Predlagane spremembe so tudi v nasprotju s sedaj veljavnim davčnim sistemom, saj uvajajo določene spremembe, ki kršijo načelo enakosti pred zakonom in načelo enake obravnave davčnih zavezancev.

Iz predlogov sprememb ni moč razbrati, ali se bo stopnja dohodnine od dohodka iz kapitala zmanjševala po letih, kot je to predvideno v 132. členu ZDoh-2 za druge (tradicionalne) oblike kapitala. Če se bo davčni zavezanec odločil za obdavčitev po modelu davka iz dohodka iz kapitala, bi moral biti podvržen enakim merilom/ugodnostim kot pri drugih oblikah kapitala.

Nadalje iz predloga ni mogoče razbrati, da bodo pri ugotavljanju davčne stopnje upoštevana vlaganja oziroma stroški s pridobivanjem kapitala. Že Vrhovno sodišče je jasno povedalo, da je pri obdavčitvi “treba izhajati iz objektivnega neto načela, ki zagotavlja davčno pravičnost, ker terja, da se od dohodka odštejejo za njegovo pridobitev potrebni stroški, saj je le (pozitivna) razlika tista, ki dejansko pomeni povečanje premoženja (ekonomske moči) davčnega zavezanca”.

Predlog površno naslavlja problematiko ustvarjenih izgub v primeru, če davčni zavezanec kriptovalute proda pod ceno, za katero jih je kupil. Iz predloga sploh ni moč razbrati, kako bi zavezanec lahko uveljavljal ustvarjene izgube. V nobenem primeru pa ni logično niti pravično, da bi predlagani davek obveljal tudi v primeru ustvarjene izgube.

Kriptovalute kot plačilno sredstvo

Dodaten problem se pojavi pri uporabi bitcoina in drugih kriptovalut kot plačilnih sredstev, saj bi prišlo do nekakšnega novega prometnega davka, ki bi bil zaračunan brez utemeljene in upravičene pravne in/ali ekonomske podlage. Po obstoječem predlogu FURSa bi moral davčni zavezanec plačati 10% davek tudi, če bi kriptovalute porabil za plačilo blaga in storitev, kar je povsem nov davek, ki nima nobene utemeljitve v obstoječem davčnem sistemu ali pravu EU. Sodišče EU je v sodbi C‑264/14 z dne 22/10/2015[1] jasno povedalo, da “transakcije, ki se nanašajo na valute, ki niso tradicionalne, to je druge valute, ki niso denar, ki je zakonito plačilno sredstvo v eni ali več državah članicah, so finančne transakcije, če sta stranki te valute pri določeni transakciji sprejeli kot plačilno sredstvo” in “pomenijo plačilno sredstvo, ki ga sprejmeta stranki določene transakcije”. Iz tega razloga je potrebno bitcoin obravnavati kot druge tradicionalne valute v smislu, da so oproščene plačila DDV ter kakršnega koli potrošnega oziroma prometnega davka.

Poenostavitev, ki pa je le navidezna

Eden izmed ciljev, ki naj bi ga predlog zasledoval, je tudi poenostavitev obdavčitve v širšem okviru debirokratizacije Slovenije, za katero si prizadeva trenutna vlada. Vendar po našem mnenju ne bo dosežena nobena poenostavitev, ampak bo predlog prinesel še več birokracije ter zapletov.

Kot že pojasnjeno zgoraj, predlog uvaja nov davek (po dopolnjenem predlogu celo dva), ki je noviteta v slovenskem davčnem sistemu in bo terjal nova izobraževanja pristojnih uradnikov, sodno prakso ter teoretično obdelavo. Predlog uvaja več nekonsistentnosti v sedanji davčni sistem, kot smo opozorili že zgoraj, pušča pa odprtih preveč vprašanj, ki pa so nujne za kritično analizo, kako naj bi nov davek sploh deloval in kakšne prednosti bi prinesel, če sploh kakšne.

Predlagane “poenostavitve” glede poročanja o transakcijah, ki si jih obetajo trgovalci kompleksnejših “DeFi” (DEcentralizirane FInance) instrumentov ter vlagatelji v (velikokrat) minljive tržne inštrumente (ICO, DeFi, Farming, NFT, ipd.) bodo kratkotrajne, ker bo zakonodaja prej ali slej začela preganjati izigravanja iz tega sektorja (npr. nakazovanje nagrad ter ostala izplačila, pranje denarja, ipd) in ne bo mogla ignorirati zahtev EU ali OECD ter zavez iz ZPPDFT-1. Prej ali slej bo skupnosti uporabnikov kriptovalut ostal samo dodaten davek, obljubljene poenostavitve pa ne bodo nikoli zaživele.

Sklepno

Že iz hitre analize in pregleda je razvidno, da so predlagane spremembe nedomišljene, pomanjkljive, neusklajene in celo v nasprotju z veljavnim pravnim redom Republike Slovenije ter Evropske unije.

Predlagamo, da davčna obravnava fizičnih oseb glede uporabe kriptovalut ostane v večji meri kakšrna je, ker se nam zdi izhodišče dobro. Kriptovalute so proste davkov, v kolikor davčni organ pri davčnem zavezancu ne ugotovi dohodka iz dejavnosti po ZDoh-2.
Tukaj vidimo možnost vključitve Fursovega predloga, če se ta omeji le na osebe za katere je bil že ugotovljen dohodek iz dejavnost.

Ta izjema lahko naslovi pomankljivost davčni sistem po ZDoh-2, kjer so dohodninski razredi postavljeni preozko, stopnje dohodnine pa previsoko, kot se opozarja že dlje časa.

V tem kontekstu je torej najbolj sporna obravnava davčnega organa v primeru ugotavljanja dohodka iz dejavnosti pri davčnem zavezancu glede trgovanja s (kripto)valutami. ZDoh-2 v 46. členu pušča davčnemu organu veliko manevrskega prostora, da v okviru diskrecijske pravice ugotovi, ali gre za opravljanje dejavnosti (odločanje po prostem preudarku). Taka ureditev ZDoh-2 je razumljiva, saj mora zajemati velik razpon življenjskih primerov, ki jih druge norme ZDoh-2 izpustijo (18. člen ZDoh-2), ta moč pa od uradnika terja, da se vsakemu primeru temeljito in strokovno posveti, ter da po ugotovitvah izdela odločbo, ki je pravno utemeljena in prepričljiva. Davčni organ bi moral s skrbnostjo ugotavljati, kdaj gre pri davčnem zavezancu resnično za opravljanje dejavnosti, kdaj pa je oproščen plačila vseh davkov, ko gre za investiranje oziroma za vsakodnevno uporabo bitcoina in drugih kriptovalut.

Na podlagi navedenega pridemo do zaključka, da novega nepremišljenega davka, ki obsega predstavlja unikum v davčnem sistemu ne potrebujemo. V primeru iskanja poenostavitev ugotavljanja vmesnih transakcij, se pa lahko FURS-ov predlog brez dodatnih negativnih vplivov uveljavla le pri osebah za katere je dohodek iz dejavnosti bil že ugotovljen.Tako lahko obdavčevanje kar najbolj poenostavimo v zadovoljstvo vseh.

Avtorji: Grega Mali, Luka Perčič, Peter Trček

V kolikor imate dodatna vprašanja ali komentarje na posredovan dokument, nam pišite na info@blockchainthinktank.si.

Več informacij lahko najdete na https://blockchainthinktank.si/