Življenje in delo na otoku
Stanujemo in delamo na otoku Bwama, ki je največji izmed 29-ih otokov, ki se dvigajo iz jezera Bunyonyi. Na njem se poleg klinike nahajajo velika cerkev, osnovna in srednja šola. Razen zaposlenih v omenjenih ustanovah in šolarjev, Bwama nima rednih prebivalcev.
Otok ima zelo razgibano in pretežno strmo obalo. Ob zimzelenem gozdu, ki se razteza po vrhu in vzhodnem delu otoka, so obočja prisojnega dela otoka prekrita s terasami obdelovalnih površin. Glavno pridelovalno kulturo predstavja sirek (ang. sorghum), žitarica katerega semena se v tej regiji lahko primerjajo z zlatom-več o tem kasneje. Polja ročno obdelujejo predvsem ženske in dekleta, ki na Bwamo prihajajo na celodnevno delo.
Klinika na otoku Bwama ima dolgo zgodovino. V dvajsetih prejšnjega stoletja, je bila ustanovljena kot klinika za lepro oz. gobavost. Predstavljala je mesto izolacije za paciente, ki so prihajali iz celotne Vzhodne Afrike in so otok lahko zapustili šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so odkrili zdravilo za gobavost. Nove prostore klinike je leta 2011 zgradila Edirisa UK, opremila ga je Sekcija za tropsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, delovno silo pa poleg slovenskih odprav predstavlja zdravstveno osebje, ki ga plačuje država.
Klinika je danes sestavljena iz dveh stavb. V prvi stavbi, ki je povezana z našim bivalnim prostorom, so tri ambulante, laboratorij in lekarna, v sosednji pa se nahaja porodnišnica, t.i. maternity ward. Ob kliniki so tudi bivalni prostori za zaposlene. Z delovanjem klinike smo se bili primorani hitro spoznati, saj smo brez prave uverture zagrabili za delo. Katarina, Maja in Nikola so se razporedili v dve ambulanti in lekarno, sam pa sem zasedel zobozdravstveno ambulanto, v kateri se mi je kmalu po začetku pridružila tudi Melita.
Na kliniki sta ob babicah z maternity ward-a zaposleni tudi dve medicinski sestri, ki sprejemata paciente, en clinical officer, ki trikrat tedensko dela s pooblastili zdravnika in laborant, ki nam lahko pomaga z nekaj hitrimi testi. V ambulantah nam pri delu s pacienti pomagata dva prevajalki, Dianah in Perpetual, ki ju je v delo uvedel Ronald.
Če nam afriški začetek delovnika v glavnem ustreza (z delom začenjamo okrog 9:30), pa smo imeli kar nekaj težav s prilagajanjem na nenapovedano odsotnost ali zamujanje na delo nekaterih zaposlenih. Po mnogih opravkih in srečanji z različnimi ustanovami, nas je izučilo, da tukaj delovni čas teče nekoliko drugače kot smo vajeni.
Četudi bi že samo z resnostjo zaposlenih lahko precej izboljšali oskrbo pacientov, je problem žal še mnogo večji. Kmalu po začetku dela smo dobili vpogled v del širšega delovanja zdravstvenega sistema. Klinika vsake tri mesece prejme državno pošiljko zdravil in medicinske opreme. Sestava pošiljke je vnaprej neznana in večinoma zelo zanimiva. V pošiljki, ki smo jo sprejeli sami, se je naprimer nahajalo več kot trideset tisoč tablet za zdravljenje redke nevrološke bolezni. Po drugi strani je klinika dobila le nekaj škatlic zdravil za povišan krvni tlak, bolezen, ki pesti vsaj polovico naše dnevne čakalnice. Po navodilih ugandskega ministrstva za zdravje bi naj anomalije v pošiljkah zdravil zdravstvene ustanove reševale z blagovnimi izmenjavami znotraj okrožij. Če potrebnih zdravil v pošiljki ni ali pa jih zmanjka, pacienti dobijo navodila, naj si jih kupijo sami. Najbližja lekarna je v mestu Kabale, le prevoz do tja in nazaj pa stane približno 10000 ugandskih šilingov. Dnevna plača delavca v kamnolomu ali na polju nanese 5000 UGX. Ljudje si tako le stežka privoščijo nakup za njihovo zdravje izjemno pomembnih zdravil. Da je bilo predpisovanje ustreznih terapij sploh mogoče, smo lekarno dopolnili z veliko količino zdravil, ki jih kupujemo tedensko. Kakšna je glavnina težav, ki jih navajajo pacienti in kaj smo ob tem spoznali, bomo opisali v prihodnjih blogih.
Dnevno obravnavamo povprečno okrog 40 pacientov. Največ jih prihaja ob ponedeljkih in petkih. Takrat se v bližnjem pristanišču Rutinda odvija sejem, kjer si lokalno prebivalstvo nakupi zaloge živil, obleke in ostalih življenjskih potrebščin.
Pacienti na kliniko iz okoliških vasi ob jezeru prihajajo v glavnem z javnim prevozom. Tega predstavljajo čolni, ki so večkrat napolnjeni do zadnjega kotička. Nekateri pa iz bližnjih vasi priveslajo kar v drevakih oz. kanujih, ki so izdolbljeni iz dreves evkaliptusa. Kljub temu da so ljudje tukaj zaradi razgibanosti in strmine obale primorani uporabljati prevoz po vodi, jih velika večina ne zna plavati. Pogled na prenatrpane javne čolne ali luknjaste drevake je ob upoštevanju tega dejstva prav zastrašujoč.
Po delovnikih, ki se običajno končajo sredi popoldneva, se odpravimo na kosilo, ki nam ga vsak dan pripravi mama Mary. Naša jedilnica se nahaja v majhni hiški na vrhu otoka, ki je od klinike oddaljena 10 minut hoje v hrib. V zameno za sprehod smo nagrajeni s čudovitim razgledom in polno mizo dobrot.
Prebivalstvo v okolici Bunyonyija se v glavnem ukvarja s kmetijstvom in živinorejo. Velika večina pacientov je zato kmetovalcev, ki živijo v majhnih hiškah, razpršenih med terasami obdelovalnih površin na strmih pobočjih hribovij. Večina hišk je sezidana iz zidakov, ki jih izdelujejo na vsakem koraku, nekatere pa so izgrajene iz lesa in blata. Hiše predstavljajo predvsem spalni prostor in shrambo, vse ostalo pa se odvija na prostem. Glavna dejavnost ljudi, poleg obdelovanja zemlje in nedeljskih obiskov cerkva, je druženje ob pitju Bushere.
Bushera je pijača, ki jo pridelujejo iz prej omenjenega sirka. Gre za kašo, ki jo po kuhanju v vodi pustijo zoreti. S časom kaša fermentira in se pretvarja v vedno močnejši alkohol, ki pridobiva tudi na kislosti in ob koncu, vsaj po našem mnenju, dozori do okusa podobnega kisu (“Bruhanju”, pravi Katarina). Posedanje ob pitju velikih vrčev bushere, ki krožijo med prisotnimi, je zaslediti na vsakem koraku. Bushero-tisto manj kislo, uživajo tudi najmanjši otroci. Omenjena pijača je večkrat nadomestilo ali pa celo edini obrok, ki ga ljudje tukaj med delom uživajo. To je tudi vzrok, da velik delež težav, ki jih navajajo pacenti v ambulantah predstavlja shasha munda(1). Za vzročno zdravljenje tega zelo razširjenega simptoma, bi potrebovali pomoč strokovnjakov različnih družboslovnih ved, saj je opisano res močno vsidrano v kulturo tukajšnjega prebivalstva.
Na dinamiko delovanja klinike in osebnostne značilnosti prebivalstva smo se za učinkovito delo morali hitro privaditi. Navadili pa smo se tudi na povsem nov bioritem in način življenja. Udobne WC školjke je zamenjala luknja v tleh. Največ težav s prilagajanjem na to je imel moški del odprave z bolj rigidnimi sklepi. Topli tuš smo nadomestili z vsakodnevnim skokom v jezero, ki s svojimi 20 stopinjami ni zmeraj privlačno. To velja tudi zaradi temperature zraka, ki se giblje od 13 do 23 stopinj. Za “tuširanje’’ ob poznejših urah ali hladnejših dneh, je zato potrebnih veliko spodbudnih besed in medsebojne podpore. Te seveda ne manjka, ne manjka pa niti podpore in začudenja lokalne javnosti, ki vsak naš skok v vodo pospremi z mešanico zgroženosti in občudovanja. Miljenje intimnih predelov ni bilo še nikoli tako neintimno…
Najtežje smo se navadili na popoldansko deževje, ki nas osveži skoraj vsak dan. S septembrom se je namreč začelo deževno obdobje, ki nam večkrat prepreči popoldanske dejavnosti ali nas preseneti na poti. Veliko lažje se je bilo navaditi na vsakodnevni pogled s terase. Lepot panorame Bunyonyija z okolico se, preverjeno, ne da naveličati.
1 Shasha munda v rukigi pomeni bolečina v trebuhu.
