Kreativne šole

Ken Robinson

Franklin je nekoč dejal, da na svetu živijo tri vrste ljudi: nepremični, premični in tisti, ki se premikajo. Vemo, kaj je mislil. Nekateri ljudje ne vidijo potrebe za spremembo in je ne želijo. Ždijo kot balvani v strugi, medtem ko tok dogodkov dere mimo njih. Moj nasvet je, da jih pustite na miru. Plimovanje in čas sta na strani preoblikovanja in tokovi spremembe jih lahko pustijo za seboj. Potem so ljudje, ki so premični. Vidijo potrebo za spremembo. Morda ne vedo, kaj storiti, vendar so dovzetni za prepričevanje in delujejo, ko so prepričani. Delajte z njimi in sledite njihovi energiji. Sklepajte partnerstva, sanjajte z njimi in načrtujte. In potem so še ljudje, ki se premikajo: dejavniki spremembe, ki že vidijo oblike drugačne prihodnosti in so odločeni, da jo bodo uresničili s svojimi dejanji in sodelovanjem z drugimi. Vedo, da dovoljenje ni vselej nujno. Kot je rekel Gandhi, če želite spremeniti svet, morate biti sprememba, ki jo želite videti. Kajti ko se premakne dovolj ljudi, se porodi gibanje. In če gibanje premore dovolj energije, preide v revolucijo. In v izobraževanju potrebujemo natančno to.

Evolucija šolstva

Glede na to, kako ljudje gledajo na učenje, obstajata dve nasprotni paradigmi. Podpiramo prvo, ki sloni na podmeni, da so otroci rojeni učenci. To je paradigma, za katero vemo, da drži, in sodobne raziskave možganov jo potrjujejo na vsakem koraku. Toda šole skoraj vsepovsod delujejo na podmeni, da so otroci po naravi leni in jih je treba prisiliti, da se učijo. Po sedmih ali osmih letih se to dejansko zgodi. Če otroke prisilite, da se sedem ali osem let učijo stvari, ki jih ne zanimajo, postopoma udušite to naravno zmogljivost za učenje.

Zanimivo je, vendar morda ne preseneča, da to obliko ocenjevanja najbolj zavračajo tisti, ki so bili zadovoljni s tradicionalnim ocenjevanjem. »Učitelji poročajo, da imajo največje težave z novim načinom učenci, ki so bili v prejšnjem sistemu zelo uspešni, kajti v tej novi paradigmi ne moreš dobiti A, če ne napreduješ. Za učence, ki so bili v starem sistemu navajeni visokih dosežkov, ker so zelo dobro obvladali igro in so zlahka prepoznali učiteljeve zahteve, so se pravila povsem spremenila. Srednje uspešni in neuspešni učenci so se odzvali čudovito, kajti nenadoma so si lahko sami zastavili cilje in videli napredek.«

»Pozor. Čeprav so dokazi o tem, kako dragocena je vključenost staršev v šolo, zelo močni, nekaterih meja ne gre prestopati. Po Patricku F. Bassettu, predsedniku Nacionalnega združenja neodvisnih šol, jih prestopajo »helikopterski« starši, ki nenehno lebdijo nad otrokom in se ob prvi težavi strmo spustijo v reševanje.« Bassett misli tiste starše, katerih skrb za dobrobit otrok se razteza do točke, na kateri utemeljujejo mikromenedžiranje otrokove uspešnosti − pogosto na veliko škodo njegovega razvoja. Poudarja, da so najnevarnejši helikopterski starši, ki lobirajo pri učiteljih za boljše ocene ali opravičujejo otrokove prekrške in včasih zaidejo tako daleč, da grozijo s sodnimi postopki, če je kaznovan.

V nasprotju s številnimi šolami se učenci ne izlivajo na hodnike vsakih štirideset minut, da bi zamenjali učilnice, v katerih poteka pouk različnih predmetov. Na Srednji tehniški šoli delijo šolski dan na manj časovnih obdobij. Cilj je omogočiti daljše in bolj poglobljeno izkustvo v različnih vrstah projektov. »Nimamo zvoncev,« mi je povedal Larry. »Če moraš na stranišče, greš na stranišče. Nimamo sistema za obveščanje učencev. Veliko je delovanja. Bolj gre za odkrivanje teme kot za pokrivanje teme. Za delo na prostem, ne za pomnjenje bioloških izrazov. Naši otroci opravljajo pripravništvo v javnem in zasebnem sektorju. Razpuščeni smo, čeprav tesno povezani na drugačen način. Učenci delajo z učitelji, ki delujejo v skupinah. Manj je prehajanja od predmeta do predmeta. Izdelujete in ustvarjate množico stvari. Od vas se pričakuje, da redno javno razstavljate svoje delo. Pogosto vstanete in predstavljate. Morate se zabavati.«

Navedeni odlomki so povzeti iz uspešnice Kreativne šole. Knjigo lahko kupite na spletni strani www.eno.si. Cena knjige je 20,30 EUR. Knjiga je naprodaj tudi v elektronski obliki in kupite jo lahko v iBooks Storu ali v Biblosu. Cena elektronske knjige je 14,99 EUR.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.