Lepota let

Manifest proti starizmu

Ashton Applewhite

Ste že kdaj slišali, da bi se kdo opisal kot ostarelega? Izogibajte se besede. Preskočite tudi starostnike, saj namigujejo na betežnost in na to, da pozna starost združuje ljudi v nekakšno enolično zvrst, kar je neznansko daleč od resnice.

Od nekdaj sem se najbolj bala možnosti, da bi sklenila svoje dni med slinjenjem pod kakšno slabo botanično reprodukcijo na kakšnem grozljivem domskem hodniku. Na vprašanje o tem, koliko odstotkov Američanov nad petinšestdesetim letom živi v negovalnih domovih, sem ugibala: »Kakšnih trideset?« Nikoli se nisem približala dejanski številki: štirje odstotki, v zadnjem desetletju za odstotek nižje. Tudi tistih nad petinosemdeset je le deset odstotkov.

Kaj pa bolni, nebogljeni? Kmalu sem zvedela, da več kot polovica »najstarejših« − po petinosemdesetem letu — lahko opravlja vsakodnevne dejavnosti brez osebne pomoči. Morda res ne kidajo snega ali zahajajo v nakupovalna središča, vendar se sami oblačijo, si kuhajo in skrbijo za osebno higieno. Ljudje zbolijo za kroničnimi boleznimi, a se naučijo živeti z njimi. Velika večina starejših Američanov živi neodvisno, dokler jih pač ne pokosi, kar jih ubije.

Kaj pa pošast demence? Kaže, da vsak pozna kakšno grozljivo zgodbo. Nikoli nisem imela dobrega spomina, zato morda še opazila ne bom, če bom zbolela za alzheimerjem. Grozljiva možnost. Toda bolj epidemičen je strah pred izgubo spomina. Se spomnite, da le štirje odstotki Američanov nad petinšestdesetim letom živijo v negovalnih domovih? Devetdeset odstotkov preostalih dovolj dobro razmišlja. In spet, med njimi bo pristala velika večina starejših Američanov, sicer malo počasnejših, a popolnoma sposobnih, da prej ali slej najdejo svoje copate in si utrejo pot v svet.

Kaj pa moja domneva, da stari ljudje ne seksajo več? Res je, da spolna dejavnost z leti slabi. Res pa je tudi, da so domovi za ostarele legla strasti in zaljubljenosti, kot dokazuje strmo vzpenjajoča se stopnja spolno prenosljivih bolezni pri ljudeh nad petdesetim letom. Spolnost in vzburjenje se spremenita, a pogosto na bolje, zlasti za ženske.

Predstavljala sem si tudi, da so stari ljudje depresivni. Navsezadnje so stari in bodo kmalu umrli. Njihovi povešeni obrazi so mi bili zadosten dokaz. Vendar drži, da so starejši ljudje boljšega duševnega zdravja kot mladi in ljudje srednjih let. Kdo bi si mislil? Gre za to, da so ljudje najsrečnejši na začetku in na koncu življenja. Če mi ne verjamete, poguglajte »krivuljo sreče«. Čeprav nas starost oropa stvari, ki so nam bile ljube — telesne moči, ljubljenih prijateljev, napete kože −, smo bolj zadovoljni.

Več ko sem zvedela, bolje sem se počutila ob misli na leta pred seboj — precejšen dosežek sam po sebi. Morala sem pripoznati, da se merila spreminjajo, a tudi, da zelo ostajam v igri. Vedno sem rada kolesarila v mestu, toda zdaj nosim čelado in ne prehitevam. Še zmeraj drvim vzdolž pločnika, a nedavno sem morala upočasniti, da bi lahko vozila vštric s štiriinsedemdesetletno prijateljico, ki jo bolijo kolena. Artritis. Presenetilo jo je, kako jo čas in hrustanec zaustavljata, in tudi mene bosta, ko me bo doletelo. Podobno kot ona si bom domislila, kako naj ravnam. Kupila si bom palico, kot si jo je ona, in hodila naprej. Le da ne tako hitro.

Posebne skrbi so nadomestile brezimen strah. Bila sem na dobri poti. Seveda bo vstop v devetdeseta nekaj drugega — in veliko boljšega — kot nezadržen zdrs v depresijo, plenice in ponošene bele čevlje, kakršne sem si nekoč predstavljala, čeprav me čevlji še vedno skrbijo.

Gibljivost je relativna. Leta 2013 sva s partnerjem Bobom na potovanju po Vietnamu srečala popotnike z vsega sveta, večina jih je bila precej mlajših od naju, nekaj pa je bilo znatno starejših. Carol in Mathisa sva spoznala na dvodnevni vožnji s čolnom iz Halong Baya, severno od Hanoija, kjer se prek 3.000 apnenčastih otokov navpično dviga iz zelene vode. Mathis, upokojeni francoski profesor, ki je preživel holokavst, je bil sedeminosemdesetletnik otroškega obraza. Malce pretežak je bolehal za artritisom in stenozo (moji obolenji!), operativni poseg na vratnih vretencih pa je okvaril njegovo ravnotežje, zato se je premikal ob hojci na treh kolesih. Izpustil je sprehod po eni od zalivskih spektakularnih votlin in izlet s kajakom okoli plavajoče vasice. Toda ko so postregli s kosilom na drugem koncu dolgega, gugajočega prehoda brez ograje, se je s hojco zavihtel čez rob čolna in se izkrcal z gručo mladih Vzhodnoevropejcev, ki so mirno in spoštljivo čakali za njim. Po vrnitvi nam je zaupal svoj smrtni strah pred vodo.

Mathis in njegova žena (malce težja, a enako neutrudljiva) sta prišla v Vietnam iz Burme, kjer sta najela avto z voznikom. Ko bi bila gibljivejša, se ne bi odločila za to rešitev, a prepotovala sta vso deželo, po kateri ni enostavno potovati. Kak teden pozneje sva v hotelu v Hoi Anu, nekdanjem francoskem kolonialnem trgovskem središču, navezala pogovor z neko žensko. Verjetno se je bližala osemdesetim, z možem sta bila Kanadčana in že štiriinštirideset let sta živela na Novi Zelandiji. Njegova hrbtenica je bila tako deformirana, da je bil kruto prisiljen zreti v tla, kadar je vstal, a to ju ni odvrnilo od potovanj.

Bila sta proti koncu šesttedenskega potovanja po Vietnamu in ves čas sta se imela čudovito − razen nekaj dni, ko je žena omedlela v delti Mekonga. Izkazalo se je, da ima zelo visok krvni tlak, za katerega ni vedela, a je bil skoraj usoden. Po krajšem postanku v bolnišnici v Ho Chi Minh Cityju, kjer so ji predpisali zdravila, se je vrnila na pot. »Pijte veliko tekočine,« mi je svetovala. Ko sem omenila njeno vzdržljivost, mi je povedala, da je v Indiji dobila parazite, na ladji po Nilu pa salmonelo, ki jo je po vrnitvi domov za nekaj tednov položila v posteljo. »Trdo kuhana jajca, ne bi pomislili, da so najvarnejša stvar na svetu? Vsi, ki so jih jedli iz košare na naši strani, so zboleli.« »In tukaj vas je spet doletelo,« sem jo pokarala. »Vas res ni naučilo?« »Nič se nisem naučila,« je potrdila in mi z nasmeškom vrnila petko.

Z Bobom se zlahka splaziva na zgornji pograd, kar sva naredila na vlaku iz Hanoija v Saigon, toda pozneje sva le rezervirala spodnja ležišča. Ali motor s prikolico.Ti ljudje, vključno z nama, predstavljajo en konec spektra, tako v ekonomskem kot v avanturističnem pogledu. Številni starejši, ki imajo dovolj denarja, potujejo le v vozičkih za golf, medtem ko največ drugih, ki nimajo sredstev, potuje le posredno, na zaslonu ali na tiskanih straneh. Invalidski vozički bodo veliko bolj kul, ko jih bo moja generacija povsem sprejela in se zahvaljujoč predpisu o invalidnih Američnih iz leta 1990 vozila z njimi na veliko več krajev. Veliko destinacij bo ostalo nedostopnih. Čaka nas milijon kompromisov. Če bodo taki, da me bodo spravili skozi vrata, upam, da jih bom z veseljem sprejela.


Cena tiskane knjige: 24 EUR

Cena eknjige: 12,99 EUR

Število strani: 272 strani

ISBN: 978–961–6943–53–6


Knjigo lahko kupite v spletni knjigarni Eno.

Eknjigo lahko kupite v iBooks Storu ali v spletni knjigarni Biblos.

One clap, two clap, three clap, forty?

By clapping more or less, you can signal to us which stories really stand out.