Starizem

Kaj je starizem?

Starizem je diskriminiranje ali stereotipiziranje na osnovi starosti. Staristični smo, kadar se drugače vedemo ali čutimo do osebe ali skupine ljudi na podlagi starosti, ki ji jo pripisujemo.

. . . . . . . . .

Staromrzništvo je odpor do starih ljudi, staranja in starosti ter s tem povezano socialno ali psihično zapostavljanje in podcenjevanje starih ljudi zaradi njihove starosti. Pojav je tipičen predsodek ali stereotip. V strokovni literaturi je uveljavljen angleški izraz ageism; predlagal ga je leta 1969 Robert Butler, ustanovitelj ameriškega Nacionalnega inštituta o staranju.

. . . . . . . . .

Starizem je odpor do starih ljudi in njihovo osebno ali družbeno podcenjevanje, preziranje, zapostavljanje (diskriminiranje) ter marginaliziranje (izrivanje na družbeni rob) in tudi osebni odpor do staranja in starosti ter do vsega, kar je z njima povezano.

Sposobnost za asimiliranje in razvrščanje podatkov po pomembnosti je mogoče povzeti z besedo modrost. Odlično opisuje prednost, ki jo imajo starejši, kadar morajo kombinirati trenutne podatke s pomembno shrambo splošnega znanja. Raje uporabljam besedo izkustvo, ki ga čas podeljuje vsem in ni isto kot modrost, ki je redka in izjemna. Ob modrem otroku nas spreleti srh in vsi smo že srečali veliko starejših ljudi, o katerih se zdi, da se niso naučili ene same zanimive stvari. Zato sem zadržana do nagnjenja, ki povezuje »modrost« s starostjo v sijoč celofan in jo podarja kot industrijsko pripravljeno darilno košaro vsakomur s sivimi lasmi. Da, mladostniki so predvidljivo utrudljivi in življenjske izkušnje navadno pripomorejo k premišljenim odločitvam in bolj vsebinskim pogovorom, toda domneva, da je modrost, prav kot gube, neogiben rezultat staranja, je oblika obrnjenega starizma.

Psiholog Todd Finnemore ponuja definicijo, ki mi je blizu, in je ena mnogih, ki bi jo bilo treba vtisniti v nevrologijo starejših možganov. »Modrost je sposobnost, da vidimo okoliščine kot povezano celoto. S staranjem se naša sposobnost za povezovanje stopnjuje. Starejši možgani so bolj raznoliko ožičeni in uporabljajo veliko več povezav kot mlajši, saj smo v življenju naredili ogromno asociacij. Modrost omogoča, da v naših možganih razmeroma ubrano soobstajajo dozdevno protislovne zamisli ali dogodki. Lahko smo jezni na nekoga, ki ga ljubimo, ne da bi izgubili izpred oči tesno vez z njim, ali pa ogorčeni nad zamislijo, ne da bi izgubili upanje. Ne hitimo k edini resnici, ker je edino, kar poznamo. Niso vsi starejši ljudje modri, in ne drži, da staranje neogibno in čarobno ustvarja modrost. Toda staranje ponuja veliko priložnosti za razvoj modrosti, če smo le pozorni na izkustva.«

Ljudje pogosto povezujejo modrost s pasivnostjo, drugi razlog, zaradi katerega se je izogibam. Vendar nisem videla izraza v političnem kontekstu, dokler nisem prebrala eseja »Proti modrosti«. Napisala ga je Kathleen Woodward, profesorica na Washingtonski univerzi in v njem zahteva »moratorij na modrost« kot nekakšen ideal za stare. Woodwardova trdi, da sta jeza in modrost nezdružljivi, in da idealiziranje modrosti oropa starejše ljudi vplivnega katalizatorja za osebno in politično spremembo. Veliko lažje je parkirati babico v gugalniku nekam na obrobje, zlasti če se z nasmeškom vda, kot pa imeti opravka s tistim, kar ima še ponuditi ali pravico zahtevati. Starejše imamo radi mirne in vesele. Močna čustva nas spravljajo v zadrego in jezo zelo hitro degradiramo v jeznoritost ali vzkipljivost.

Woodwardova dvomi, ali ta scenarij koristi večini babic, in poudarja, da idealiziranje modrosti v starosti pogosto služi kot zaslon za starizem. Navaja pogosto citiran odlomek iz knjige Senescence psihologa G. Stanleya Halla, prvo pomembnejšo študijo o drugi polovici življenja (danes bi lahko rekli drugih dveh tretjinah), kot jo opredeljuje avtor: »Starost ima enako pravico do čustvenih vznemirjanj kot mladost in nič manj jim ni izpostavljena. Tukaj, kot vsepovsod, smo napačno razumljeni in smo v tako šibki manjšini, da se moramo nenehno odpovedovati svojim vzgibom.« Znak starosti, je dejal Hall, je »nova bojevitost« − ki jo imenuje »moder bes«. Oprta na lagodje in samozavest ima jeza svoj prostor v arzenalu kot odziv na utišanje ali pokroviteljstvo in zavrača pojmovanje, da postanemo prestari, da bi se učili ali čutili.

Show your support

Clapping shows how much you appreciated Eno’s story.