Nadaljnji razvoj plačilnih kriptovalut in kriptovalut s kritjem v realnem premoženju
Dolgo časa je med regulatorji v Evropi in po svetu veljalo razumevanje, da so si vse kriptovalute med seboj enake. Korak naprej je februarja 2018 naredil švicarski regulator za finančne trge (FINMA), ko je izdal smernice za ICO-je. V tem dokumentu je kriptovalute po kriteriju njihove ekonomske funkcije in namena razdelil v tri kategorije, in sicer v plačilne (»payment«), uporabne (»utility«) in kriptovalute s kritjem v realnih sredstvih (»asset backed«). Tej osnovni razvrstitvi so potem sledili še drugi regulatorji po celem svetu.
Od objave omenjenih smernic se je v razumevanju regulatorjev, vsaj tistem objavljenemu, zgodilo bolj malo. Evropski bančni organ (EBA) je v svojem januarskem dokumentu o kripto sredstvih zapisal, da se pod določenimi pogoji kriptovaluta lahko šteje kot reguliran elektronski denar. Evropski regulator za finančne trge (ESMA) pa je v hkrati objavljenemu dokumentupozval Evropsko komisijo k vzpostavitvi regulacije kriptovalut. S tem se je začel postopek večletne priprave regulatornega okvirja na ravni Evropske unije (EU).
Regulacija kriptovalut bo neizbežno precej velik izziv. Glavni razlog je njihov hiter razvoj oziroma eksponentno širjenje možnosti njihove implementacije v poslovne modele. Imenujmo klasifikacijo kriptovalut, ki jo je vpeljala FINMA, kot klasifikacijo 1.0. Poglejmo kakšna je ta klasifikacija leto kasneje, potem ko je zlata doba ICO-jev končana, ko smo vsak teden priča pojavu nove stabilne kriptovalute, ko smo v pričakovanju začetka obdobja množičnih izdaj kriptovalut s kritjem v realnem premoženju in potem ko se kažejo prvi zametki regulacije.
Plačilne kriptovalute
Kot osnovo za klasifikacijo kriptovalut 2.0. vzemimo njeno predhodnico, klasifikacijo 1.0. Tri osnovne kategorije kriptovalut ostajajo. V kategoriji kriptovalut z uporabno vrednostjo (»utility«) se še naprej išče nove načine možnosti uporabe. Skupna točka te kategorije ostaja, da tovrstne kriptovalute omogočajo digitalni dostop do različnih platform oziroma koriščenje storitev na teh platformah (npr. kriptovaluta kot licenca).
Večje spremembe se dogajajo v kategoriji plačilnih kriptovalut. S pojavom številnih stabilnih kriptovalut (»stable coins«) so se plačilne kriptovalute razdelile na dve izrazito različni podkategoriji. Prva podkategorija vključuje kriptovalute, ki niso vezane na realna sredstva in njihovo ceno določa trg (npr. Litecoin). V drugo podkategorijo se uvrščajo tiste, ki so vezane na določena realna sredstva. Vrednost teh drugih naj bi bila toliko stabilna, kolikor je stabilna vrednost premoženja, na katerega so te kriptovalute vezane.
Kriptovalute vezane na realna sredstva se nadalje delijo v dve podkategoriji. Prva podkategorija so regulirane kriptovalute z licenco za elektronski denar. Gre za licenco skladno z novo EU Direktivo o plačilnih storitvah (PSD2), ki jo podeljujejo pristojni organi posameznih držav članic EU. Zaradi številnih zakonskih zahtev (ukrepi za preprečevanje denarja, nadzor nad denarnim tokom, nadzor nad privatnimi ključi uporabnikov), regulirane stabilne kriptovalute ne bodo izdane na javnem blockchainu (»permissionless blockchain«), pač pa bo šlo za elektronski denar izdan na privatnem blockchainu (»permissioned blockchain«), ki se bo uporabljal znotraj posameznih ekosistemov.
Druga kategorija kriptovalut vezanih na realna sredstva so neregulirane stabilne kriptovalute. V letu 2018 in v začetku leta 2019 smo bili priča poplavi njihovih izdaj. Določene so vezane na različne valute (fiat, kripto ali hibridi), druge na druga realna sredstva (npr. zlato, nepremičnine). Tretje naj bi svojo stabilnost zagotavljale algoritemsko, z elastično ponudbo (ponudbo se uravnava z generiranjem in uničevanjem kriptovalute).
Primer prve podkategorije je Tether, ki je po tržni kapitalizaciji daleč največja stabilna kriptovaluta. Kljub nasprotnim govoricam, je do sredine marca izdajatelj zagotavljal, da ima ta kriptovaluta popolno (1:1) kritje v ameriških dolarjih. S spremembo splošnih pogojev je izdajatelj sredi marca 2019 razkril, da temu ni tako. V katero kategorijo stabilnih kriptovalut torej Tether dejansko spada, trenutno ni jasno. Prav tako se je v preteklosti kot vprašljivaizkazala absolutna stabilnost Tethra glede na vrednost dolarja. Preostali primeri s kritjem v fiat valutah so Paxos, TrueUSD, AAA Reserve in Gemini Dollar. Tudi zadnji je že imel težave z zagotavljanjem svoje stabilnosti.
Primera stabilne kriptovalute s kritjem v drugih sredstvih sta Digix in HelloGold, primeri algoritmičnih stabilnih kriptovalut pa so Kowala, Nubits, BitBay in Basis.
Kriptovalute s kritjem v realnim premoženjem
Opisane plačilne kriptovalute s kritjem v realnih sredstvih se uvrščajo tudi v glavno kategorijo kriptovalut s kritjem v realnem premoženju (»asset backed«). V to kategorijo se uvrščajo še t.i. kripto delnice (»security tokens«) in kripto izvedeni instrumenti (»crypto derivatives«).
Glavna razlika med podkategorijama kripto delnic in kripto izvedenih instrumentov je vprašanje tokenizacije in vprašanje pravic, ki se prenašajo skupaj s prenašanjem imetništva kriptovalute. Pri kripto delnicah gre za prenašanje pravnega naslova (dejanskega lastništva) in ekonomskih pravic na sredstvu, ki je podlaga za izdajo. Na primeru tokenizacije delnic podjetja to pomeni, da je imetnik kripto delnice pravni (kot lastnik je vpisan v delniški knjigi) in ekonomski (dividende, glasovanje) lastnik dela podjetja. Na primeru tokenizacije nepremičnine pa to pomeni, da je imetnik kripto delnice vpisan v zemljiško knjigo kot (so)lastnik nepremičnine, prav tako pa mu pripadajo druge pravice (in obveznosti), ki sicer izhajajo iz naslova lastništva nepremičnine.
Predpogoj za kripto delnice so torej razni registri nepremičnega in premičnega (vključno z nematerializiranimi vrednostnimi papirji) premoženja. Dokler ti ne bodo obstajali, s tokenizacijo ne bo prihajalo tudi do dejanske spremembe lastništva nad delnicami, nepremičninami ali drugimi sredstvi. Izdaje pravih kripto delnic so zato verjetno še nekoliko oddaljene.
Drugače je s kripto izvedenimi instrumenti. Pravni lastnik teh instrumentov ostane izdajatelj kriptovalute, na imetnike pa prenese ekonomska upravičenja iz tokeniziranih sredstev. Z različnimi pravnimi instituti se omeji možnost razpolaganja lastnika s temi sredstvi in se s tem zavaruje položaj vlagateljev.
Ko se torej govori o prihajajočih »STO-jih« (»security token offering«), gre dejansko za kripto izvedene instrumente, pa pa za prave tokenizirane delnice. Zato splošno poimenovanje »security tokens« (»security« v angleščini pomeni delnico), za vse kriptovalute, ki imajo posredno ali neposredno povezavo z določenimi realnimi sredstvi, ni pravilno.
Klasifikacija 3.0.?
Ko bomo čez kako leto ponovno razmišljali o osveženi klasifikaciji kriptovalut, bo zagotovo dodanih kar precej novih podkategorij. Obdobju nereguliranih plačilnih kriptovalut bo zelo verjetno sledilo obdobje izdaj reguliranih kriptovalut, ki se bodo uporabljale v raznih reguliranih dejavnostih, npr. izdajanju elektronskega denarja ali prenosu denarnih sredstev (»moneyremittance«).
Pričakovati je tudi številne izdaje kripto izvedenih instrumentov, ki bodo posredno tokenizirale različna sredstva, od umetniških zbirk, do avtorskih pravic na programski kodi, velikih jaht in različnih nepremičnin.
Prvi periodni sistem za kemijske elemente je Mendelejev objavil leta 1869. Zadnji kemijski element je bil dodan pred nekaj leti. Če lahko potegnemo pri tem analogijo s klasifikacijo kriptovalut, potem lahko sklepamo, da bo kripto industrija v prihodnjih mesecih in letih prinesla še veliko novosti.
