Finance za digitalne nomade: banke nikar, sploh ne slovenske!

Številne banke se jezijo, ker jim prilagodljivi in iznajdljivi uporabniki vse pogosteje bežijo k cenejšim storitvam.

Po nekaj letih življenja v Berlinu so me znanci čudno gledali, ko sem jim povedala, da imam z mojo slovensko banko mesečne stroške za vodenje računa. »A v Sloveniji nimate na voljo brezplačnih računov?« so me spraševali. In sem se pozanimala ter hitro ugotovila, da mi kot prebivalki Evropske unije ni treba imeti bančnega računa v Sloveniji, ampak da so bančne storitve globalne in lahko izberem najugodnejšega ponudnika.

Pred kakšnima dvema letoma sem tako odprla račun pri N26 in Fidor Bank, kjer ni mesečnih stroškov, kjer ni poslovalnic in kjer račun odpreš prek spleta. Tudi dvigi gotovine na bankomatih so v večini evropskih držav brezplačni in tudi debetno kartico, s katero lahko nakupuješ prek spleta, plačuješ v trgovinah in dviguješ gotovino, pošljejo brezplačno. S temi bančnimi karticami sem se tako odpravila tudi v Azijo. Zanimalo me je, kakšni bodo tam stroški dviga gotovine in plačevanja v trgovinah. Plačevanje je brezplačno, zato sem, kjerkoli je bilo mogoče, plačevala s kartico, dvigi gotovine pa niso bili tako zelo ugodni — nekje okoli šest evrov sem plačala za vsak dvig. Ne vem, koliko bi me dvig stal s slovensko kartico, ampak gotovo ne ceneje.

Ko sem med potovanjem urejala svoje osebne finance, sem ugotovila, da me nekaj v tem celotnem procesu stane preveč, ampak na prvi pogled mi ni bilo jasno, kaj to je. Dvig ni ugoden, ampak saj sem pazila in dvigovala več gotovine naenkrat, provizije v trgovinah ali kavarnah ni, kam torej izginja del denarja? In potem sem našla luknjo, ki je požirala moj denar. Menjava valute. Ja, menjava evrov za tajvanske dolarje, evrov za malezijske ringite, evrov za tajske bahte. To krade moj denar.

Ampak, kaj pa lahko naredim? Saj vendar nimam izbire, nekako moram dobiti lokalno valuto. Osem mesecev sem preživela v Aziji, in ker se nameravam jeseni spet vrniti in tako rekoč stalno menjavam države, moram nekako najti rešitev. In sem začela raziskovati in zbirati predloge, kako drugi nomadi rešujejo to težavo.

Prva rešitev je Revolut, ki sicer ni prava banka, ampak za moje potrebe to ni pomembno, saj mi ponuja vse, kar potrebujem. Podobno kot pri N26 in Fidorju za storitve ni mesečnih stroškov, prav tako dobiš debetno kartico, s katero lahko plačuješ prek spleta in na POS-terminalih. Tudi Revolut odpreš prek spleta, plača se le šest evrov, da pošljejo kartico na tvoj naslov. Tudi Revolut ima lično mobilno aplikacijo za aktivacijo plačil, pregled porabe in podobno. Ima pa dodatno funkcijo, ki je prej omenjeni storitvi nimata — in to je izjemno ugodna menjava med valutami. Juhu! Prav to, kar potrebujem. Torej izberem moje evre, kliknem menjava in v okviru istega računa prenesem del evrov v na primer tajske bahte. Rečeno — storjeno, skoraj zastonj. Deluje.

Hm, vseeno pa moram plačati še vsak dvig na lokalnem bankomatu. Se da tudi tukaj kaj storiti? Pa smo pri drugi rešitvi. Če želim res absolutno minimizirati stroške finančnih storitev, lahko to naredim s kriptovaluto — najenostavneje z bitcoini. Kako? Imam brezplačne bančne storitve, kjer imam evre. Te pretvorim v bitcoine, plačam minimalno provizijo, mislim, da nekje okoli 0,002 evra. Potem v državi, kjer bom nekaj mesecev, odprem začasni bančni račun, pretvorim bitcoine v lokalno valuto, splet plačam minimalno provizijo in nato lepo na lokalnem bankomatu z lokalno kartico dvignem denar brez provizije. Ta varianta je vse prej kot elegantna, ampak digitalni nomadi so znani po tem, da ne mečejo radi denarja stran po nepotrebnem, tako da bom videla, mogoče izberem to možnost, če pa se mi ne bo dalo ubadati z odpiranjem lokalnih bančnih računov, bom lepo uporabljala Revolut. Sporočim, ko bom znova na poti.

Aja, še vprašanje, ali je vse to legalno. Kakopak. Popolnoma legalno, zato se številne banke jezijo, ker jim prilagodljivi in iznajdljivi uporabniki vse pogosteje bežijo k cenejšim storitvam.