Prelepe plaže, sočen mango in sončni zahodi — a ni vse sanjsko

Te dni se potepam po severni Tajski, natančneje v Chiang Maiu s približno 400 tisoč prebivalci. Mesto nima morja in prelepih peščenih plaž, pa vendar je izjemno priljubljeno med mladimi, ki se tukaj utaborijo za nekaj mesecev, se tako izognejo zimi in lahko tu živijo cel mesec že za 400 evrov (s hrano, najemnino in celo bazenom). Kdo so ljudje, ki prihajajo, me je zanimalo, zakaj prav Chiang Mai, ko pa so v jugovzhodni Aziji še bolj poceni mesta, tudi s plažami?

Popotniki, ki prihajajo sem, pravzaprav niso popotniki. Ne potujejo iz mesta v mesto in ponavadi nimajo fotoaparata in zemljevida v roki. Ljudje, ki jih srečujem, prihajajo na delo. So v bistvu zdomci, ki delajo na daljavo, prek računalnikov in za podjetja, ki imajo sedež v zahodnem svetu. So digitalni nomadi. Srečevala sem jih tudi v Berlinu in tudi sama delam na daljavo, tako da sem nekako del te scene, vendar tako očitno in toliko digitalnih nomadov na kupu doslej še nisem doživela. Prej sem menila, da smo si podobni, zdaj pa vidim, da so med nami tudi velike razlike.

Ko sem prispela v mesto, sem se pridružila tudi Facebook skupini in kmalu ugotovila, da v njej vlada čudna napetost. Ljudje so se nenehno prepirali o tem, kdo so pravi digitalni nomadi, kaj nas druži, kdo se samo pretvarja, po kom naj bi se zgledovali in kdo so tisti, ki bi jih najraje izgnali iz nomadskega raja Chiang Mai. Ker nisem imela časa, se nisem pretirano spuščala v debate, ampak sem se osredotočila na svoje delo.

Ko pozimi v pisarni gledaš skozi okno v siv dan in na Facebooku vidiš nekoga z mangovim smutijem in v kratkih rokavih, sanjariš o delu na daljavo. Vendar digitalni nomadi tudi trdo delamo in skromno živimo.

Zakaj sem pravzaprav prišla v Chiang Mai? Zadnje mesece sem kot nadaljevanje projekta za posredovanje del beguncem (RefugeesWork) skupaj z ekipo razvijala tudi platformo za učenje programiranja (WizardAmigos), in ker sta obe aplikaciji brezplačni in vem, da nekaj časa ne bom mogla delati pri plačanih projektih, potrebujem mesto, kjer lahko znižam svoje stroške in se hkrati še izognem mrzli evropski zimi. Tajska ima odličen mobilni internet (tri gigabajte za 8,5 evra) in v Chiang Maiu je manj dopustnikov in več meni podobnih. V mestu je zato polno internetnih kavarn in sodelavnic.

Po mesecu dni dela v dveh sodelavnicah in srečevanju več deset različnih profilov ljudi vidim, zakaj se v Facebook skupini prepirajo o tem, kdo, kdaj in zakaj je digitalni nomad. Odgovor ni preprost. Skupno nam je samo to, da poskušamo živeti ceneje, kot bi sicer, vendar je motivacija različna med različnimi skupinami posameznikov.

Smo pisana druščina, vendar težava nastane, ker včasih na družabnih omrežjih objavimo kako fotografijo iz tega sončnega mesta in tako ustvarjamo videz, da živimo sanje. Vsi, ki redno delajo in lahko tropske kraje obiščejo samo med dopustom, si predstavljajo, da mi ves čas poležavamo in dopustujemo 365 dni na leto. Ko pozimi v pisarni gledaš skozi okno v siv, meglen dan in na Facebooku vidiš nekoga z mangovim smutijem in v kratkih rokavih, začneš sanjariti, kako bi tudi ti lahko pobegnil in imel »večne počitnice«. To so začeli izkoriščati šarlatani, ki se po spletu, predvsem v Facebook skupinah in na raznih blogih, predstavljajo kot bogataši, ki jim je uspelo in zdaj živijo »večne počitnice«. Seveda imajo za vas tudi instant ponudbo. Vse, kar je treba storiti, je, da se naročite na njihov »motivacijski program«, ki ga lahko izvajate kar prek spleta, ali še bolje, vplačate 1.500 evrov in greste v Chiang Mai (ali na Bali, v Tarifo ali katerokoli drugo nomadsko prestolnico). Tam se za dva tedna pridružite programu, ki vas bo preobrazil v uspešnega poslovneža, ki bo potem lahko večno živel na bazenu, pol ure na dan klikal po spletu, srkal smutije in se mastil z drugimi tajskimi dobrotami.

Ampak ta svet ne obstaja. Digitalni nomadi so večinoma revni oziroma iščejo poti, kako delati na daljavo in zaslužiti dovolj, da si lahko plačujejo tudi socialno varnost in varčujejo za pokojnino. Tako življenje je zanimivo, ker dejansko živiš v tujih državah in spoznavaš veliko zanimivih ljudi ter uživaš v raznovrstnosti kultur in hrane, vendar to ne pomeni, da ne delaš. V sodelavnici, kjer pišem to kolumno, je trenutno nedelja ob desetih zvečer in okoli mene sedi še 11 ljudi, ki delajo.