Zadruge, društva in lokalne skupnosti so prihodnost. Organizirajmo se!

Pred slabim mesecem dni sem se preselila v Anglijo. Ker delam na daljavo, nisem izbrala dragega Londona, ampak sem se povsem po naključju znašla v vasici, 25 kilometrov iz Leedsa. In to zato, ker je zdaj moja nova cimra, Tjaša, na enem od družbenih omrežij prijazno omenila, da imata z možem prostor v veliki hiši sredi angleškega podeželja.

Burley in Wharfedale je kraj z okoli šest tisoč prebivalci. Ko stopim iz hiše, imam nekaj metrov do avtobusne postaje, ki me v dobre pol ure pripelje do centra Leedsa. Hkrati pa lahko samo stopim čez cesto, dve ulici višje in že se znajdem sredi zelenih hribov, pokritih z vijoličasto cvetočim grmovjem, med katerim se leno pasejo črede ovac. Po hribih vodijo številne steze, ožje in malce bolj široke pešpoti, po katerih se lahko ure sprehajaš po neokrnjeni naravi. Poti vodijo med kmetijami in zasebnimi zemljišči in so lepo označene z majhnimi zelenimi puščicami in napisi: »Javna pešpot«.

Zadnje tedne na teh hribih, kjer je nekoč bilo barje, preživim večino prostega časa. Res me je presenetilo, da ima lahko Anglija, tako razvita država in nekdanja industrijska velesila, v neposredni bližini milijonskega mesta tako čudovito naravo, kjer na vsakem koraku srečaš kakšnega divjega zajca, raco ali fazana. Kako jim je uspelo tako elegantno povezati urbanost in podeželje? Kako to, da je priseljencem skupaj z domačini uspelo ohraniti dostop do narave?

V tujini opažam, da je civilna družba veliko bolj organizirana in ne čaka, da bo država ali občina kaj uredila. Če se ne zganejo prebivalci sami, je žal pogosto veliko izgubljenega.

Potem pomislim na vas v Sloveniji, kjer sem preživela dobršen del svoje mladosti. Radehova, dva kilometra iz Lenarta v Slovenskih goricah. Ko sem bila otrok, je bila večina hiš v tej vasi kmetij, le nekaj je bilo novejših hiš. Spomnim se, da smo imeli namesto številke nekaj časa naslov kar Radehova n. h. (nova hiša). Za našo hišo se je raztezal gozd, in če si šel na sprehod, si vedno srečal kakšno srno, zajca, fazana ali celo lisico. Potem pa smo se začeli »razvijati«. In čedalje več je bilo novih hiš in gozd za našo hišo so prodali in ga dobršen del posekali, ker bodo nekaj gradili. Hiše zraven naše so se povezale v ulico in v bližini so zgradili avtocesto, ki povezuje Mursko Soboto z Mariborom. Nasip ob reki Velka, ki je bil velika zelena neokrnjena površina, na kateri si srečal črede krav, je presekala cesta in del nasipa je postal industrijska cona, kjer predelujejo odpadke, tako da če se sprehajaš v bližini, namesto da bi dišalo po pokošeni travi, smrdi po smeteh.

In tako se tukaj sredi Anglije sprašujem, zakaj lahko v tej vasi, kjer živi šestkrat več ljudi kot v Radehovi, na sprehodu vsakič srečam kakšno divjo žival in brez težav najdem točko, kjer ne slišim nič drugega kot žuborenje potoka ali piš vetra, medtem ko v Radehovi težko najdem urejene pešpoti, kjer se lahko ne turist, ampak domačin sprehaja več ur. Seveda so še skriti kotički, ampak kilometer tu, par sto metrov tam, težko je najti dolgo povezano pot. Vsakič je manj narave in namesto označenih poti, kjer bi se ljudje lahko sprehajali ali kolesarili, so vsepovsod nepremišljeni posegi v naravo in sredi vasi na primer vso noč gori ulična razsvetljava in zakriva pogled na bogato zvezdnato nebo, ni pa na primer pločnika, ki bi povezal sosednje zaselke med seboj.

V Angliji in Nemčiji, kjer sem živela zadnjih sedem let, sem zasledila, da so v preteklosti za nekaj časa že izgubili stik z naravo, vendar so se lokalne iniciative zganile in poskrbele, da obstajajo urejene poti v naravi in hkrati tudi njeni nepretrgani deli, ki so namenjeni samo živalim. Tako lahko danes sredi glavnega mesta Nemčije ponoči srečaš kakšno lisico ali zajca, ki je prišel na nočni sprehod. Lepo bi bilo, da tudi v Sloveniji ne urejamo narave za turiste, ampak da se lokalno prebivalstvo poveže in uredi dostop do narave v svojem okolju ter tako zagotovi, da bodo še naprej obstajali kilometri in kilometri povezanih sprehajalnih in kolesarskih poti.

V tujini tudi opažam, da je civilna družba veliko bolj organizirana in ne čaka, da bo država ali občina kaj uredila. Če se ne zganejo prebivalci sami, je žal pogosto veliko izgubljenega. Ni potrebno veliko, samo da se ljudje začnejo pogovarjati in skupaj načrtovati ter načrte uresničevati. V zadrugah, društvih in lokalnih skupnostih lahko še kako oblikujemo našo prihodnost. Organizirajmo se!