Kolektivne tožbe — bomo prvim priča prav na področju kripto valut?

Z 21. aprilom 2018 se je v Sloveniji začel uporabljati novi Zakon o kolektivnih tožbah (ZKolT), ki v naš pravni prostor vnaša dolgo pričakovano ureditev kolektivnega uveljavljanja zahtevkov v primerih množičnega oškodovanja. S tem pridobivamo institut soroden razrednim tožbam (t.i. class action), kot jih poznajo v ZDA in ki na področju kripto valut veljajo za resno grožnjo kršiteljem. Pa bi se jih morali bati tudi v Sloveniji?

Zakaj kolektivno uveljavljanje zahtevkov predstavlja grožnjo svetu kripto valut?

Eden izmed osrednjih smotrov instituta kolektivne tožbe je olajšati dostop do sodnega varstva zlasti v zadevah, v katerih je posamezna škoda tako majhna, da se oškodovancem ne bi zdelo vredno uveljavljati posamičnega zahtevka. Prav to pa bi lahko bilo kot nalašč za primere ICO projektov (ang. Initial Coin Offering) — popularne oblike množičnega financiranja, ki temelji na primarni izdaji in javni prodaji kripto žetonov — zlasti zaradi dejstva, da sicer takšno kolektivno uveljavljanje zahtevkov v kripto svetu še zdaleč ni redko. V ZDA denimo prav razširjenost razrednih tožb (t.i. class action) in strah pred njimi postaja eden izmed pomembnih razlogov, zakaj se večina ICO projektov na vsak način na daleč izogiba ZDA.

Mt. Gox, Tezos, Centra, Coinbase, Kraken…

Prva odmevnejša razredna tožba (t.i. class action) na področju kripto valut je bila sicer že leta 2014 vložena proti banki Mizuho, ki je sodelovala s kripto menjalnico Mt. Gox, večji val tovrstnih postopkov pred sodišči pa je nato sprožila serija razrednih tožb zoper švicarsko fundacijo Tezos. Ta je najprej julija 2017 s prodajo kripto žetonov XTZ oziroma t.i. “Tezzie-jev” zbrala rekordnih 232 milijonov dolarjev, že v oktobru in novembru 2017 pa so vlagatelji na ameriška sodišča vložili 4 razredne tožbe. Te pa niso bile uperjene zgolj proti švicarski fundaciji (izdajateljici žetonov), temveč tudi zoper njeno ameriško partnersko družbo (“operating entity”) in zoper vodilna člana Tezos ekipe osebno.

Razrednim tožbam zoper Tezos so sledile številne druge — v podobnem položaju so se tako v zadnjem času zaradi različnih kršitev znašli tudi Centra Tech, Monkey Capital, ATB Coin, Giga Watt, Paragon Coin, Coinbase, Kraken, Xunlei, BitConnect, Coincheck, BitGrail…

Slovenija: kaj ZKolT prinaša na področju kripto valut?

Zakon o kolektivnih tožbah uporabo kolektivnih tožb predvideva v primerih množičnega oškodovanja — to je opredeljeno kot “primer, v katerem več fizičnih ali pravnih oseb trdi, da so bile oškodovane zaradi iste nezakonite dejavnosti ene ali več fizičnih ali pravnih oseb”. Čeprav bi s to opredelitvijo najverjetneje lahko zajeli vse zgoraj navedene primere razrednih tožb v ZDA, pa bo zaradi nekaterih zakonskih predpostavk in omejitev, ki so predstavljene v nadaljevanju, kolektivno uveljavljanje zahtevkov na področju kripto valut (vsaj zaenkrat) v precejšnji meri omejeno. Zagotovo pa ni povsem izključeno.

Zakon o kolektivnih tožbah se bo lahko uporabljal tudi za primere množičnih oškodovanj, ki so nastali še pred trenutkom njegove uveljavitve.

Katere kršitve bi se na področju kripto valut lahko uveljavljale kolektivno?

Glede na zaenkrat prepoznane pravne izzive s področja kripto valut ključno omejitev vsebuje že 2. člen novega zakona. Po novi pravni ureditvi je namreč vložitev kolektivne tožbe omejena zgolj na posebej opredeljena področja uporabe — v bistvenem gre za področja varstva potrošnikov, omejevanja konkurence, finančnih storitev, varstva pravic delavcev ter varstva okolja. To pa glede na pravno naravo kripto valut dejansko pomeni, da bomo v zvezi z njimi o kolektivnem varstvu praviloma lahko govorili šele v primeru:

  • kršiteljev pravic potrošnikov iz pogodbenih razmerij oziroma njihovih pravic po predpisih s področja varstva potrošnikov, in
  • kršiteljev pravil trgovanja na organiziranih trgih ter prepovedanih ravnanj zlorabe trga v skladu z Zakonom o trgu finančnih instrumentov.

V zvezi z drugo alinejo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) sicer nedavno že zavzela stališče, da bi bili izdani kripto žetoni lahko spoznani za finančni instrument samo pod izredno omejenimi pogoji. Ker pa je organiziran trg opredeljen le kot trg finančnih instrumentov, praviloma na področju kripto valut tovrstnih kršitev zaenkrat ne bo mogoče uveljavljati. Vendar pa bi se ob morebitni spremembi trenutnega stališča Agencije v prihodnje povsem realno lahko srečali tudi s kolektivnim uveljavljanjem odškodnin zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij in tržnih manipulacij.

V ZDA so vlagatelji že uporabili institut razredne tožbe zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij.

Še nekoliko bolj odprto pa v tem trenutku ostaja vprašanje, v kakšnem obsegu se lahko na področju kripto valut uporabijo predpisi s področja varstva potrošnikov. V kolikor bi v kakšnem delu trženja, ponujanja in prodaje kripto valut in povezanih storitev prepoznali potrošniško razmerje, bi bil obseg uporabe kolektivnih tožb že v tem trenutku bistveno razširjen. Zaradi visoke stopnje varstva potrošnikov se zdi, da bi bila v tem primeru prva kolektivna tožba na področju kripto valut le vprašanje časa. Zgolj ena izmed številnih precej očitnih podlag bi v tem primeru bile agresivne in zavajajoče poslovne prakse — medtem ko so po predpisih s področja varstva potrošnikov jasno nedopustne, uspeh številnih kampanj ICO projektov pravzaprav izrazito temelji prav na le-teh.

Zgolj eden izmed primerov zavajajoče in agresivne poslovne prakse pri trženju ICO projekta.

Kljub zgoraj navedenemu pa se zdi, da je tako opredelitev kripto valut kot finančnih instrumentov kot tudi uporaba potrošniških predpisov na tem področju zaenkrat še precej oddaljena. Zato si tudi kolektivno varstvo v svetu kripto valut dejansko zaenkrat še težko predstavljamo.

Kdo bi lahko vložil kolektivno tožbo proti “kripto podjetju”?

V ZDA velja, da razredno tožbo v imenu celotne skupine ljudi, ki so se znašli v podobnem pravnem in dejanskem položaju (razreda), lahko vloži posamezen oškodovanec brez vnaprejšnjega soglasja ostalih. Nasprotno pa v Sloveniji po novem kolektivno tožbo lahko vloži zgolj upravičena oseba, ki mora obenem biti tudi reprezentativna.

Medtem ko reprezentativnost presoja sodišče (ugotavlja ali bo oseba ustrezen zastopnik skupine, ki bo deloval pošteno in primerno ter v najboljšem interesu njenih članov), pa je upravičena oseba za vložitev kolektivne odškodninske tožbe lahko samo ena izmed kategorij oseb, določenih v zakonu:

  • višji državni odvetnik in
  • nepridobitna pravna oseba zasebnega prava, ki deluje na relevantnem področju.

Tovrstna opredelitev upravičenih oseb v primerjavi z režimom v ZDA že v izhodišču bistveno omejuje uveljavljanje kolektivnih tožb. Zdi se sicer, da bi vsaj na področju varstva potrošnikov kolektivne tožbe lahko vložile nekatere obstoječe organizacije (npr. Zveza potrošnikov Slovenije), vendar pa je dopustno tudi, da se takšna organizacija ustanovi ad hoc pred vložitvijo tožbe. S tem je zahteva upravičenosti nekoliko omiljena, vložitev kolektivnih tožb pa v tem delu tudi na področju kripto valut realno povsem mogoča.

Sistem izključevanja oziroma vključevanja: opt-out ali opt-in?

Gre za vprašanje ali bo končna sodba zavezovala vse člane skupine oškodovancev, razen tistih, ki se aktivno izločijo (opt-out), ali samo tiste člane, ki k tožbi pristopijo aktivno (opt-in). Toženec je v bistveno slabšem položaju, kadar pravni red določa sistem opt-out. V teh primerih je namreč vključitev večjega števila oškodovancev v kolektivno tožbo bistveno bolj verjetna, skupna vsota zahtevkov pa posledično mnogo višja — gre za sistem, ki je v ospredju v ZDA.

Slovenski zakon presojo, ali se bo v postopku uporabilo sistem opt-in ali opt-out, sicer prepušča sodišču. Vendar pa se zdi, da bi bila zaradi osnovnih značilnosti poslovanja s kripto valutami precej bolj verjetna uporaba sistema opt-in — sistem opt-out se namreč ne sme uporabiti:

  • v kolikor najmanj 10% članov skupine uveljavlja izplačilo, ki presega 2.000€.
  • za osebe, ki nimajo stalnega prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji.

Pričakovati je torej, da bo na področju kripto valut vendarle v ospredju sistem, v katerem mora vsak oškodovanec v ustreznem roku z izrecno izjavo zahtevati vključitev v kolektivni postopek, sicer vanj ne bo vključen — takšen sistem pa, kot rečeno, za tožene subjekte zagotovo predstavlja znatno manjšo grožnjo. V navedenih zakonskih okvirih kolektivne tožbe tako predstavljajo resno grožnjo za izdajatelje žetonov samo v redkih primerih, ko so vlagatelji v ICO pretežno Slovenci.

Ali se kolektivno uveljavljanje zahtevkov lahko pogodbeno izključi?

V številnih splošnih pogojih prodaje (t.i. terms of sale), katere praviloma pred nakupom kripto žetonov izrecno sprejme vsak vplačnik v okviru ICO projekta, zasledimo t.i. “class action waiver” — klavzulo, s katero se vsak pogodbenik vnaprej odpove skupinskemu uveljavljanju zahtevkov v okviru razredne tožbe. Čeprav je eden izmed tovrstnih primerov tudi Tezos, je ameriško sodišče zavzelo stališče, da je takšno klavzulo v konkretnem primeru treba šteti za brezpredmetno, posledično pa je razredna tožba kljub temu dopustna.

“Class Action Waiver” v splošnih pogojih sodelovanja v nakupu XTZ žetonov Tezos-a

Bi slovensko sodišče v tem primeru ravnalo drugače? Zelo malo verjetno. Iz namena zakonodajalca in dejstva, da je takšna kolektivna tožba pogosto lahko celo edina učinkovita oblika pravnega varstva oškodovancev, najverjetneje izhaja, da je pravni režim kolektivne tožbe kogenten. Klavzula, s katero bi se oseba vnaprej odpovedala kolektivnemu uveljavljanju zahtevkov, bi bila zato pred slovenskimi sodišči najverjetneje spoznana za nično. Še toliko bolj pa to velja za področje potrošniškega prava, kjer je stopnja zaščite še višja, tovrstni pogodbeni pogoji pa praviloma štejejo za nepoštene in posledično nične.

Zakaj bi bile kolektivne tožbe lahko (izjemno) privlačne tudi za odvetnike?

Dodatna predpostavka za vložitev vsake kolektivne tožbe je tudi obstoj zadostnih finančnih sredstev. Sodišče bo že v okviru presoje reprezentativnosti upravičene osebe upoštevalo obstoj finančnih sredstev upravičene osebe. Ta so sicer lahko zagotovljena tudi s strani tretje osebe, pri čemer mora biti izkazana transparentnost in neobstoj navzkrižja interesov, tretja oseba pa ne sme odločilno vplivati na procesne odločitve, ne sme biti konkurent tožene stranke in ne sme za zagotovljena finančna sredstva zaračunati obresti po obrestni meri, višji od zakonske.

Odvetnik se lahko dogovori za nagrado v višini do 30% deleža od prisojenega zneska.

Zakon izrecno ureja možnost, da se odvetnik dogovori za nagrado v deležu od prisojenega zneska — ta pa lahko znaša vse do 30%, v kolikor se odvetnik ob tem zaveže, da bo v primeru neuspeha v pravdi sam nosil vse stroške postopka.

Takšna možnost pa bi lahko bila za odvetnike na področju kripto valut še posebej zanimiva. V ZDA so denimo odvetniki že prepoznali veliko priložnost — odvetniška pisarna Silver Miller v tem trenutku denimo zastopa tožnike v kar 8 različnih razrednih tožbah v zvezi s kripto valutami, leto 2018 pa označuje kot “leto ICO pravd”.

Za razliko od ZDA pa se vendarle zdi, da bomo v Sloveniji na kaj takega morali še nekoliko počakati — čeprav zaradi nekaterih spornih ravnanj na področju kripto valut do množičnih oškodovanj nedvomno že prihaja, bo šele od nadaljnjega razvoja pravne ureditve odvisno, v kolikšni meri bodo ta ravnanja sploh prepoznana za protipravna. ZKolT v slovenski pravni red sicer res vnaša institut kolektivne tožbe, vendar pa ta zaradi nekaterih navedenih omejitev nedvomno predstavljala znatno manjšo grožnjo od ameriške razredne tožbe. Vseeno pa bo za vse subjekte, ki delujejo na področju kripto valut, prav zaradi odsotnosti jasne regulacije ključno, da v okviru poslovanja ravnajo s povečano skrbnostjo.