ČE SEM ZMOŽEN BITI SAM, potem sem pripravljen za odnos…
Doživljanje samskosti nam lahko pomaga bolje razumeti tudi Eriksonova teorija človekovega psihosocialnega razvoja. Po tej teoriji gre vsak človek v življenju skozi osem stopenj, ki se vedno odvijejo v enakem vrstnem redu in tudi v približno enakih življenjskih obdobjih.
Prehod čez vsako stopnjo se kaže v občutenju krize in reševanju konflikta. Uspešno reševanje teh razvojnih kriz oblikuje trdno identiteto in stabilnega človeka, v nasprotnem primeru pa je človek poln dvomov, negotovosti, ne ve, dobro, kdo je in kaj sploh hoče v življenju.
Nerazrešene krize iz preteklosti se lahko zavlečejo v kasnejša obdobja in vplivajo na način življenja, na sprejemanje odločitev in na odnose z drugimi. Zato je dobro poznati vse razvojne stopnje in malo premisliti ob vsaki.
PRVA STOPNJA: zaupanje/nezaupanje
Prvo krizo doživlja otrok v prvem letu življenja, ko niza dobre in slabe izkušnje v svojem okolju. Če so njegove osnovne potrebe zadovoljene, ne samo hrana in fizično udobje, temveč tudi človeški stik, nežnost, pozornost, potem otrok razvije občutek stabilnega, predvidljivega, dobrega sveta, ki mu lahko zaupa. Na drugi strani pa nedosledna skrb in negotovosti v otroku ustvarijo podlago za temeljno nezaupanje. Čeprav je uspešna razrešitev v smeri zaupanja svetu, mora obstajati tudi manjši negotovi del, drugače je človek lahko preveč zaupljiv in nekritično naiven.
DRUGA STOPNJA: samostojnost/dvom vase, sram
Druga stopnja razrešuje dilemo samostojnosti nasproti dvomu vase. Otrok v drugem letu živahno ‘osvaja’ svet in se uči številnih novih spretnosti, zelo pomembno pa mu je, da ima občutek samostojnosti (bom sam, jaz bom, ne bom,…). Spet je rešitev krize v zdravi meri samostojnosti, ki pa pozna svoje meje in socialne oz. druge omejitve. Pretirane omejitve in skrb pa otroku puščajo občutek nezmožnosti in dvom v lastne sposobnosti.
TRETJA STOPNJA: pobuda/občutki krivde
V obdobju od tretjega do petega leta otrok poskuša z uveljavljanjem svojih pobud, daje iniciative za aktivnosti, si zastavlja zahtevnejše cilje in doživlja tudi neprijetne posledice. V takem primeru se mu vzbudijo občutki krivde. Starši naj bi podprli otrokove pobude, a jih hkrati usklajevali z družbenimi pravili. To je po Eriksonu osnovna podlaga človekove vesti. Če bo otrok ob svojih pobudah doživljal kritiko, zavračanje, si ni bo več upal uveljavljati svojih zamisli in preizkušati svojih sposobnosti, če pa ne do doživel omejitev, lahko iz njega nastane pravi družinski ‘tiran’.
ČETRTA STOPNJA: podjetnost/manjvrednost
Ob vstopu v šolo otrokom igra ni več dovolj. Želijo se približati svetu odraslih, opravljati dela in naloge, kot jih vidijo pri starejših. Če so uspešni, razvijajo delavnost in podjetnost. Posebno pomembno je šolsko področje; ponavljajoči se neuspehi, primerjave z bolj uspešnimi, pomanjkanje spodbud pa ustvarjajo na drugi strani vsesplošno občutje manjvrednosti.
PETA STOPNJA: jasna identiteta/zmedena, nedoločena identiteta
Ne glede na to ali uspešno prebrodi predhodne krize, vsakega otroka na pragu odraslosti čaka največji izziv: postavitev lastne identitete. Mladostnik zelo globoko in kot težko nalogo začuti težnjo po razjasnitvi: kdo je, kaj bi počel v življenju, v čem je drugačen od drugih, s čim se lahko pohvali… Vse to razjasnjevanje sovpada z velikimi fizičnimi, duševnimi in socialnimi spremembami v njegovem življenju in končni rezultat je oblikovana identiteta. Če mladostnik uspešno razreši številne dileme svojega jaza, lahko oblikuje jasno identiteto, to pomeni, da ve, kdo je, kakšne so njegove vloge in naloge v socialnem okolju in da jih obvladuje. To mu daje občutek samozaupanja, samospoštovanja in sprejemanja sebe, kakršen je. Neugoden izid mladostniške krize pa je nejasna ali zmedena identiteta, ki se kaže v nenehnem menjavanju življenjskih stilov, neodločenosti, predajanju raznim vrstam odvisnosti, nezmožnosti vzpostavljanje kvalitetnih medosebnih odnosov in podaljševanju odraščanja.
ŠESTA STOPNJA: intimnost/izolacija
Ko kriza mladostništva še odmeva in se človekov jaz komaj dobro ‘postavlja na noge’, sledi v zgodnji odraslosti (od približno 20 do 30 leta) že kriza intimnosti oz. zbliževanja. Prijateljstva ali partnerstva v mladosti so bolj namenjena ugotavljanju, kdo človek je, kakor pa resnejšemu odnosu. Šele človek z jasno identiteto lahko vzpostavlja prave in poglobljene medosebne odnose tako na telesnem kot na razumskem, čustvenem in duhovnem nivoju. Erikson torej podaja aksiom: pristni intimni odnosi so možni šele, ko človek realno spozna in sprejme samega sebe. Kriza te razvojne stopnje se kaže v strahu pred izgubo lastnega jaza, v strahu pred prilagajanjem drugemu in v občutkih nevarnosti oz. možnih bolečih razočaranj. Pri komer prevladajo takšna občutja, se v vedenju pojavijo umikanja, izmikanja tesnejšim odnosom, kar vodi v izolacijo in osamljenost. Pravilno reševanje te stopnje prepoznamo po zmožnostih vzpostavljanja tesnih partnerskih ali prijateljskih odnosov, tudi če odnos prinaša težave in žrtvovanje.
Kriza tega obdobja pozna pestro dinamiko. Človek je socialno in duševno že toliko zrel, da se včasih ne loteva toliko reševanja svoje dileme, temveč išče argumente, s katerimi utrjuje obstoječe stanje in ga opravičuje pred seboj in drugimi — obrambni mehanizem racionalizacije.
Nekateri mladi odrasli želijo obdržati oboje: osebno neodvisnost (nevezanost) in povezanost z drugo osebo ali osebami. Poznamo več oblik takih ‘rešitev’: ‘koruzništvo’ oz. partnerstvo brez resne medsebojne zavezanosti; priložnostni odnos — ‘dokler bo šlo’; ali celo partnerstva za spolne zadovoljitve, brez drugih povezav. V resnici je težko ločiti za katero krizo pravzaprav gre, mnogi se verjetno še vedno vrtijo v krizi temeljev lastne identitete in uporabljajo druge ljudi kot sredstvo za odkrivanje in spoznavanje samega sebe. Zrelost odnosa pa se kaže v tem, da je človek bolj kot nase, naravnan na drugega.
Pri vstopanju v resne medosebne odnose pridejo na plan še vse pretekle slabo razrešene krize preteklih razvojnih stopenj. Človek, ki ni predelal osnovnega nezaupanja do sveta, terja od svojega partnerja, da mu je vedno na razpolago in da vedno in povsod zadovoljuje njegove potrebe. Tega v svojem ranem otroštvu od staršev sam ni bil deležen in se ne zaveda izvora svojih zahtev, kaže pa po drugi strani močno navezanost na partnerja.
Potem se lahko pojavi negotovost in dvom druge stopnje, ki ravno tako pričakuje od partnerja stalno občudovanje in potrjevanje lastnih zmožnosti in sposobnosti.
V situaciji neodločenih partnerjev, ko se eden ali oba ne znata ali ne zmoreta dogovoriti oz. se odločiti za skupnost, lahko zaslutimo v ozadju nerazrešeno krizo oblikovanja samostojnih pobud in podjetnosti. V ospredje stopajo občutki manjvrednosti, strahu, sramu, dvoma in tako si prenekateri mlad moški ne drzne tvegati morebitne zavrnitve dekleta in rajši ostaja sam.
Kaj torej storiti?
- Gotovo so na prvem mestu srečanja z vrstniki, formalni in neformalni pogovori. Kot pri mladostnikih je potrebno najprej srečati samega sebe. Zato takšna vrstniška srečanja niso namenjena iskanju partnerja, temveč stabilizaciji lastnega jaza in morda zraven še drugih življenjskih okoliščin.
- Včasih je dobro tudi nekaj časa ostati sam, razmišljati, prebirati dobro strokovno literaturo, opazovati sebe, svoja ravnanja in odločitve.
- Nekatera občutja pomagajo razjasniti tudi starši — lahko je šlo za selitev v zgodnjem otroštvu, bolezni, skrbi, nezaposlenost koga v družini; dolgočasne družinske zgodbe lahko skrivajo v sebi velika odkritja.
- Dobra in učinkovita je lahko tudi strokovna pomoč, individualno ali v skupinah.
V teh kratko opisanih razvojnih stopnjah lahko vsak sam išče povezave s svojimi življenjskimi vzorci ali vedenjem, ki ga opaža v svoji okolici. Končni rezultat vseh teh prizadevanj za razjasnitev pa ni v vsakem primeru partnerstvo, temveč človek, ki to v polnosti je, ponosen in zadovoljen s seboj, pomirjen z okolico in z veseljem do življenja v katerem koli stanu in situaciji.
Karmen Pečarič
