Žensko srce, bi moralo biti tako blizu Bogu, da bi moški moral iskati Njega, da bi našel njo.

Na prvi pogled se mi zdi to čisto nemogoče. Saj se ne da biti tako blizu Bogu, ali pač?
Pri tem se mi kot prvo postavlja vprašanja: »Kaj pa sploh pomeni biti blizu Bogu? Kako to izgleda? Kakšen je človek, ki je v močni navezi z Bogom? Po čem se loči od drugih?

Mislim, da lahko vse odgovore na ta vprašanje zajamem v eni sami besedi:

»Ljubezen.«

Ljubezen, ki se zavzema za dobro, ki išče in se bori za Resnico, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, sočutna, pozorna, ki sprejme … in se kaže v majhnih stvareh sredi vsakdana.

Kako naj bi to zgledalo?

Še vedno me nagovarja kompliment voznice avtobusa, ki mi je na nekem duhovnem srečanju rekla: »Vedela sem, da morate biti kristjanka, ker vedno, ko pridete na avtobus pozdravite in se nasmehnete.« Definicija mojih profesorjev in vrstnikov pa je bila naslednja: »S svojim zagovarjanjem krščanskih vrednot, odločnostjo, jasnostjo in drugačnimi zanimanji, hobiji, si kot da bi prišla z drugega sveta.« Teh delčkov je še mnogo … a žal je skoraj v vsakem tudi malo ali precej človeške nepopolnosti. Pa vendar: prek tega, da si dovolimo biti ljubljeni in da se trudimo živeti po evangeliju, izžarevamo nekaj posebnega, postajamo takšni, da je drugim lepo ob nas, da se čutijo sprejete in zaželene.

In ko pri drugih začutimo in vidimo, da so v sebi umirjeni, veseli, da so topli in čuteči, da se resnično razumejo in sprejemajo med sabo, se zagotovo vprašamo, le kako jim to uspe?

In potem si, pa čeprav le za trenutek, zaželimo, da bi bili tem dobrim ljudem podobni.

En dober, močan zgled, par trenutkov srečanja, ki nas je zelo nagovorilo, je dovolj, da nam ostane v spominu in nas vleče naprej — iskat Boga, iskat ljubezen. Da bi razumeli in tudi sami okusili kako je, če je moje žensko srce (ali za moške moško srce) tako blizu D/dobremu.

Zato smo vsi poklicani, da bi živeli v tem duhu sprejemanja in ljubezni: najprej sebe, z in v vsem, kar smo in vsega, kar nam življenja prinaša, zatem pa drugih in Boga in da bi zmogli tudi sprejemati in se veseliti vsega lepega in dobrega ter vse ljubezni, ki nam je podarjena.

Ali drugače,…

Ker ne vem čisto, kako bi se lotila obravnavanja te misli, jo bom prenesla na osnovno in vsakdanjo raven. Recimo, da je moj fant ali najboljši prijatelj, zagrizen športnik. Vsak dan trenira, vikende preživi na tekmah, prosti čas pred računalnikom, ko navija za druge športnike in večina tega, kar pove, je povezanega s športom. Jaz si lahko ob tem mislim, ah to ni zame in se umaknem stran od njega, lahko nekako toleriram ali pa, če ga imam res rada in si ga želim razumeti: grem z njim na tekme, govorim z njim o tem, da bi ga lahko v tem navdušenju razumela in podprla.

Ženski (ali moškemu), ki je blizu Boga pa niti ni treba ves čas govoriti o Bogu, biti po cerkvah.

Če res zaupa Gospodu, da jo ima rad, da jo najboljše pozna, če je odprta za njegovo delovanje, milost in ljubezen, če se tudi sama trudi živeti v veselju in služenju, če si dovoli čutiti, vsa čutenja in hrepenenja, ki jih nosi v sebi … če se trudi živeti po Evangeliju … bo že s tem pričevala.

Njeno sočutje, toplina, nežnost, Mir, veselje, skrbnost … bodo govorili namesto nje in jo delali skrivnostno in privlačno.

In če jo bodo drugi hoteli v tem razumeti in posnemati, bodo morali tudi oni iskati Boga in prodirati v bistvo, v srčiko sebe, drugih in sveta. Za vsemi maskami in obrambami poiskati čuteče, ranjeno, lačno in vsega polno srce. Se z vsem razumom odločati za iskanje Resnice, delanja dobrega in za to, da v bližnjem res vidijo brata in čudovitega Božjega otroka in se z vsemi močmi truditi, da premagujejo svojo šibkost, svoje pomanjkljivosti, grehe, rane in se učijo imeti radi v dejanju in resnici.

Mateja D.