Živeti ali životariti obdobje samskosti — doživeti samskost kot križ ali kot priložnost za osebnostno rast

SAMSKOST KOT PRIPRAVA NA ZAKONSKO ŽIVLJENJE

Obdobje samskosti je tudi danes še vedno precej tabu tema — mišljena kot nekaj negativnega, nekaj kar ne sme dolgo trajati, pa vendar se o tej temi ni problem pogovarjati z ljudmi, ki se soočajo z enakim ˝življenjsko-družbenim˝ stanjem. Problem navadno nastane takrat, ko se srečajo samski s poročenimi ali v zvezi.

Sprašujem se, čemu norme in pričakovanja družbe s starostjo posameznika in njegovim stanjem samskosti, rastejo in postajajo čedalje očitnejša, ko se bližamo tridesetim? Zakaj ocenjujemo posameznika kot ˝čudnega, nedoraslega, da je z njim nekaj zelo narobe˝, ko pri petindvajsetih še ni imel nobenega partnerja? Zakaj tako radi sodimo in smo tako neradi sojeni? Zakaj imamo, ko smo v zvezi, vedno večjo moč, da sodimo samske o njihovem stanju samskosti? Zakaj tistim, ki so v zvezi ali poročeni nikoli ni potrebno zagovarjati svojega položaja, medtem ko so na tapeti vedno samski? Zakaj tako nelagodno vprašanje: ˝Zakaj pa ti še nimaš fanta/punce? Kako to, da si samski/-a?˝ v večji meri sprašujejo punce kot fantje? Zakaj se moramo ženske vedno bolj primerjati med seboj in z neuspehom drugega, višati svoj uspeh? Je ključen prehod iz samskosti v zakonsko življenje za naš življenjski uspeh, našo srečo? Zakaj je na to vprašanje tako težko odgovoriti, ne glede na to, da imamo dekleta vedno pripravljenih več odgovorov, a v tistem trenutku zmrznemo in ostanemo brez besed; čemu je potrebno to stanje razlagati in opravičevati — kaj je s tem tako zelo narobe? Zakaj se je potrebno primerjati in zakaj upoštevati družbene smernice in vloge, ko pa nam hkrati vsi govorijo, da smo edinstveni; da je dobro biti drugačen; da uspeš le, če si malo nor in poseben, če več poskusiš, tvegaš; če se lahko zadovoljiš z vsakim; če imaš lahko nizka pričakovanja? Je res biti samski nekaj tako zelo slabega? Ni bolje biti samski kot se mučiti v zvezi brez izhoda? Ni bolje čakati in si želeti dolgotrajne zveze kot pa skakati iz plota na plot in izkoriščati osebe za svoje potrebe? Kaj dolgoročno izpolnjuje?

Znanstveniki so v svojih zadnjih raziskavah ugotovili, da je danes število samskih oseb skoraj izenačeno s številom sklenjenih zakonskih zvez. Zakaj živimo toliko let v samskosti in v njej ne znamo videti nič pozitivnega, ne znamo je ovrednotiti ampak si le želimo, da čimprej mine? Na spletu lahko najdemo veliko odgovorov, a prav nihče nam ne bo dal le enega, končnega odgovora. Vsak človek išče svojo poklicanost v tem življenju, nekateri so poklicani v duhovniško ali redovniško življenje, nekateri v posvečeno samsko življenje, drugi pa v zakonsko življenje. Sama si želim in iščem svojo poklicanost v zakonu, obenem pa se zavedam, da je Bog tisti, ki ima pripravljen načrt za vsakega izmed nas, in da mi bo on pokazal pot, ki si jo je zamislil zame.

V nadaljevanju bi vam rada predstavila svoj pogled na samskost, pogled le iz ene od večih možnih strani dojemanja, ki se je izoblikoval v meni, na podlagi vseh izkušenj ter preizkušenj iz življenja, v zelo krščanski družini (kjer o tej temi nismo nikoli govorili) in gibanja tako v katoliških kot drugih krogih; kot oseba, ki sem se vedno borila, da bi našla to, po čemer hrepenim; o čemer sem veliko prebrala v marsikateri knjigi o teologiji telesa; da bi našla nekoga, ki bi poleg mojih zunanjih lastnosti, videl in sprejel predvsem mojo notranjost (dobre in slabe lastnosti) ter jo oplemenitil; nekoga, ki bi skupaj z mano ljubil, me cenil in spoštoval, mi zaupal in verjel vame; ki bi skupaj z mano živel sveto in mi pomagal priti v Nebesa. Predstavila bom osebni pogled z ženske strani, kot ga čutim in živim obenem pa bi rada izpostavila, da nikoli ni bilo lahko, niti ni bilo idealno živeti s takšnim pogledom, zanj se je bilo potrebno odločiti; verjamem pa v to, da bo svojo vrednost obdobje samskosti pridobilo oz. pokazalo šele takrat, ko bo le-tega konec in začetek nekaj večjega, nekaj lepšega in željenega. Ni nujno, da se bo z mojimi besedami strinjal vsak bralec; če bom koga lahko nagovorila z mojimi mislimi ali mu/ji pomagala pri doživljanju enakega, bo moj namen dosežen.

Z leti so se, tako moj pogled na samskost, kot pričakovanja, spreminjala. Lahko bi rekla, da sem se z vprašanjem o samskosti začela spraševati od obdobja pubertete dalje. V času konca osnovne šole, ko so sošolke in sošolci začeli ˝dobivati˝ fante ali punce. Takrat sem tudi sama v sebi začutila željo po tej bližini, a lahko rečem, da takrat teh zvez še nisem preveč resno jemala; bila sem preveč sramežljiva in svoje stanje samskosti opravičevala z nesprejetostjo lastnega zunanjega videza in neopaženostjo nasprotnega spola. Predvsem se nisem zavedala vse veličine in globine takšnega odnosa. Čeprav ženske postanemo zrelejše za zvezo običajno že v zgodnjih mladostniških letih in čeprav o tej temi debatiramo od pubertete dalje na vseh srečanjih, na vseh verskih dogodkih ali počitniških tednih, se je še danes nismo naveličale, saj z vsakim letom odkrijemo nekaj novega.

Ko sem bila v obdobju pubertete, sem si želela, da bi tako kot sovrstnice, tudi sama imela fanta, a tega ni bilo. Kot sramežljivo dekle, sem si želela, da bi fant prišel do mene, a tega nisem dočakala.

Želela sem si in še vedno verjamem v to, da je moški tisti, ki mora pristopiti do ženske in ne obratno, moški je tisti, ki zaroči žensko in ne obratno, saj smo ženske vedno neodločene in če moški ve, kaj si želi, kaj hoče, potem bo tudi ženska vedela in verjela, da bo to držalo.

Ko se vloge obrnejo, se le-te zelo poznajo s stanjem v zvezi in glede vseh posledic, ki le te prinesejo v družinsko življenje, si sama tega ne želim doživeti. V tistem času sem se vedno spraševala: ˝Ali nisem morda dovolj lepa; zakaj nimam lepših genov; kaj je v meni tako narobe, da ne privlačim drugih; zakaj me nihče ne opazi?˝in leta so tekla dalje. Prišla je srednja šola, ko je bilo dojemanje samskosti v isti generaciji še bolj izrazito. Zopet se je bilo potrebno vedno znova spraševati, zakaj sem še vedno v istem stanju? Zakaj ima vedno več punc fanta in kako to, da ga sama še nimam? Čeprav je bilo moje mišljenje bolj zrelo, je sam družbeni pogled na samskost in stanje v družbi pripeljalo do tega, da sem vedno bolj kritizirala sama sebe, svojo zunanjost, začela opažati vedno več osebnostnih pomanjkljivosti. Po srednji šoli sem odšla na fakulteto, obenem tudi s ciljem, da spoznam fanta in se poročim pri štiriindvajsetih. A glej ga zlomka, tudi tedaj mi ni uspelo. Kot zelo družabno osebo, ki jo ljudje dojemajo kot zgovorno, ki redno obiskuje krščanske in druge dogodke, kjer fantov ne manjka; je bilo vedno znova malce čudno, da še zmeraj nimam nobenega; včasih pa je marsikdo celo pomislil, da se kaj dogaja z menoj in drugim, čeprav je bilo med nama le iskreno prijateljstvo. Za vsako udeležbo na kateremkoli dogodku je bila vedno v srcu tudi skrita želja, da koga spoznam, da s kom začutim nekaj več, da se kaj zgodi…

Veliko sem razmišljala in prišla do spoznanja, da bom iskala moža in ne fanta. Zakaj moža? Po dvajsetem letu začnemo punce vsako leto bolj rasti in postajati zrelejše osebe. Vedno več razmišljamo o zvezi, poslušamo več zgodb različnih parov in doživljamo veliko sprememb. Nekako postanemo odrasle, samostojne in neodvisne osebnosti. Do petindvajsetega leta si nekako postavimo in izoblikujemo tudi življenjske prioritete — cilje, od katerih na podlagi vseh dotedanjih izkušenj, težko odstopimo.

V času epidemije, ki je bil za mnoge eden izmed najtežjih, je bil zame čas milosti in blagoslova. Čas, ki je večini fantov in deklet podaljšal samskost za dve leti. Čas, v katerem so trpeli mnogi pari, saj se niso mogli družiti in čas, ko so mnogi samski še bolj hrepeneli po zvezi in sklepali zveze preko spletnih aplikacij, katerih število uporabnikov se je naenkrat vidno povečalo. Vem, da se ne boste vsi strinjali z menoj, verjamem pa tudi, da se najde tudi nekaj takih, ki ste samo obdobje trpljenja, bolezni, odrekanja doživljali tudi malce drugače, na pozitiven način; da ste se odločili, da si ga vzamete zase in iz sebe naredite najboljšo možno različico. Sama sem to obdobje izkoristila za delo na sebi; v tem obdobju sem se veliko pogovarjala o odnosih s svojimi prijatelji preko zooma in prebrala veliko člankov na spletu. Odkrila sem veliko stvari, odkrila sem sama sebe, globino in vzroke svojih problemov. Nikoli se nisem posluževala sklepanja in iskanja zvez po spletu. Zakaj? Lahko bi rekla, da po eni strani še sreča, da obstajajo, saj se mnogi najdejo in poročijo, a tak način sklepanja zveze z nekom, v primeru, da te osebe nisem nikoli spoznala v živo, pri meni žal ne pride v poštev, saj se realnost videnega marsikdaj ne sklada z napisanim na spletu. Verjamem le v iskreno zvezo v živo, ki preraste in se razvije in prijateljstva.

S tem, ko sem se posvetila sama sebi in osebnostno rasla, sem se veliko naučila; spoznala tudi pozitivne vidike samskosti. Lahko sklenem, da sem se med epidemijo naučila živeti in opustila životarjenje. Zakaj je bilo vredno vseh trinajst let životariti in sanjariti o ˝princu na belem konju˝, ko pa ta vendar ne obstaja; zakaj je bilo treba v ta namen izkoristiti vsako minuto mojega razmišljanja tako podnevi kot ponoči o tem, da bi imela nekoga, če pa se v vseh teh letih ni nič spremenilo. Zakaj sem si namišljala vse mogoče dogodke s posebno osebo, ko pa se le-ti niso nikoli zgodili v takšni meri kot sem pričakovala.

Odločila sem se, da je tega dovolj. Dovolj, da se neham sekirati za družbena pričakovanja in da začnem živeti samskost, kot se ˝zagre˝, da jo pač sprejmem, ker v njej trenutno živim in lahko rečem, da mi je včasih kar super, da sem tu, kjer sem, ko poslušam same tragične zgodbe propadlih odnosov — zvez, nespoštovanja in varanja; takrat si rečem, še sreča, da se mi trenutno ni potrebno ukvarjati še s takšnimi težavami oziroma jih niti nikoli ne želim doživeti; da sprejmem sebe v celoti in se preizkusim v marsikaterih hobijih ter razvijam svoje talente. Da zaživim in iz sebe naredim nekaj najboljšega, da se pripravim za odnos z nekom.

Večkrat sem od svojih prijateljev, zaradi preobilice dejavnosti, s katerimi se ukvarjam, slišala znane besede: ˝Pa saj ti itak nimaš časa za fanta, ker imaš preveč stvari˝. No katerakoli punci/fantu, ki je kdaj že slišal/a te besede ali jih podal/a drugi/drugemu, lahko rečem le to: Večja obremenjenost in zasedenost z dejavnostmi nikoli ni bil razlog za samskost; če bi fanta spoznala v tem času, bi bilo to nekaj najlepšega in vso količino dejavnosti bi podredila le odnosu z njim– to nikoli ni možen razlog — lahko je le izgovor, ko z nekom nočeš biti ali začeti zveze, saj v njem ne vidiš posebne iskrice — ljubezen nikoli ni in ne more biti le enostranska. Je pa res, da so se z leti odraščanja in osamosvajanja moja pričakovanja do fantov spremenila. S tem, ko sem začela sprejemati sama sebe, ko sem od parov slišala veliko zgodb, s tem so se tudi zvišala moja pričakovanja do fantov. Čeprav se bližam tridesetim in čeprav še vedno nisem imela fanta, se sedaj na podlagi vseh slišanih zgodb, tako srečnih kot nesrečnih zakonskih zvez, še toliko bolj zavedam tega daru — oziroma obdobja samskosti. To obdobje sem sprejela kot nekaj lepega; obdobje, ko se mi ni potrebno prilagajati drugemu, obdobje iz katerega se lahko še bolj razvijem, tako osebnostno, duhovno in čustveno; za katerega se nisem odločila zaradi svoje kariere ali zaradi tega, ker si ne želim biti z nobenim ali ker me noben ne opazi; to je obdobje, ki sem ga sprejela kot priložnost, da postanem takšna, kot bi si jo želel imeti moj mož. Obdobje, ko si vedno bolj želim spoznati tistega pravega, ki mi ga Bog namenja. To obdobje samskosti je potrebno sprejeti, sicer lahko le životarimo in smo nesrečni. To je obdobje, ki ga je potrebno ozavestiti in iz sebe narediti največ, kar lahko. To ne pomeni, da gremo v zvezo s prvim, ki nam pride nasproti, le zato, da smo v zvezi in da nas družba sprejme; ampak zato, da bomo šli v zvezo zares pripravljeni in da bomo večino osebnostnih napak popravili oziroma se jih zavedali, še preden bomo z nekom; saj v zvezi ne smemo pričakovati, da bo druga oseba zadovoljila vsa naša hrepenenja in popravila vse težave; zavedam se, da jih ne bo in niti ni njegova dolžnost, da jih. Popraviti in pripraviti se moramo že prej, v obdobju samskosti, ko je čas za to. Verjamem, da mi bo to obdobje in delo na sebi v zvezi prineslo veliko darov, in da bom v zvezo vstopila bolje osebnostno pripravljena.

Zakaj sem še vedno samska, ko pa sem imela v zadnjih treh mesecih že veliko namigov s strani fantov po čem več? Glede na trenutno spletno ponudbo zmenkarij, Tinderja, Katstik, bi lahko imela enega fanta, lahko bi imela dva, lahko bi jih imela več, lahko bi spletala kratke zveze… A ne, moja duša mi tega ni nikoli dopustila, da bi razmišljala na tak način, si želela kratkotrajnih zvez, izkoriščala fante za svoje želje… Ne, ta čas samskosti in pogovorov s prijatelji, mi je dal zavedanje, da je iti v zvezo dolgotrajna — zemeljsko večna odločitev, ki jo potrdi sklenitev svetega zakona; da je potrebno iskati moža in ne fanta — iti v dolgoročno zvezo; da je potrebno čutiti, predvsem pa ljubiti in spoštovati drug drugega. Za ljubezen se je z drugo osebo potrebno odločiti in jo najprej obojestransko začutiti. V zvezi si morata oba partnerja želeti rasti drug ob drugem in se spreminjati — gre za obojestransko odločitev.

Zato, ker sedaj vem, kaj si želim, vem kaj hočem in česa nočem; predvsem ker vem, da to česar hočem — ideal po čemer hrepenim in si ga želim, najbrž ne dobim ali pa le izjemoma; ker sedaj vem, da si želim spoznati tistega in takšnega, ki ga moja osebnost, moj karakter potrebuje. Ni nujno, da mi bo v vsem všeč, a pomembno je, da bo imel tisto, kar potrebuje moje srce. Da bo imel nekaj več, kar imajo drugi, ki mi sedaj prihajajo nasproti, a v njih ne vidim nič več kot le prijateljstvo. Da bo med nama prisotna močna energija, močna vez, iskrice v očeh, da bo vera tista, ki naju bo združevala, da bova eden v drugem začutila, da nekaj čutiva, nekaj kar znanost ne zna opisati; to začuti le srce, tega se ne da prisiliti, to se zgodi.

Kot pravijo, prišel bo, ko boš najmanj pričakovala — mogoče je že nekaj resnice v tem; in sedaj, ko sem nekako sprejela stanje, v katerem sem, so ˝ponudbe po sklepanju zveze kar začele prihajati z različnih strani˝;

sedaj vem, da imam izbiro, da izberem po svojih pričakovanjih in čutenju, da si zaslužim nekoga, ki bo imel in mi dal nekaj več; nekoga, ki me bo cenil takšno kot sem; nekoga, ki bo hvaležen, da sem čakala nanj; da sem naredila iz sebe več, kot bi se sicer za mojo starost pričakovalo; želim si, da bi prišel, ko bom nanj pripravljena; čeprav moja samopodoba nikoli ni bila dovolj močna; čeprav nikoli nisem sodila v krog postavnih in lepih žensk; se zavedam, da bom težko našla tistega, ki ga iščem obenem pa svojih kriterijev ne bom zniževala, saj so mi tako svetovali vsi prijatelji, saj tako čutim, da je prav ter se zavedam vrednosti svoje duše; se zavedam, da nisem zaman vsa leta čakala na tistega pravega; si zaslužim nekaj več in če bom sama sebe sprejela v celoti, me bo tako še lepše sprejel tisti, ki mi je namenjen ter še toliko bolj cenil. Vem, sliši se precej idealno in nemogoče, a verjamem, da je v Bogu vse mogoče, le spustiti ga moramo v naš odnos z nekom.

Čakati na nekoga, biti izbirčen in sprejeti čas samskosti in razločevanja ter biti pripravljena na čas, ki ga je Bog določil za najino spoznavanje, je zame ideal. Hrepenim po tem, da bo zaradi vse moje priprave na čas z nekom, tudi moja prihodnost lepša, zakon bolj izpolnjujoč in trden ter trajen (brez vnaprejšnje možnosti in misli na morebitno ločitev) vse dni mojega življenja, v sreči in nesreči, v ljubezni in zdravju…

Sedaj verjamem, da mi ga bo Bog poslal v času, ki si ga je zamislil zame, za naju in do takrat je v moji moči le to, da molim zanj in da sprejmem sama sebe z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, da živim in ne obstanem, da sem srečna v tem, kar sem, da je moje obdobje samskosti ovrednoteno s posebno vrednostjo in da s tem kar sem, privabim tistega, ki me išče, da me najde; da skupaj rasteva, se izoblikujeva, si ustvariva družino in se trudiva živeti sveto, obenem pa ne smem pozabiti na to, da moram tudi sama še naprej obiskovati takšne dogodke, na katere prihajajo fantje, katerih vrednote iščem.

Nazadnje si želim, da bi bilo teh vprašanj: ˝Zakaj pa ti še nimaš fanta?˝ čedalje manj. Da to ne bi bilo prvo vprašanje, po čemer bi me prijatelji/ice sodili ali z menoj začeli pogovor, ko pa je toliko drugih tem, o katerih se lahko pogovarjamo. Da bi ovrednotila to obdobje do te mere, da bi imela vedno moč, da bi moj odgovor na to vprašanje presegel razmišljanja oseb, ki bi mi ga zastavile in da bi na vse krščanske dogodke hodila z namenom osebnostne poglobitve in ne z bremenom nenehnega iskanja bodočega moža, saj bo le ta prišel, ko bom to najmanj pričakovala, ko bom bila resnična jaz.

K.