Ali ti Bog lahko odpusti, če si že imel spolne odnose pred poroko ali na sebičen način?

Imeti spolne odnose pred poroko ali zgolj iz sebičnosti je greh. Je napaka s katero izrabimo in ranimo sebe in drugega. A ko se nam kaj takega zgodi v življenju, prevečkrat storimo še eno napako.

Boga si predstavljamo kot nekega velikega, starega sodnika, ki nas lekaznuje za naše bedarije.

Tako se tudi obnašamo. Bojimo se ga in iz strahu poskušamo spolnjevati nekatere zapovedi, ki jih zmoremo in znamo. Ali pa enostavno odpišemo Boga, ker ne želimo živeti pod takim pritiskom. Sploh na področju spolnosti, kjer se je v resnici težko obvladati.

Tudi ko storimo napako se lahko, se moramo obrniti k Njemu

A Bog; Oče, Sin in Sveti Duh je najprej Bog ljubezni. Predstavljajte si, da imate sina ali hčerko. Ta mali se še uči. Kaj storimo, ko otrok naredi napake, pa naj se jih zaveda ali ne? Še vedno ga imamo radi, zelo radi, ustrašimo se zanj, ja, ga poskušamo tudi popraviti a lažje kaznovati a v glavnem ga, jo imamo radi. Želimo ji dobro. In poskušamo biti nežni. Odpuščamo. Čeprav nas boli, ko gre otrok mimo naših dobronamernih pravil.

Tako tudi Bog. Včasih dopusti trdo lekcijo a nam odpušča in nam želi najprej pomagati. Vse zato ker nas ljubi bolj kot Oče svojega sina ali hčer.

Dober primer odpuščanja spolnih grehov imamo v Svetem Pismu. Pred Jezusa so privedli znano prostitutko, da bi videli, kaj bo storil. Oni so jo hoteli obsoditi na smrt, on pa je to preprečil. Branil jo je. Ne le to, odpustil ji je vse grehe. Kar je hotel, je bilo le, da ne greši več. (Jn 8, 1–11)

Spolni greh Bog odpusti kot vse ostale grehe.

Glede tega je njegovo usmiljenje neskončno. Na zalogi ima čistost, ki jo podarja še posebej preko božje matere Marije ter drugih svetnikov čistosti, kot je na primer branitelj družine sv. Jožef ter drugih. Bog nas lahko in nas bo ozdravil vseh preteklih ran in napak. Vse kar moramo storiti je, da stečemo k njemu, mu povemo, kaj nas teži, se mu opravičimo in sprejmemo njegovo odpuščanje in pomoč.

Seveda pot popolne ozdravitve po odpuščanju ni lahka (boleči spomini…). Problem pa ni Božje odpuščanje. Problem je, da ljudje ne zmoremo sebi in drugim zlahka odpuščati. Kot govori mati Terezija bo hudič izkoriščal naše pretekle rane in napake, da bi v nas sprožal občutek, da ne moremo priti do Boga. Da nas nima in ne more več imeti rad. To ni res.

Jezus je Favstini Kovalski, ko ji je razlagal o svojem Usmiljenju rekel tudi sledeče besede:

»Naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kot škrlat. Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski.«

Dejansko žalimo Boga, če ne sprejmemo njegovega usmiljenja.

Seveda pa je potreben čas, stalno vračanje k Bogu, trud da se poboljšamo in zaupanje v njegovo pomoč, k spovedi, molitvi, k ljudem, ki nas razumejo in nam pomagajo.

Ne boj se niti obsodb drugih. Tudi duhovnika pri spovedi ne. Spomniti se moramo, da bo Jezus vedno zaščitil grešnika in mu ponudil roko, da bo lahko vstal.