Kaj se je zgodilo z nekdanjimi načrti? Težko sem zbolela.

Z Ivano se poznava že dolgo časa. Sprva je bilo najino znanstvo tako bolj na daljavo, potem pa naju je življenje nekako ‘dalo skupaj’. Čeprav poznam njeno življenjsko zgodbo, pa mi ni bilo lahko, ko sem jo prosila za intervju na temo samskosti.

Vprašala sem jo, kaj je načrtovala v mladosti, o čem je sanjala.

O: Nikoli si nisem predstavljala, da bom samska. Želela sem si moža, otroke, družino…

V: Kaj se je zgodilo z nekdanjimi načrti?

O: Težko sem zbolela. Ugotavljala sem, da bi bila skrb za družino preveč zame in ko sem bila v boljšem stanju, sem si ponavljala, da se odrekam družini.

V: Odločitev torej ni bila enostavna?

O: Nikakor ne. Glava je govorila eno, srce pa drugo in to so bile stalne in dolgotrajne borbe.

V: In kaj je prevladalo?

O: Kot sem povedala, je dolgo trajalo, ker sta bili obe sili enako močni. Potem pa mi je v moji šibkosti nasproti stopil Gospod. Saj mi je vedno pomagal in mi stal ob strani, ampak večkrat Ga nisem slišala ali čutila. Potem pa me je enkrat posebej nagovoril.

V: Kaj se je zgodilo?

O: Bilo je duhovnih vajah na Brezjah. Duhovnik nas je povabil, da Jezusu izročimo to, kar nas najbolj teži, da se mu popolnoma predamo. Takrat sem izročila Bogu svojo čistost, da jo pribije na križ. Predvidevala sem, da ne bom zmogla, celo bala sem se, da se mi bo kar zmešalo po tej izročitvi.

V: Kaj pravzaprav pomeni to: ‘pribiti čistost na križ’?

O: Svojo spolnost in potrebe v zvezi z njo sem zelo močno doživljala. Celo moja zdravnica mi je rekla, da imam veliko erotične energije. To pomeni, da sem takrat pribila na križ svoje želje, strasti in potrebe po spolnosti. Po eni strani nisem pričakovala, da se bo izšlo, ker me je spravljala ob pamet že misel na to.

V: Je bilo potem res hudo?

O: Ne morem reči, da ne, ampak presenečena sem bila, da sem začutila tudi neko olajšanje, kot da so se stvari postavile na svoje mesto, tja kjer morajo biti. Sama sem se le malo obrnila k Jezusu, potem pa je On opravil večino korakov in mi dajal moči.

V: Kako pa ti gre zdaj?

O: Pravzaprav sem zdaj v sebi najbolj mirna in zadovoljna kot prej v vsem življenju ne. Počutim se svobodno, da lahko počnem, kar me veseli in naučila sem se uživati ob majhnih stvareh. Čutim, da je Jezus vedno ob meni, da me podpira in me nikoli ne bo pustil na cedilu.

V: Samskost večkrat povezujemo s samoto. Se kdaj počutiš osamljena?

O: Skorajda ne. Imam nekaj dobrih prijateljic, s katerimi sem tesno povezana. Slišimo se po telefonu, povabijo me na obisk, na praznovanja. Ker se že dolgo družimo, so me sprejeli kot za svojega družinskega člana. In tudi sama skušam pomagati duševno prizadeti ženi, da sem ji na razpolago za pogovor.

V: In kaj počneš, ko si sama?

O: Ni mi težko biti sama. Imam kup opravkov, tudi rednih aktivnosti, najraje pa berem. Prebiram revije, leposlovje, versko literaturo, rešujem križanke. In tudi molitev mi vzame kar nekaj časa ;)

V: Kaj pa družina?

O: Bog je poskrbel tudi za to. Ko so pomrli moji bližnji sorodniki (mama, oče, tete, strici), se je našel sorodnik, ki je prav tako zgubil starše in druge sorodnike. On se je poročil, dobil otroke in nekako smo postali bolj povezani in se počutim del te družine. Posebej z njihovo hčerjo sva v tesnejših stikih. Delimo si vesele stvari in si pomagamo v stiskah.

V: Se ti zdi, da ti kaj manjka?

O: Ne, počutim se izpolnjeno. Mogoče najbolj zato, ker čutim, da tako kot zdaj živim najbolj izpolnjujem modro božjo voljo.

Karmen