Kako lahko Holywoodski filmi popačijo podobo ljubezenskega odnosa

Ok. Sem punca in priznam, da rada kdaj pa kdaj pogledam kakšen ženskast film. Veste kaj mislim. Romantično komedijo. Če pa notri še pojejo in plešejo, pa je še toliko bolje. :)
A pred kratkim sem opazila nekaj zelo očitnega, česar velik del svojega življenja nisem opazila. Saj veste, kaj se zgodi v teh filmih? Dva se spoznata, si postaneta všeč (večinoma gre za fizično privlačnost), se zaljubita, sta strastno zaljubljena in sta veliko skupaj, delata romantične stvari drug za drugega, se poljubita ali še kaj več (odvisno koliko prikažejo v filmu)… V filmu je videti krasno.

V vedno več filmih, pri katerih obstaja več delov, pa sem opazila, da gre v nadaljevanju osrednji par filma narazen (npr. Disneyeva Pocahontas, Step Up, Princeskin dnevnik, Pitch Perfect). Razideta se, ker pač ni šlo. In kje vidim problem? Par se kar zaljubi in sta skupaj. Poveličujejo se čustva, ki sicer so pomembna, ampak ali ste morda zasledili kje kakšen pogovor o vrednotah, osebnih prepričanjih, ciljih? Sama menim, da so takšni pogovori bistveni temelji za odnos. Filmi tako dajejo sporočilo, da je ljubezen čustvo. Ko to čustvo občutiš, se ne moreš obvladati in je najbolje, da temu čustvu slediš. In potem, ko ne čutita več, se razideta in to je normalno. Čez nekaj časa pa se pojavi nova ljubezen.

Filmski odnos vs resničen odnos

Zdi se mi, da si je Bog to zamislil malo drugače. V Svetem pismo piše:

Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. (1 Mz 2, 24)

Bog si je zamislil trajen odnos med možem in ženo, ki traja vse dni svojega življenja. Tako sva si z možem obljubila na najin poročni dan, skoraj 2 leti nazaj. Bog si je zamislil, da dva postaneta eno. Kakšno pomembno poslanstvo! Iz osebne izkušnje lahko povem, da je odnos med možem in ženo še toliko več. Čustva so le majhen delček vsega skupaj. Še toliko bolj čudovito je, ko z nekom deliš vrednote, poglede na življenje, ko veš da bo nekdo vedno tukaj za tebe, da ne bo odšel, ker se pač tako počuti. In ja, v zakonu pridejo tudi izzivi in pridejo trenutki, ko si z možem greva na živce, ko prizadeneva drug drugega, a ne pomišljava, da bi zaradi tega šla narazen. Namesto tega iščeva načine, kako biti bolj eno v tistem trenutku, kako se sprejemati, odpuščati, ljubiti. V tem je nepopisna lepota. In to ne pride samo po sebi. Vsak mož in žena sta najprej bila fant in dekle. Pomembno je kako vstopamo v odnose in kakšne temelje postavimo v začetku. Če so ti temelji zgolj neka trenutna čustva, ne glede na to, kako intenzivna so, se bo odnos porušil, kot hišica iz peska. Seveda ni vse v naši človeški moči, vendar se lahko odločimo ali si želimo odnos, ki pride in gre, ali takšen, ki traja. Zaboli me, ko filmi prikažejo odnose te vrste tako površinsko. Zdi se mi, da razvrednotijo nekaj tako dragocenega in neprecenljivega. Še bolj pa me zaboli, ko vidim ljudi, ki dejansko vstopajo v odnose na takšne načine in s tem sebi in drugim povzročajo hude rane.

Ali pač?

Obstajajo tudi filmi, v katerih je prikazano, da pari pridejo skupaj na takšen hiter in čustven način, pa vseeno ostanejo srečno skupaj do konca svojih dni. In tudi v resničnem življenju obstajajo ljudje, ki so prišli skupaj na podoben način in njihov odnos traja in Bogu hvala za takšne, a hkrati obstaja veliko več parov, ki so na ta način ranjeni po nepotrebnem.

Prijatelji

V filmih je nemalokrat slišati rek: “Fantje pridejo in grejo, a prijatelji ostanejo za zmeraj.” Kje vidim težavo v tem izreku? Odnos je tu prikazan kot nekaj, kar je itak minljivo, za kar se ni potrebno tako truditi, ali pa da je treba bistveno več vlagati v prijateljstva kot v ljubezenski odnos. Da ne bo pomote, dobri prijatelji so neprecenljiv Božji dar in so pomembni. Neizmerno sem hvaležna za moje prijatelje in tudi v prijateljstva je pomembno vlagati.

Ampak moj mož je moj najboljši, najpomembnejši, najbližji in najbolj osebni prijatelj.

Ko me bo kaj mučilo, bo mož prvi, ki bo za to vedel. Ko bom v stiski, je mož prvi, ki mi bo ob strani. Najin odnos je moja najpomembnejša in osrednja poklicanost. Moje poslanstvo, ki ima prednost pred vsemi ostalimi poslanstvi. Tudi pred prijatelji. Najprej sem žena. Šele potem prijateljica.

Irena V.