Ker mi je mar

So ljudje, ki mi zelo veliko pomenijo in jih imam rada. Večina od njih pa ima prav poseben talent: znajo mi stopiti na žulj. Sprožiti v meni zelo različna občutja (tudi mnogo negativnih) in odpreti kako rano. Kdaj bi zaradi tega katerega od njih uničila in poslala na Mars, prekinila odnos, ker preveč boli, ker se čutim preveč ranjena.

A sredi vse jeze, razočaranja, obtoževanja, bolečine … se v meni vedno znova oglasi en drobcen glasek, ki me prepričuje, naj tega ne storim. Temu glasku se pridruži še razum, ki pravi: »Glej, kaj vse si/sta že ustvarila v odnosu. Se naučila drug ob drugem, drug od drugega. Kaj vse te veže na tega človeka. Koliko je tvoje življenje polnejše in bolj barvito zaradi te osebe. Ne beži. Daj sebi in drugemu priložnost, da se še česa naučita, da zrasteta, si prideta še bližje. Je vredno…«

Vem, da tega ne zmorem sama, zato še dodatno prosim/povabim Boga, da mi pomaga prebujati željo po odnosu, vztrajati v njem in priti sočloveku naproti.

Čeprav si, tudi ko že poskušamo izboljšati odnos, gremo na živce, smo jezni drug na drugega … pa se počasi le lahko umirim (mogoče šele po tistem, ko se izkričim na drugega, zjočem pred njim) in prisluhnem drugemu. Ga slišim. Začutim. Ker mi je mar zanj/zanjo in ga/jo želim razumeti. V njegovi/njeni zgodbi, občutjih, bolečini, ranljivosti, potrebah … In ko položiva vse karte na mizo in se res odpreva, ko skupaj iščeva, zakaj naju je neka beseda ali dejanje tako prizadelo, kaj je prebudilo v nama in kaj bi takrat potrebovala, lahko vedno znova odkrijeva, da naju drugi ni hotel prizadeti, naju ne sovraži, ni največji egoist, grdoba na svetu, …

Da so njegova jeza, sitnoba, obtoževanje, grožnje … le pokazatelj njegove stiske, nemoči, strahu, občutkov, da ni dovolj dober … in lakote po bližini, tolažbi, pozornosti, sočutju — ljubezni.

V tem se pa lažje sprejmeva in vidiva v drugem tudi lepoto ter zaupava, da imava drug drugega res rada. Da je dar in velika milost imeti tak odnos, kjer je prostor za iskrenost, za to da si to kar si, za vsa občutja, prepir in za skupno reševanje konfliktov. Zaradi njih se sicer zmore vrvica prijateljstva/partnerstva pretrgati, a ko na njej naredimo vozel (ob spravi in odpuščanju) smo si še bližje in je odnos še globlji.

Mateja D., jesen 2016

Prijateljstvo nas vodi po vseh vrstah poti