Ljubiti

Ljubezen,… Kaj le pomeni?

Le kaj naj bi pomenila ta besedica, ki jo tako radi uporabljamo? Ali pa tista fraza, ki jo še raje in pogosteje: »Imeti rad?«

Ko gledam nazaj, kakšne odnose sem ustvarjala in gradila v preteklosti vidim naslednjo sliko: sto tisoč odnosov, v katere sem vstopala kot tista, ki je vedno močna, pozitivna, flegma…, v katerih bi naredila vse za to, da bi me drugi opazil, mi namenil vsaj malo pozornosti in naklonjenosti, v katerih sem se trudila ustreči vsem (razen zame mi ni bilo mar), v katerih sem imela veliko čustvenega naboja, zahtev, posesivnosti, ljubosumja, občutka ničvrednosti in tega, da ne spadam v družbo, občutka, da nimam česa dati, ker so itak vsi boljši od mene.

Bilo je tudi veliko:

strahu (»Kaj si drugi misli o meni? Da če sem naredila kaj narobe, čudno povedala, da je pa konec sveta. Da me drugi ne sprejema…«),

jeze (»Zakaj nihče ne vidi moje stiske, ne poskrbi zame? Zakaj moram vedno samo jaz pomagati drugim, ko bi pa sama potrebovala pomoč pa dobim nož v hrbet?«)

napuha (»Ker ne govorim (samo) o zabavah, oblekah … imam pa že veliko bolj zrele odnose od mojih vrstnikov in vrstnic.«)

Danes pa je na mojo veliko srečo slika vsaj malo drugačna, kljub vsem strahovom, občutkom manjvrednosti in raznim kompleksom, ki me še (marsi)kdaj obiščejo.

Naučila sem se že, da je odnos delo, odločitev in … boj.

Da ljubezen ni v zahtevi po polnosti, ampak v iskrenosti in zaupanju. Da se drugemu pokažem, kdo dejansko jaz sem. Da se mu razkrijem tudi v svojih napakah, šibkosti, ranjenosti, sanjah, strahovih, željah, bolečini, potrebah … Da tvegam in povem, kaj me zmoti, zaboli, zjezi (in naštevam svoje grehe, ki so povezane s dotičnim odnosom, skoraj tako kot pri spovedi), da se skupaj z drugim trudim gledati v isto smer in iskati to, kar je dobro in kar je prav.

Kar pomeni, da se sama in skupaj z drugim trudim za osebno, odnosno in duhovno rast, za delanje dobrega in za to,da moji/naši odnosi temeljijo na duhovnosti.

Ker nas nihče ne more tako povezati med sabo kot Bog in skupna molitev ki meni/nam pomaga, do sočutja, sprejemanja, odpuščanja… ljubezni.

Naučila sem se, da je potrebno, da pustim drugemu svobodo in jih vzamem resno, ko me opozorijo na kako napako ali pa ko mi pravijo, da sem (jim) dragocena, dobra, lepa …

Tudi ko/če se sama ne vidim tako.

In da se trudim vedno znova zavedati, da je drugi dar in se ga veseliti ter biti hvaležna Bogu in sočloveku za vsak odnos in za vse, kar doživljamo, gradimo … skupaj.

Mateja D.