Ljubiti — kaj to pomeni?

Ali ne hrepenimo vsi po ljubezni? Kako bi mogli živeti, ne da bi ljubili in bili ljubljeni? Med mnogimi oblikami ljubezni so: prijateljstvo, ljubezen staršev do otrok, zakonska ljubezen, ljubezen do Boga, ljubezen do bližnjega.
Kadar čutimo zaljubljenost, je vedno dobro, da se vprašamo zakaj. Kaj me na njem ali na njej privlači?

So to usluge, ki mi jih izkazuje, je to korist, ki jo vidim zase? (Npr. ko imam fanta/dekle samo zato, da se ne bi razlikoval/a od drugih ali da me bodo drugi/druge pustile pri miru.) Je to ugodje, ki ga čutim ob njem/njej ali ga doživljava skupaj? So to čustva, ki jih čutim do njega/nje?…

Odnos zgrajen na teh temeljih bi bil precej NEPOPOLN, saj se pri tem nagibam k temu, da drugega omejim na predmet, sredstvo zase ali ga celo izkoristim. Sliši se nemogoče, toda v resnici iščemo samo sebe.

Zares ljubiti pomeni ljubiti drugega zaradi njega samega.

Pristna ljubezen se kaže v tem, da iščem najprej srečo drugega. Da ljubiš nekoga se odločiš sam in svobodno. Ta izbira pa mora biti vzajemna, sicer odnosa ni.

Ljubezen ni preprosta povezanost dveh oseb, temveč vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta: s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva,
ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna,
ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.
Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.
Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.
(Sveto pismo, 1 Kor 13, 4–8)