Moja pravljica, ki to ni

Stara sem 27 let in vse življenje sem bila samska. Skoraj. Vsa ta leta, če odštejemo tista prva, ko se še nisem dobro zavedala sama sebe, sem rada gledala najprej najstniške filme, kasneje romantične komedije. Brala romane Jane Austen in podobne. Navijala sem za romantične junakinje, da bodo do konca svoje zgodbe našle svojo pravo ljubezen. Z njimi sem hrepenela po ljubezni, ki so jo na koncu le dobile. In tudi sama sem hrepenela po tej ljubezni. Po pravi ljubezni. Dobro, fant ne bo ravno prijahal na belem konju, pa kaj potem. Želela sem si, da bi spoznala dobrega fanta, s podobnimi vrednotami, kot jih imam sama, da bi bil veren, iskren, zaupljiv … Zdelo se mi je, da imam realna pričakovanja, kakšnega fanta si želim, in da nikakor ne pričakujem preveč.

Seveda sem o fantu sanjarila že v osnovni šoli. Vedno mi je bil kdo všeč. Osnovnošolske »ljubezni« — nič resnega, sama sebi sem se zdela premlada za karkoli resnega. No, v gimnaziji pa je že malo drugače. Malo sem že odrasla v teh letih in ne bi imela nič proti fantu. Ne vem, če sem si kdaj predstavljala, kaj bi s fantom počela, če bi sploh vedela, kaj z njim početi, ampak samo ta ideja, da bi imela fanta, to hrepenenje po nekom, to se je v moji glavi krepilo in bil zelo pogosto prisotno. S sošolkami smo se kar naprej pogovarjale o sošolcih, premlevale vsako besedo, ki so nam jo namenili, in pretuhtale, kaj so določene geste pomenile. Je mogoče, da smo tudi me njim všeč? Je kakšna možnost, da se kateri izmed teh prijateljskih odnosov prelevi v kaj več kot le to — prijateljstvo? Gimnazijska leta so minila en dva tri, fanta pa še vedno ni bilo. V tem pogledu sicer neplodna leta, saj fanta nisem »dobila«, ampak so bila to vse prej kot nerodovitna leta. Če si pri 14-ih letih še nisem znala predstavljati, kaj bi s fantom sploh počela, oz. zakaj se fanta sploh ima, sem pri 18-ih letih že malo več razmišljala o tem, kaj je ljubezen, kakšnega fanta si sploh želim. Kar nekaj stvari sem sama pri sebi razčistila, npr. spolnost pred poroko. Seveda sem se po koncu gimnazije sama sebi pa res zdela zrela za imeti fanta. No, zdaj pa kar naj pride. Naj pride ta moj čudoviti fant, ne princ na belem konju! To najdeš le v romantičnih filmih — sem si govorila –, ampak en dober, preprost.

Naslednjih devet let bi v kratkem lahko opisala kot čudovita leta. Leta samospoznavanja, rasti v odnosu z Bogom, bogata z iskrenimi prijateljstvi. Dokončala sem študij in se zaposlila. Prijatelji so se poročili, dobivali otroke. Gledala sem zaljubljene pare, kako so srečni, kako se imajo lepo. Idealizirala sem njihove odnose, videla sem tisto, kar je bilo lepo, videla sem metuljčke, ognjemete in iskrice. Jaz pa sem ostajala samska. Včasih me je prijela otožnost, včasih pa sem jezno pomislila, Bog, zakaj se to dogaja meni? Kaj sem naredila narobe? Česa nisem naredila prav? Premlevala sem svoje življenje in se primerjala z drugimi: v čem sem drugačna od njih, da sama ne doživim svoje pravljice, ki si jo želim? Kljub temu pa sem globoko v sebi ostajala mirna, trdno prepričana, da ima Bog popoln »timing« tudi zame in da name ni pozabil. Hvaležna sem, da sem že v gimnaziji spoznala skupnost YFL — Mladi za Kristusa, kasneje v SFL (danes MFC Mladi odrasli oznanjevalci Kristusa), v kateri sem »rastla« v odnosu z Bogom. Bogu sem in mu še vedno popolnoma zaupam. Preko vsakodnevne (vsaj trudim se, da je vsakodnevna) molitve in branja Svetega pisma mi je Bog vedno stal ob strani, me tolažil in me spodbujal, da sem zanj dragocena in da mi želi vso srečo na svetu. Da sem njegov ljubljeni otrok. Kateri Oče, ki ljubi svojega otroka, mu ne bi dal vsega na tem svetu?

V teh devetih letih sem se tudi nesrečno zaljubila, bila razočarana, jezna, prizadeta … A vsaka minuta, ura je bila en košček v mojem mozaiku, da sem danes takšna, kot sem, zato mi ni žal za nobeno od njih.

Potem pa pride usodno leto 2020. Epidemija. Že tako mi je bilo v družbi malo težje pristopiti do človeka, zdaj ni bilo na voljo niti tega več. Kako naj v tem času spoznam kogarkoli, Bog? Koliko časa bo sedaj ta virus trajal? 3 leta? Takrat bom pa že 30, to je pa že res veliko … No, če povzamem, ni bilo ravno srečno leto, težko je bilo še naprej zaupati v ta Božji popoln »timing«. Kje je ta moj »princ na belem konju«? Izgleda, da jaha želvo …

Jeseni sem se, sicer ne najbolj navdušena, prijavila na KatStik. Nikoli si nisem predstavljala, da bi lahko nekoga spoznala preko spleta, bolj bi mi bilo všeč, da bi spoznala fanta v živo, da me očara v živo (že diši po mojih zgrešenih idejah o tem, kaj je ljubezen). Plačala sem članarino samo za 3 mesece. Rekla sem si, da kupim najkrajšo možno članarino, samo da bom lahko rekla, da sem izkoristila tudi to možnost. Češ — no, Bog, vidiš, vse sem poskusila, ne moreš reči, da nisem. Na začetku sem si tudi rekla, da jaz ne bom pisala nobenemu fantu, bom pa vsem odgovorila (vsem polagam na srce, ki iščete dekle/fanta preko spleta, da vsakemu odgovorite na sporočilo, sploh če gre za zavrnitev, ne da ga/jo samo ignorirate, pokažite spoštovanje do osebe na drugi strani ekrana, bodite ljubeznivi in iskreni, to boli manj). Kljub temu da se sama nisem odločila, da bom pisala fantom, pa sem vseeno gledala, kdo vse je na portalu prijavljen, med tem ko sem si že dopisovala z nekaj fanti. En fant mi je padel v oko in ob prebiranju njegovega profila sem si zaželela, da bi si pisala. Razmišljala sem že, če bi mu pisala jaz, a nisem vedela, kako bi to naredila … Pa mi ni bilo treba predolgo razmišljati, pisal mi je on. Za razliko od drugih je bil najin pogovor zanimiv. Vedno me je vsaj z eno stvarjo pritegnil, me spravil v smeh, v pisanju je bil kreativen, predvsem pa spoštljiv in iskren.

Najina sporočila so kmalu postala dolga in hitro sva se »preselila« na e-mail. Pisala sva si med najhujšo karanteno. O kakšnem srečanju v živo sva lahko le sanjala. Izmenjala sva si mnogo mnenj, spoznavala vrednote drug drugega, poglede in še in še. In presenetljivo — ni zmanjkalo tem za pogovor. Z njim sem si rada dopisovala in veselila sem se njegovih sporočil. Kadar ni odgovoril naslednji dan, sem kar nestrpno čakala na naslednji večer, ko bom morda dobila njegovo sporočilo. Po treh mesecih pa mi je le napisal, če sem za to, da se srečava v živo. Seveda sem bila navdušena. Smejala sem se »kot budala« in nisem verjela, da se mi to res dogaja. Najraje bi skakala od veselja. Komaj sem čakala na najino prvo srečanje in ga dočakala. Šla sva na Slivnico. In imela sva se lepo. Srečanje ni bilo ne vem kakšen presežek. Bilo nama je nerodno, bila sva zadržana, ampak za dva bolj zaprta tipa človeka sva celo pot gor in dol precej živahno klepetala. In zmenka je bilo konec.

Ko sem cel teden nestrpno pričakovala ta prvi zmenek, sem bila prepričana, da bom, ko ga bom videla, vedela, ali je on pravi ali ne. Pa sva se srečala in se pogovarjala in se poslovila in v meni ni bilo nobene iskrice, nobenega ognjemeta, nobenih metuljčkov. Bila sem potrta, saj sem pričakovala, da se bom na prvem zmenku popolnoma zatrapala vanj in bo to nekaj čudovitega, romantičnega, pravljičnega. Pa ni bilo. In postavilo se mi je vprašanje: »A potem on ni pravi zame? Ok, če ni pravi zame — zakaj pa ne?« In začela sem premlevati, kdo je on — kot oseba. Premišljevala o njegovih lastnostih, vrednotah, veri — večino, kar sva si prej napisala v pismih in kolikor sem ga spoznala preko pisem, mi je bilo pri njem všeč. Vse, kar sem si pri bodočem fantu želela, je imel. Torej — kaj? Kaj je tisto, zaradi česar ni iskrice na prvem zmenku? Kaj je narobe z njim? Kar nekaj časa sem se borila sama s sabo, tuhtala, kaj in kako, se pogovarjala s prijateljicami, z mamo in v molitvi prosila za neko jasnost in razumnost.

Počasi sem začela ugotavljati, da ni bilo s Klemenom nič narobe. Niti z mano. Ampak z mojim poimenovanjem in razumevanjem ljubezni. Z mojimi idealiziranimi predstavami o tem, kako bi se, ko bi spoznala pravo ljubezen mojega življenja, sorodno dušo, morala počutiti. Morala bi biti očarana, morala bi trepetati od vznemirjenja in biti neskončno srečna. Kot sem bila srečna, ko me je povabil na prvi zmenek. Tudi v molitvi sem počasi postajala bolj mirna, kljub odsotnosti nekih vznemirljivih čustev pa sem imela v sebi občutek, da naj fantu dam priložnost, naj se ga držim. In sem se ga.

Počasi sva začela opuščati sporočila in se redno dobivati vsak teden na zmenkih. Enkrat ga je pripravil on, enkrat jaz. Videla sva, kako reagirava drug na drugega, kako se počutiva drug ob drugem, kaj imava rada, česa ne … Po šestih zmenkih v živo me je Klemen vprašal, če bi bila njegova punca. In rekla sem »ja«. Iskreno sem mu tudi priznala, da sicer ne občutim nekih velikih ognjemetov, tu in tam se že pojavijo kake iskrice, a moj odgovor je vseeno »ja«. Klemen je to sprejel.

Zelo mi je všeč primerjava zaljubljenosti in ljubezni s papirjem in poleni. Če želiš zakuriti ogenj, ki bo gorel dolgo časa, uporabiš polena. Sicer bomo potrebovali dlje časa, da se ta vnamejo in začnejo goreti, a v primerjavi s papirjem, nam bo poleno dlje časa gorelo. Papir se kot zaljubljenost hitro vname in tudi hitro ugasne.

Odkar sva s Klemenom skupaj, sva doživela že veliko romantičnih stvari, na trenutke res pravljičnih. In tudi lepa čustva, vznemirjenost in zaljubljenost pridejo. Pa tudi gredo. In vem, da bodo še prišla. A najinega odnosa ne želim graditi na čustvih, ki pridejo in gredo. Ljubezen niso čustva, niso ognjemeti in metuljčki. Ljubezen pomeni, da se nekomu podariš. To, kar si. Vsak dan znova in znova. In ko se nekomu podarjaš, te to osrečuje.

Bogu sem hvaležna, da me je peljal po tej poti, po kateri si nisem nikoli predstavljala, da bom šla, in si je sploh nisem želela. A je, ko pogledam za nazaj, kot pravljica, katere si sama ne bi mogla zamisliti.

L.